Chilcot in sodišča tega ne bodo storili, zato je na nas, da pokažemo, da ne bomo pustili, da nezakonito dejanje množičnega umora ostane nekaznovano
Edino vprašanje, ki šteje, je tisto, ki ga Chilcotova preiskava ne obravnava: ali je bila vojna z Irakom nezakonita? Če je odgovor pritrdilen, se vse spremeni. Vojna ni več politična, ampak zločinska zadeva in tistim, ki so jo naročili, je treba soditi za to, kar je nürnberško sodišče imenovalo "najvišji mednarodni zločin": zločin agresije.
Toda v Združenem kraljestvu obstaja težava z uradnimi preiskavami: vlada imenuje njihove člane in jim določi mandat. To je enako, kot da bi lahko osumljenec kaznivega dejanja izbral, kakšne naj bodo obtožbe, kdo naj sodi v njegovem primeru in kdo naj sedi v poroti. Kot je novembra za Guardian povedal višji sodnik: "Preverjanje zakonitosti vojne je zadnja stvar, ki si jo želi vlada. Pravzaprav je to zadnja stvar, ki si jo želi tudi opozicija, ker je glasovala za vojno. Preprosto ni politične pritisk, da bi raziskali vprašanje zakonitosti – niso vprašali, ker ne želijo odgovora."
Drugi pa so to raziskali. Pred dvema tednoma je nizozemska preiskava, ki jo je vodil nekdanji sodnik vrhovnega sodišča, ugotovila, da invazija "ni imela dobrega mandata v mednarodnem pravu". Prejšnji mesec je Lord Steyn, nekdanji pravni lord, dejal, da je "če ni bilo druge resolucije ZN, ki bi dovoljevala invazijo, to nezakonito". Novembra je Lord Bingham, nekdanji vrhovni sodnik, izjavil, da je bila vojna v Iraku brez blagoslova ZN "resna kršitev mednarodnega prava in vladavine prava".
V skladu z listino Združenih narodov morata biti izpolnjena dva pogoja, preden se lahko zakonito vodi vojna. Stranke v sporu morajo najprej »poiskati rešitev s pogajanji« (33. člen). Brez izrecnega pooblastila varnostnega sveta ZN lahko posežejo po orožju samo, "če pride do oboroženega napada na [nje]" (51. člen). Nobeden od teh pogojev ni veljal. Ameriški in britanski vladi sta zavrnili iraške poskuse pogajanj. Na neki točki je ameriško zunanje ministrstvo celo napovedalo, da bo "prešlo v način preprečevanja", da bi preprečilo Iračanom nadaljevanje pogovorov o pregledu orožja (vse reference so na moji spletni strani). Irak ni sprožil nobenega oboroženega napada na nobeno državo.
Vemo tudi, da se je vlada Združenega kraljestva zavedala, da je vojna, ki jo je nameravala sprožiti, nezakonita. Marca 2002 je kabinet pojasnil, da bo "potrebna pravna utemeljitev za invazijo. Po nasvetu pravosodnih uradnikov je trenutno ne obstaja." Julija 2002 je lord Goldsmith, državni tožilec, povedal predsedniku vlade, da obstajajo samo "tri možne pravne podlage" za začetek vojne – "samoobramba, humanitarna intervencija ali dovoljenje VS ZN [varnostnega sveta]. Prva in drugo v tem primeru ne more biti osnova." Bush in Blair kasneje nista pridobila dovoljenja varnostnega sveta.
Kot je razkrilo odstopno pismo na predvečer vojne Elizabeth Wilmshurst, takratne namestnice pravne svetovalke zunanjega ministrstva, je njen urad "dosledno" svetoval, da bi bila invazija nezakonita brez nove resolucije ZN. Pojasnila je, da "nezakonita uporaba sile v takšnem obsegu pomeni kaznivo dejanje agresije". Tako Wilmshurst kot njen nekdanji šef Sir Michael Wood bosta jutri pričala pred Chilcotovo preiskavo. Pričakujte ognjemet.
Vojna z Irakom je bila brez pravne utemeljitve dejanje množičnega umora: tiste, ki so umrli, so nezakonito ubili ljudje, ki so jo naročili. Zločini agresije (znani tudi kot zločini proti miru) so opredeljeni z nürnberškimi načeli kot "načrtovanje, priprava, začetek ali vodenje agresivne vojne ali vojne v nasprotju z mednarodnimi pogodbami". V mednarodnem pravu so priznani od leta 1945. Rimski statut, ki je ustanovil mednarodno kazensko sodišče (ICC) in ga je leta 2001 ratificirala Blairova vlada, določa, da sodišče "izvaja pristojnost nad zločinom agresije", ko je odločil, kako bo kaznivo dejanje opredeljeno in preganjano.
Obstajata dve težavi. Prvi je ta, da niti oblast niti opozicija nimata interesa preganjati teh kaznivih dejanj, iz očitnega razloga, da bi se s tem izpostavili pregonu. Drugi je, da potrebni pravni mehanizmi še ne obstajajo. Vlade, ki so ratificirale Rimski statut, so si besno prizadevale, da bi odložile točko, ko bi lahko zločin preganjalo Mednarodno kazensko sodišče: po osmih letih razprav potrebna določba še vedno ni bila sprejeta.
Nekatere države, predvsem v vzhodni Evropi in srednji Aziji, so kaznivo dejanje agresije vključile v svoje zakone, čeprav še ni jasno, katera od njih bi bila pripravljena soditi tujemu državljanu za dejanja, storjena v tujini. V Združenem kraljestvu, kjer je še vedno nezakonito nositi žaljivo majico s kratkimi rokavi, vas še ne morejo preganjati zaradi množičnega umora, naročenega v tujini.
Vsi tisti, ki verjamejo v pravičnost, bi se morali zavzemati za svoje vlade, da se nehajo sprenevedati in dovolijo mednarodnemu kazenskemu sodišču, da začne preganjati zločin agresije. Prizadevati bi si morali tudi za njegovo sprejetje v nacionalno zakonodajo. Vendar verjamem, da so ljudje tega naroda, ki so ponovno izvolili vlado, ki je sprožila nezakonito vojno, dolžni narediti več kot to. Pokazati moramo, da nismo, kot je zahteval Blair, "odšli naprej" od Iraka, da nismo pripravljeni dovoliti, da bi njegov zločin ostal nekaznovan, ali dovoliti prihodnjim voditeljem, da verjamejo, da ga lahko varno ponovijo.
Ampak kako? Kot sem ugotovil, ko sem leta 2008 na festivalu Hay poskušal prijeti Johna Boltona, enega od arhitektov vojne v vladi Georgea Busha, in kot je ugotovil Peter Tatchell, ko je poskušal pridržati Roberta Mugabeja, nič ne usmerja pozornosti bolj na ta vprašanja. kot poskus aretacije državljana. Oktobra sem razpravljal o zamisli o nagradi, h kateri bi lahko prispevala javnost in ki bi jo plačali vsakomur, ki bi poskušal aretirati Tonyja Blaira, če bi ta postal predsednik Evropske unije. Seveda ni, sem pa vprašal tiste, ki so obljubili denar, ali naj vseeno nadaljujemo. Odziv je bil izjemno pozitiven.
Danes odpiram spletno stran – www.arrestblair.org – katerega namen je zbrati denar kot nagrado ljudem, ki poskušajo mirno državljansko aretirati nekdanjega premierja. Vložil sem prvih 100 GBP in spodbujam vas, da jih izenačite. Vsakdo, ki izpolnjuje pravila, ki sem jih določil, bo upravičen do ene četrtine celotnega pota: nagrade bodo ostale na voljo, dokler se Blair ne sooči s sodiščem. Višja kot je nagrada, večje število ljudi bo verjetno poskusilo.
Na tej stopnji bodo aretacije večinoma simbolične, čeprav bodo verjetno imele velik politični odmev. Vendar upam, da bodo ti poskusi, ko bo pritisk naraščal in bodo sodišča sprejela zločin agresije, pomagali spodbuditi vlade k pregonu. Ne sme biti skrivališča za tiste, ki so zagrešili zločine proti miru. Nobena civilizirana država ne more dovoliti, da množični morilci nadaljujejo.