Vir: Americas Program
Kolumbijska vsenacionalna stavka traja že mesec dni, njena množična mobilizacija pa je dosegla zgodovinske razsežnosti za državo in Latinsko Ameriko. Protivladni protesti nikoli ne prenehajo. Ta faza odpora se je začela s protestnim vzklikom proti novi politiki, ki bi obdavčila osnovne izdelke in storitve, kar bi povišalo življenjske stroške v državi, kjer so brezposelnost, revščina in neenakost na ravni brez primere. Zdaj je to boj med iztrebljenjem in emancipacijo.
Tudi po tem, ko je vlada Ivána Duqueja odstopila od svojega predloga za obdavčitev »osnovne družinske košarice«, so se demonstracije hitro razširile na zahteve kolumbijskega ljudstva, ki obravnavajo množico pritožb, vključno s pomanjkanjem izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenih storitev; nenehno nasilje, bodisi vladno, paravojaško, kriminalno, patriarhalno ali rasistično; vladno sabotažo mirovnega procesa; nenehne usmrtitve zagovornikov pravic in družbenih voditeljev; vojaška zasedba avtohtonih ozemelj; in nazadnje zatiranje protestnikov. Milijoni tvegajo svoja življenja z udeležbo na demonstracijah, predvsem mladi, saj, kot je skupina mladih protestnikov v mestu Cali povedala priljubljeni novinarki Angélici Peñuela, »sem nas je pripeljala lakota; nimamo več česa izgubiti.”
Jhoe Sauca iz tradicionalne oblasti ljudstva Kokonuco in regionalnega staroselskega sveta Cauca pojasnjuje, da je bila davčna reforma za kolumbijce nesprejemljiva in je postala oteževalni dejavnik, ki je končno mobiliziral milijone. "Ne moremo več prenašati," pravi. "S pandemijo prenašamo lakoto in naša podjetja so propadla, medtem ko vlada podpira banke in velika podjetja." Pravi, da se narodi Kolumbije že 50 let borijo po načelu enotnosti in da je reforma "nagnila tehtnico v korist sporočila, ki smo ga posredovali kolumbijski družbi - da se moramo boriti za pravice."
Dodaja: "Mislim, da lahko znotraj tega okvira povečamo organizacijsko zmogljivost na ravni domorodnega gibanja, pa tudi na ravni družbe." Ugotavlja, da je leta 2017 Socialna in skupnostna minga v obrambo življenja, ozemlja, demokracije, pravičnosti in miru. Ko se je mobiliziralo na njihovih ozemljih, je minga je na proteste, zlasti v Cali, pripeljal velike kontingente.
V istem Razprava, Vilma Almendra Quiguanás, iz ljudstva Nasa-Misak in članica Pueblos en Camino, poudarja zgodovinsko naravo dosežene enotnosti: »V gibanju je veliko ljudi s podeželskih območij. Po podatkih Indepaza jih je od 1,123 občin v državi 800 mobiliziralo. Število nas je 15 milijonov v gibanju brez primere. "Protest vidi kot vrhunec 529 let dolge kolonizacije in odpora, tisočletja patriarhata ter lažnih obljub in pričakovanj, ki so izhajala iz mirovnega sporazuma."
Nadaljuje: »Skoraj pet let po podpisu mirovnega sporazuma, no ja, razvoj na 'negostoljubnih območjih' je zagotovljen. Toda kaj je 'razvoj'? To so rudarske koncesije, naftne koncesije, širjenje kmetijskih meja, monokulture, vodne koncesije – projekti smrti, ki odvzemajo, ubijajo in kriminalizirajo kmečko ljudstvo in ljudska gibanja. Zavajali so nas, da bo mir. Zavajali so nas, da bo denar. Ni ne miru ne denarja.”
Za kolumbijsko vlado so lastni ljudje sovražniki. Inštitut za razvoj in mir (Indepaz) Dokumenti Od začetka stavke do 71. maja je bilo ubitih 31 ljudi, skoraj vse v rokah varnostnih sil in zavezniških sil. Približno 65 % smrti je bilo v Caliju, »središču upora«. 30. maja, v nedeljo, je predsednik ukazal "največjo razporeditev vojaške pomoči policiji" v Caliju in Popayanu. Pogajanja s stavkovnim odborom ne vodijo nikamor, saj vlada vztraja, da je predpogoj razgradnja blokad, ne da bi se zavezala k lastnemu ukrepu demilitarizacije. Ni problem neuspešen dialog - pogajanja se formalno še niti niso začela -, temveč pomanjkanje politične volje s strani vlade.
Desnica vse bolj odkrito govori o svoji naklonjenosti vojni kot strategiji za opravičevanje avtoritarnega nadzora in iztrebljanja opozicije in velikega dela prebivalstva. Fernando Londoño, nekdanji minister, je to izrazil v obliki izziva predsedniku Duqueju: »… če niste sposobni razporediti legitimnih državnih sil, da bi deblokirali pristanišče Buenaventura v dobrem ali slabem, nimate druge izbire ampak odstopiti." To ni zgolj politično pozerstvo; desničarske sile Álvara Uribeja, nekdanjega predsednika, ki je moč za prestolom, so strokovnjaki za početje stvari "na slabše". Dandanes se vračajo zlobne prakse, kot je uporaba lažnih pozitivnih rezultatov za usmrtitev ali kriminalizacijo posameznikov z označitvijo za teroriste, ponovno aktiviranje paravojaških sil, ki se dejansko nikoli niso demobilizirale, in selektivni pokoli. dokazi paravojaških sil in agentov pod krinko, ki hladnokrvno streljajo na protestnike, je na internetu ogromno. Uporaba paravojaških skupin in tajnih operacij varnostnih sil za zatiranje protestov je neposredna kršitev ustave.
Manuel Rozental, kolumbijski zdravnik in tudi član Pueblos en Camino, opozarja: »Če bo ta proces ljudske vstaje omogočil kolumbijski državi, da množično iztrebi ljudi, bo. Vprašanje je, ali bodo tisti, ki pravijo, da je posel posel, postali sokrivci, čeprav trdijo, da jim povzroča bolečino.«
Mednarodni odziv na krizo človekovih pravic v Kolumbiji bo odločilen dejavnik.
"Dokler se Joe Biden in ameriška vlada ne zavzameta za prekinitev vojaške pomoči genocidni kolumbijski vladi, nista samo sokrivca, ampak veliko več kot to," pravi Rozental. "Ni nobene krogle s strani policije, nobenega izstreljenega plina, nobene politike zatiranja, ki je ne bi financirale, spodbujale in podpirale Združene države."
Omeniti velja, da je bil Biden glavni arhitekt in promotor načrta Colombia in ga še naprej hvali kot velik uspeh ameriške politike v Latinski Ameriki.
Rozental poudarja, da strukturni vzroki konflikta daleč presegajo trenutno konfrontacijo med vstajo in oblastjo. Namesto tega pravi, da je bila dosežena stopnja kapitalizma, v kateri so ljudje sami ovira za državo in velik del poslovne skupnosti: »Našo zgodovino, tako kot zgodovino kapitalizma, lahko povzamemo tako, da tukaj tam so raziskovali, nato izkoristijo tisto, kar jim je koristno, nato pa izločijo tisto, kar ostane na ozemlju ljudi. Na koncu se ukvarjajo z iztrebljanjem, ker ko je pohlep svet, sta kraja in ubijanje zakon.« Pojasnjuje, da je v Kolumbiji presežek prebivalstva, zaradi česar je nujno zajeti redke vire.
Da ljudje veljajo za nadlogo, se izraža v dejanjih vlade. Državne oblasti se počutijo ovirane zaradi mladih, ki so zatirani s streli, ker protestirajo proti pomanjkanju priložnosti v državi, ki se uvršča med najbolj neenake na svetu, z uradno stopnjo brezposelnosti več kot 15 %. Čutijo, da jih ovirajo zagovorniki človekovih pravic, ki jih ljudje zahtevajo. Inštitut za razvoj in mir, Indepaz, Poročila da so samo letos ubili 67 zagovornikov človekovih pravic, ki so podpisali mirovni sporazum, s čimer je Kolumbija postala prva država na svetu po umorih zagovornikov. Čutijo, da jih ovirajo domorodna ljudstva, ki si prizadevajo zaščititi naravne vire, ki vzdržujejo njih in planet, ter se zaščititi pred razlastitvijo velikih podjetij in politične elite. Čutijo, da jih ženske ovirajo, ko zahtevajo svoje pravice, ki so pod konservativno vlado in brutalno ponovno potrditvijo patriarhata močno upadle. Zdi se, da jih moti tudi zamisel o miru - 25 nekdanjih borcev FARC, ki so podpisali mirovni sporazum, je bilo letos umorjenih ali izginulih, kar je poslalo jasno sporočilo, da mir ni na dnevnem redu vlade. Letos se je dejansko zgodilo 41 pokolov, ki so pustili 158 žrtev.
Kolumbijci tvegajo vse v boju proti neoliberalnemu sistemu smrti v svoji državi; predstavljajo tudi boj celotne Latinske Amerike. Splošna odgovornost je, da jih ne pustite same. Medijski zid blokira informacije o dogajanju v tej zgodovinski mobilizaciji, vladni diskurz pa poskuša preusmeriti pozornost na blokade in vandalizem ter stran od človeških življenj in legitimnih zahtev ljudi. Zaradi pomanjkanja mobilnosti je le malo novinarjev lahko poročalo s tega območja za mednarodni tisk in prihajalo je do policijskih napadov na tiste, ki so poskušali. Tudi komercialni mediji pogosto ponavljajo uradne različice. Kljub temu levica, feministke, mladi in drugi sektorji po vsem svetu izvajajo množične solidarnostne akcije na družbenih medijih. Te kampanje pa morajo biti večje in intenzivnejše, da bi ustrezno podprle in zaščitile demonstracije v tem kritičnem času.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate