Zadnjih devet mesecev so duhovniki in plemenski voditelji v Zahodni Papui, najbolj vzhodni provinci Indonezije, poskušali opozoriti svet, da islamsko fundamentalistično gibanje njihovo zemljo uporablja kot poligon. Laskar Jihadu poveljuje človek, ki ga je urila Al Kaida v Afganistanu. Nekateri njeni člani so bili že vpleteni v terorizem na otokih Ambon in Sulavezi. Od januarja so vzpostavili sedem baz v Zahodni Papui. S pomočjo indonezijske policije in vojske so kopičili orožje, novačili javanske priseljence in jih urili za bojevanje.
Od prihoda džihadistov je Neles Tebay, papuanski novinar, pošiljal nujna sporočila časopisom in izdajateljem televizijskih programov po vsem svetu, v obupu, da bi pritegnil pozornost na to zaščiteno teroristično mrežo. Toda tudi ko je prišlo osem pakistanskih mudžahedinov, njegova opozorila niso povzročila nobenega odziva v novicah ne v Evropi ne v Severni Ameriki. Papuanci, ki jih je preostali svet ignoriral in zapustil, so prisiljeni prosjačiti indonezijske oblasti, naj spoštujejo zakon in razorožijo džihadiste, preden napadejo.
Za žrtve bombnega napada na Baliju bi lahko rekli, da imajo legitimne razloge za pritožbo ne le proti obveščevalnim službam (katerih prizadevanja so bila preusmerjena od odkrivanja terorističnih mrež v podporo dveh jalovih vojn), ampak tudi proti medijem. Oba bi lahko in morala zahodnjake opozoriti, da je Indonezija zanje postala nevaren kraj.
Skorajda ne mine mesec, da ne bi bilo objavljeno potovanje po državi. V eni nedavni oddaji o nočnem življenju na Baliju je bil predstavljen celo klub Sari. Toda pred bombardiranjem ni bilo novejšega dokumentarca, ki bi lahko gledalcem dal kakršno koli razumevanje dogajanja v državi. V nedeljo zvečer je BBC predvajal odličen program Panorama, v katerem je poskušal odkriti, kdo bi lahko podtaknil bombo in zakaj obsežna opozorila, ki so jih prejele obveščevalne službe, niso preprečila napada. Toda ena od značilnosti preiskovalnega novinarstva je gotovo ta, da želi biti moder pred dogodkom. Kot je poudaril Neles Tebay, je bilo veliko priložnosti za predhodno modrost.
Ena od velikih ironij globalizacije je, da bolj ko smo združeni, manj vemo drug o drugem. Ko se naša življenja prepletajo z življenjem ljudi, ki živijo v najbolj oddaljenih krajih na zemlji, naši radiodifuzni mediji – prek katerih večina ljudi v bogatih državah prejme večino svojih informacij – preostali svet obravnavajo, kot da je le igrišče za ljudi, kot smo mi.
Naše razumevanje se temu primerno zmanjšuje, dokler o tujcih ne vemo le, da nas nenadoma napadejo brez razloga, ki ga lahko razberemo. To ni tragedija le za ljudi, ki so bili ubiti in ranjeni v klubu Sari; ampak tudi za vedno bolj nerazumljene - in zato vse bolj prestrašene in osovražene - ljudi revnega sveta.
Po podatkih skupine za medijski pritisk 3WE je lani poročanje o "težkih" vprašanjih v revnem svetu na britanski televiziji padlo na najnižjo raven, ki so jo zabeležili v 12 letih spremljanja. Medtem ko so se ure predvajanja mednarodnih faktografskih oddaj nekoliko povečale, so bile skoraj vse posvečene potovanjem, "resničnostnim" šovom, dokumentarnim oddajam, seksu, klubskemu druženju, surfanju in podobnim umomljavim norčevanjem o Britancih, ki se delajo idiote v eksotičnih krajih. V celem letu so bile na petih glavnih kanalih predvajane le štiri oddaje o politiki revnega sveta, od tega tri na BBC2. »Mednarodni dokumentarec«, zaključuje poročilo, »je tako rekoč mrtev«. Tudi po 11. septembru 2001 ni bilo opaznega izboljšanja.
Večino tega, kar vidimo o preostalem svetu na televiziji, bi lahko pošteno opisali kot kontrainformativno. Zdi se, da so lokalni ljudje, ki nam jih potovalni programi dovoljujejo gledati, prišli na zemljo samo zato, da bi nas zabavali. Številni dokumentarni filmi o divjih živalih obravnavajo regije, ki jih pokrivajo, kot da so nenaseljene. V začetku lanskega leta je BBC2 predvajal tridelno serijo o Kongu, ki je prejela nagrado Kraljeve televizijske družbe za znanost in naravoslovje.
Obstoj človeških bitij je bil na kratko priznan, toda serija nas je obvestila, da je bil Kongo »nekoč srce teme«, zdaj pa kraj »svetlobe«: nenavaden opis regije, ki jo je opustošila civilna vojni, v kateri je umrlo približno tri milijone ljudi. Vojna in z njo povezane grozote niso bile omenjene.
Televizijski voditelji trdijo, da programi o politiki oddaljenih delov sveta pritegnejo malo občinstvo. To drži, če jih primerjamo s tako nepogrešljivimi vpogledi v človeško stanje, kot je »Slaven sem, spravi me od tod«. Toda medtem ko bi lahko več milijonov gledalcev brez pritoževanja sedelo pred tem palčkom ali vsaj pustilo prižgano televizijo, medtem ko počnejo kaj bolj zanimivega, se bo manjše število gledalcev resnih tujih dokumentarcev z njimi strastno ukvarjalo.
Film Johna Pilgerja o Vzhodnem Timorju je privabil 3 milijone gledalcev, od katerih jih je izjemnih pol milijona pozneje poklicalo na telefonsko centralo, da bi zabeležili svoj šok in jezo nad tem, kar so videli. Pošteno bi bilo reči, da je program pomagal spremeniti tok zgodovine.
Toda takšni filmi so razmeroma dragi in nepriljubljeni pri oglaševalcih. Prav tako lahko povzročijo težave ljudem, ki vodijo omrežja. Ko je Pilgerjev najnovejši dokumentarec za Carlton TV o krivicah, ki so jih utrpeli Palestinci, (predvidljivo) napadel organiziran lobi, imenovan HonestReporting, ga je lastnik kanala Michael Green panično označil za »tragedijo za Izrael, kar zadeva natančnost«. je zaskrbljen."
Spodbudno je, da mu je javno oporekal Carltonov direktor dejanskih programov. Toda takšen pogum je med televizijskimi direktorji redek. Fizični pogum svobodnih snemalcev in novinarjev, ki tvegajo svoja življenja, da posnamejo po svetu pozabljene grozote, je kos le moralni strahopetnosti menedžerjev, ki potem nočejo niti govoriti z njimi, kaj šele predvajati njihovih posnetkov.
Nedolgo nazaj so bile glavne omejitve preiskovalnih filmskih ustvarjalcev tehnične: oprema za kamero je bila okorna, filmski material je bil krhek, transport pa je bil nevaren. Te omejitve so zdaj premagane, tako kot je trg za njihove posnetke izginil.
Prihodnji mesec bo vlada objavila nov zakon o komunikacijah. 3WE je lobiral za pravno zahtevo, da morajo izdajatelji televizijskih programov pripravljati dejanske programe o mednarodnih vprašanjih: predlog, ki je bil vključen v belo knjigo, vendar je bil po pritožbi izdajateljev televizijskih programov izpuščen iz osnutka zakona. Obstaja velika verjetnost, da bo skupina za pritisk zmagala, vendar bodo pravila nesmiselna, če jih regulator ne bo z navdušenjem uporabljal.
Regulator pa bo ukrepal le, če bo javnost sprožila razburjenje. Morda je torej čas, da postanemo bolj interaktivni gledalci in začnemo zahtevati manj »resničnostne televizije« in več preproste resničnosti. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo svet še naprej prinašal neprijetna presenečenja, saj nam postajajo potrebe in odzivi ljudi vedno bolj nepregledni. www.monbiot.com