Strateški premislek
Skoraj 50 let po vietnamski vojni in več kot 25 let, odkar sta ZDA in Vietnam vzpostavila diplomatske odnose, sta državi sklenili »obsežno strateško partnerstvo«. Ta izjemna preobrazba je predvsem posledica enega dejavnika: Kitajske.
Kot je dejal predsednik ob prihodu v Hanoj, so ZDA »okrepile naše vezi z drugim kritičnim indo-pacifiškim partnerjem. Združene države so pacifiška država in ne gremo nikamor." Vendar je bil hiter dodajte: "Nočem zadržati Kitajske."
Vse od mejne vojne s Kitajsko leta 1978 je Vietnam iskal ravnotežje kitajskemu pritisku. Njihove konkurenčne trditve v Južnokitajskem morju (SCS) so temu iskanju dodale nujnost.
Zdaj, ko napetosti glede SCS in v odnosih med ZDA in Kitajsko naraščajo, ima Vietnam vso pozornost Washingtona. Čeprav njihovo partnerstvo ni strateško v smislu obrambne zaveze ZDA, kot je tisto med ZDA in Filipini, je blizu.
Poročila Navedite da je pred nami ameriška vojaška pomoč in povečan obisk mornarice. Preostalo vprašanje je, kako daleč bo šel Biden, da bi Vietnamu pomagal braniti njegove zahteve v SCS, na primer z izvedbo skupnih vojaških vaj in zagotavljanjem tehnologije pomorskega nadzora.
Kakor koli že, Vietnam z Bidnovim obiskom pošilja signal Pekingu, da ni odvisen od naklonjenosti Kitajske. To me spodbudi, da se spomnim vrstice o zgodovini Vietnama s Kitajsko, ki naj bi jo leta 1946 izrekel Ho Ši Minh: »Raje njuham francosko sranje za pet let kot jesti Kitajsko sranje za preostanek mojega življenja."
Toda Ho in tisti okoli njega so bili realisti, tako kot so zdaj vodje vietnamske komunistične stranke. Veseli so, da imajo Američane blizu, vendar ne zavržejo pozitivnih odnosov s Kitajsko – ali z Rusijo. (Vietnam na skrivaj sklene dogovor o orožju z Rusijo, Krat is poročanje.)
Nagibanje izključno na stran ZDA preprosto ni pametno ali mogoče. Pasivna nevtralnost tudi ne. Tako kot druge članice ASEAN si Vietnamci želijo pozitivne odnose z vsemi velikimi silami in se tudi varujejo pred njimi – izkoriščajo tisto, kar se v krogih ASEAN imenuje strateško tekmovanje.
Look Back
Stopiti moramo korak nazaj, da bomo cenili ogromnost te preobrazbe. Medtem ko je Kitajska priskočila na pomoč Vietnamu v dveh ločenih obdobjih – v podporo Hojevi revoluciji za osvoboditev Vietnama francoskega kolonializma in nato za poraz ameriške intervencije – so ZDA naredile vse, kar so lahko, da bi Vietnam »bombardirale v kameno dobo«, kot je rekel pregovor.
In bil je blizu izpolnitvi te grozljive misije: neusmiljeno bombardiranje Severnega Vietnama na ravni Hirošime, uporaba oranžnega agenta za defoliacijo pokrajine na jugu, rušenje in napalmovanje ene vasi za drugo. Kljub vsemu temu uničenju in kljub strašnim izgubam življenj na vseh straneh pa je presenetljivo LA Times poročal, da je veliko ameriških vojakov vrnil na prizorišče:
»V vojni je umrlo več kot 58,000 ameriških vojakov in od konca leta 1975 se je v Vietnam vrnilo nešteto ameriških veteranov, ki iščejo razumevanje, odpuščanje or sprava. Zdaj nekateri prihajajo iz bolj vsakdanjih razlogov: zaradi poceni stanovanj, poceni zdravstvene oskrbe in vse višjega življenjskega standarda.«
V Vietnam se v iskanju razumevanja niso vrnili le vojaki; tudi nekdanji uradniki ZDA. Uradniki, kot je Robert McNamara, nekdanji obrambni minister, ki je v poznejših letih napisal vrsto knjig, ki so med tako imenovanimi »najboljšimi in najbistrejšimi« priznavale napačne poglede na vojno.
Enako neverjetna je vietnamska sposobnost odpuščanja. V ganljivem članku v Washington Post, David Ignacijpiše o večernem srečanju med več mladimi vietnamskimi diplomati in, med drugimi Američani, njegovim očetom, nekoč visokim uradnikom obrambnega ministrstva, ki je služil med vojno.
Oče je priznal, tako kot McNamara, da Američani vojne niso gledali skozi vietnamske oči. Preprosto nismo razumeli vietnamske zgodovine, kulture ali politike.
Vietnamci na večerji so bili premladi, da bi se spominjali veliko o vojni, a so s seboj nosili trpljenje svojih družin. Vendar, tako kot velikanski delež vietnamskega prebivalstva, občudujejo Američane in se želijo premakniti iz vojne. preds. Biden je ZDA ponudil pomoč pri iskanju posmrtnih ostankov Vietnamcev, ubitih v akciji, kar je pomembna gesta na poti k spravi.
Zdravljenje
Seveda obstaja še ena stran te zgodbe o dobrem počutju: represija v Vietnamu. Bidnov obisk za razliko od obiska predsednika Obame leta 2016 ni vključeval srečanj s člani vietnamske civilne družbe. Prav tako Biden ni rekel ničesar, kar bi lahko spodbujalo spoštovanje človekovih pravic v Vietnamu.
Kot Washington Post ugotavlja: »V skladu s projektom 88 [ki sledi usodi vietnamskih aktivistov] je Vietnam zaradi političnih razlogov zaprl skoraj 200 ljudi, vključno z več najvidnejši podnebnih aktivistov." Biden ni sledil Obamovemu scenariju.
David Ignatius pravi na koncu svojega članka:
»Nekatere rane se nikoli ne zacelijo. Toda ko se Biden dotakne Hanoja, bi si morali vzeti trenutek in se spomniti, kako daleč sta prišla Združene države in Vietnam od njunega strašnega spopada. Če je to bolečino mogoče premagati, je mogoče skoraj vse.«
Upati moramo, da bomo tokrat Američani bolje obveščeni in bolj spoštljivi do Vietnamcev, kot smo bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kot avtor Pentagonovih dokumentov pogosto recitiram iz strogo zaupnega dokumenta, ki ga je leta 1963 napisal eden od glavnih namestnikov Roberta McNamare in v katerem je z odstotki nakazal, zakaj so ZDA v Vietnamu. John McNaughton je dejal, da je samo 10 odstotkov razloga, "da bi prebivalcem Južnega Vietnama omogočili boljše in svobodnejše življenje."
Upajmo, da je danes ta cilj vsaj 90 odstotkov, za vse Vietnama.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate