Tisti, ki smo nasprotovali bombardiranju Afganistana, smo opozarjali, da se vojna med narodi tu ne bo ustavila. Zdaj, ko Tony Blair pripravlja Britance na napad na Irak, se zdi, da se konflikt širi hitreje, kot je večina od nas predvidevala. Toda obstaja še ena nevarnost, ki smo jo ponavadi zanemarjali: nevarnost stopnjevanja sovražnosti ZNOTRAJ narodov, ki bijejo to vojno.
Rasno profiliranje, ki je postalo nepriznano središče nove ameriške varnostne politike, je v nevarnosti, da izzove prav tisti spopad kultur, ki ga njegovi avtorji očitno zaznavajo.
Včerajšnji Guardian je povedal zgodbo o Adeelu Akhtarju, britanskem azijskem človeku, ki je odletel v Združene države na igralsko avdicijo. Ko je njegovo letalo prispelo na letališče JFK v New Yorku, sta bila on in njegova prijateljica vklenjena. Odpeljali so ga v sobo in zasliševali več ur. Uradniki so ga vprašali, ali ima prijatelje na Bližnjem vzhodu ali pozna koga, ki je odobraval napade 11. septembra. Njegovo zgodbo bo poznalo na stotine ljudi azijskega ali bližnjevzhodnega porekla.
Pravkar sem dobil kopijo pisma, ki ga je prejšnji teden poslala 50-letna britanska azijska ženska (ki ne želi biti imenovana) ameriški službi za priseljevanje. Konec januarja je odletela na JFK, da bi obiskala sestro, ki boleha za rakom.
Na letališču so imigracijski uradniki ugotovili, da je na prejšnjem obisku podaljšala vizum. Pojasnila je, da je pomagala sestri, ki je bila zelo bolna, in je zaprosila za podaljšanje. Ko so ji policisti povedali, da se bo morala vrniti v Veliko Britanijo, je sprejela njihovo odločitev, vendar je prosila za pogovor z britanskim konzulom.
Zavrnili so njeno prošnjo, a ji rekli, da lahko pokliče pakistanski konzulat, če želi. Pojasnila je, da je Britanka, ne Pakistanka, kot je razvidno iz njenega potnega lista. Stražarji so jo nato začeli zasliševati.
Koliko jezikov je govorila? Koliko časa je živela v Veliki Britaniji? Razbili so ji ključavnice na kovčkih in ji vzeli prstne odtise. Nato so jo vklenili in priklenili ter odkorakala skozi salon za odhode. »Počutil sem se, kot da bi me stražarji paradirali pred potniki kot svoj nagradni ulov. Zakaj sem bil vklenjen? Sem petdesetletna gospodinja iz predmestja Londona. Kakšno grožnjo sem predstavljal za varnost ostalih potnikov?«
Prejšnji teden je dopisnik Timesa našel 30 moških in eno žensko, ki so taborili v ubožnem hotelu v Mogadišu v Somaliji. Vsi so bili Afroameričani somalskega porekla, ki so v ZDA prispeli kot dojenčki ali otroci. Večina je bila strokovnjakov z varnimi službami in stabilnim življenjem.
Januarja, takoj po izidu filma Black Hawk Down (film o neuspeli ameriški vojaški misiji v Somaliji), so jih zgrabili. Pretepli so jih, grozili z injekcijami ter zavračali telefonske klice in dostop do odvetnikov. Nato so jih pred štirinajstimi dnevi brez obtožb ali razlogov po hitrem postopku izgnali v Somalijo. Zdaj, brez potnih listov, papirjev in denarja, v tuji in strašljivi državi se sprašujeta, ali bosta še kdaj videla svoje domove.
Vsi ti ljudje so žrtve nove vrste rasnega profiliranja, ki ga vlada Združenih držav uporablja, vendar zanika. Ameriški državni tožilec je pozval, naj zvezni preiskovalci zaslišijo okoli 5000 moških arabskega porekla. Od 11. septembra je bilo več kot 1000 ljudi, rojenih na Bližnjem vzhodu, pridržanih za nedoločen čas zaradi "kršitev priseljevanja".
Svet za ameriško-islamske odnose je zabeležil na stotine nedavnih primerov domnevne uradne diskriminacije v ZDA. Muslimanke so na letališčih preiskali sleči, moške so sredi noči z orožjem vlekli iz postelje. Poroča, da so bili dokazi, ki ostajajo zaščiteni pred osumljencem, kot jih dovoljuje nedavni ameriški domoljubni zakon, "uporabljeni skoraj izključno proti muslimanom in Arabcem v Ameriki". Rjavopolti ljudje v ZDA so zdaj osumljeni teroristi. Zdi se, da jih nekateri uradniki imajo za krive, dokler se ne dokaže nasprotno.
Zdi se, da podobne politike urejajo sodno obravnavo pripornikov. Med svojo tiskovno konferenco 28. decembra je predsednik Bush sprva napačno ocenil vprašanje in podal razkrivajoč odgovor. "Ali ste se odločili," so ga vprašali, "da bo kdorkoli podvržen vojaškemu sodišču?" Bush je odgovoril: "Izključil sem vse Američane."
Spraševalec je poudaril, da je želel vprašati, ali je Bush sprejel kakšno odločitev glede ujetnikov v zalivu Guantanamo. Toda predsednik je razkril, da različna obravnava teh tujih borcev in Johna Walkerja Lindha, »ameriškega taliba«, ki mu trenutno sodijo na zveznem sodišču v Virginiji, ni naključje postopka, ampak politika. Z belim Američanom ni mogel ravnati tako kot z ujetniki v kampu X-ray in pričakovati, da mu bo uspelo pobegniti.
Ta stališča so nastala pred napadom na New York. Zdi se, da dokument »Vzorci globalnega terorizma«, ki ga je aprila objavil ameriški koordinator za boj proti terorizmu, mednarodni teror opredeljuje kot nasilje, usmerjeno proti državljanom ZDA, komercialnim interesom ZDA ali belim državljanom drugih držav. Črno-rjavopolti ljudje so povzročitelji terorja, ne pa tudi njegove žrtve.
V Angoli je bil na primer »najpomembnejši incident« leta 2000 ugrabitev treh portugalskih gradbenih delavcev s strani upornikov. Umor več sto angolskih civilistov ni zabeležen.
Poročilo navaja, da je terorizem v Sierri Leone prizadel samo tuje novinarje, humanitarne delavce in pripadnike mirovnih sil.
Zdi se, da v Ugandi Gospodova odporniška vojska ni storila nič drugega kot ugrabila in umorila italijanske misijonarje.
Demokratična republika Kongo, kjer je teror, ki ga sponzorira šest afriških držav, privedel do smrti približno treh milijonov ljudi, ni omenjen. Kljub temu je domači terorizem v Združenem kraljestvu in Španiji obširno zajet.
Hud rasizem je seveda prisoten tudi na drugih straneh. Bin Laden je Judom grozil s sveto vojno. Moški, ki so ugrabili novinarja Daniela Pearla, so ga prisilili, da je razglasil, da je Jud, preden so mu prerezali vrat. Izgubil sem šteti število e-poštnih sporočil, ki sem jih prejel od nasprotnikov afganistanske vojne v Pakistanu in na Bližnjem vzhodu, v katerih so trdili, da je bilo 4000 Judov evakuiranih iz Svetovnega trgovinskega centra pred napadi.
Zaradi tega so varnostne politike, ki temeljijo na rasni diskriminaciji, še bolj nevarne. Z obravnavanjem ljudi z rjavo poltjo, kot da so naravni sovražniki Združenih držav, bi lahko vlada povzročila konflikt tam, kjer ga prej ni bilo. Hkrati ta politika ustvarja čudovite priložnosti za teroriste z belo kožo, saj postanejo v očeh uradnikov vse prej kot nevidni.
To je močvara, v katero zdaj stopa Tony Blair. "To niso ljudje kot mi," je dejal o iraškem vodstvu v nedeljo. "Niso ljudje, ki se držijo običajnih pravil človeškega vedenja." Nekateri bi trdili, da ta kakovost vzpostavlja njihovo sorodstvo z britanskimi ministri. Toda da bi nas prepričal, da bi morali iti v vojno z Irakom, mora Blair najprej doseči, da bodo njegovi voditelji videti čim bolj oddaljeni od nas samih.
Napad na Irak, ko bo do njega prišlo, bi lahko dejansko pomenil začetek tretje svetovne vojne. Morda se bo, kot namiguje ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, izkazalo za prvo fazo vojne, v katero so vpleteni številni narodi. Lahko postane tudi vojna proti tretjemu svetu in njegovi diaspori v državah prvega.