IV
Uro kasneje se Luke prevali na bok in položi roke na tla. Uspe mu dvigniti zgornji del telesa, roke so pokrčene, dokler ne stisne komolcev, močno izdihne. Usede se in položi eno roko na čelo ter se začne spominjati dogodka. Nič ni izgubil spomina, vsaj tako misli. Izstrelilo ga je skozi okno stanovanja. Spominja se pušk in šibrenic, ki so škropile njegovo telo. Spominja se tudi, kako je padel, ko je z neznosno jezo gledal padalca, ki je še vedno streljal nanj. Verjetno je izgubil nekoga, ki mu je bil drag, v Jakovi kavarni, si misli Luke. Njegove misli prekinejo koraki za njim. Luke poskuša izgovoriti nekaj besed s suhimi usti, a iz njih ne izgine noben zvok. Nato se odkašlja in poskuša znova spregovoriti: "Zakaj si me rešil?"
Za Lukom stoji visok moški s šalom okoli vratu. Ima zelo ostre zelene oči in temno kožo. Nosi črn pulover s kapuco. Moški sleče kapuco in razrahlja šal ter gre mimo Lukea. Luke dvigne glavo in zagleda človekov hrbet. Moški se nato obrne in se usede na tla ter se s hrbtom nasloni na skalni zid. »Kako to misliš, zakaj sem te rešil? Ti si moj prijatelj,« pravi moški.
Luke počasi zravna hrbet in reče z bledečim izrazom nelagodja na obrazu:
- "Seveda. To je moralo biti neumno vprašanje. Ampak mislim, da oba veva, kaj sem mislil s svojim vprašanjem. Zakaj mi dajete tako pokroviteljski odgovor?«
– »To sploh ni bilo pokroviteljsko. To je bila resnica in to je edini razlog, ki se ga trenutno spomnim, še posebej po najini zadnji razpravi.«
– “Ali res misliš, da bom prekinil svojo misijo?”
– “Že vem, da ne boš.”
– "Hočete reči, da že veste, ker ste videli prihodnost."
– »Ali res moraš biti orakelj, da predvidiš, da bo sonce zjutraj vzšlo? Vem, kdo si in kaj si misliš, in tudi ti. Tako kot jaz veš, da se ne boš ustavil. Rešil sem te, ker si moj prijatelj. Ti si veren kot jaz. Gre le za to, da imava različne rešitve za isti problem, ki jih oba zelo jasno vidiva.”
– »To sem ti že povedal. Vaša metoda ne bo delovala. Preizkušeno je bilo že tisočkrat, pa se ni nič spremenilo.”
– "In vaša metoda ima?"
– »Moja metoda izhaja iz obupa. Že zdaj se zavedam, da ne morem ničesar spremeniti. Toda ponoči preprosto ne morem spati ob zavedanju, da ti bedaki ropajo in ubijajo, genocid za genocidom, brez odgovornosti in brez Boga, ki bi jih ustavil. Verjamejo, da so nepremagljivi, in vse, kar imam, je moč, da razbijem to prepričanje. Ti arogantni manijaki morajo biti zgled. Vsak tiran mora pasti, vendar se vedno znova dvigajo, verjamejo, da so drugačni od svojih predhodnikov, misleč, da bodo uspeli tam, kjer je drugim spodletelo. To je več kot arogantnost, enostavno se ne morem spomniti besede, ki bi jih lahko opisala.”
– "Biblija jih je imenovala 'gadja zarod'."
– »Kaj hočeš reči? Da naj pustim, da me križajo?«
– »Ne, samo rekel sem, da se potek zgodovine ponavlja in da farizeji, s katerimi se soočate danes, niso nič drugačni od tistih, s katerimi smo se soočali v preteklosti, ali tistih, s katerimi se bomo soočali v prihodnosti. Toda tako kot tirani verjamejo, da bodo uspeli tam, kjer so njihovi predhodniki spodleteli, verjamem tudi jaz. Verjamem, da bo ta revolucija prelomnica v zgodovini in bo enkrat za vselej končala s tiranijo. Ampak ti, Luka. Preveč jeze imaš v sebi. Slabi vaš vpogled.«
– »In zdi se, da nimaš nobene jeze. Izgubili ste razum. Vidite vsa pobijanja, posilstva in uničenje, vendar vam vedno uspe ostati miren navzven in še bolj navznoter! Postali ste brezbrižni do zločinov proti človečnosti.”
– »Vaša zmaga bo enaka njihovemu porazu: samo za trenutek. Na ta način ne morete narediti prave revolucije. Iščete hitro pravico in točno to boste tudi dobili. Ko bo vaša skupina prišla na oblast, kako nameravate zadušiti upor desničarskih norcev, ki so prav tisti ljudje, ki jih poskušate osvoboditi suženjstva uma?«
– »Vedno bodo desna krila. Ta svet je zgrajen na nasprotjih. Vedno bodo idioti, slepci in manijaki. Vse, kar moramo storiti, je preprečiti, da bi te nesrečne nesreče narave zavladale nad nami ostalimi, tistimi, ki imamo še kanček razuma. Zakaj se smehljaš?"
– »To je smešno Luke. Uporabljate iste besede, ki jih uporabljajo oni, da opravičujejo svoje početje. Tudi oni so spoznali, da se našega tipa ljudi ne da izkoreniniti, ampak vsaj ukrotiti. Toda po atentatih in bombnih napadih ste v njih prebudili isto logiko, s katero opravičujete svoja dejanja. Začenjajo verjeti, da naše vrste ljudi ni mogoče ukrotiti in jih je zato treba izhlapeti s puškami, celo s kasetnimi bombami.«
– “Kasetne bombe nas ne bodo ustavile.”
– »Vem, ampak to je znak njihovega obupa. Uporabili bodo celo jedrske bombe, če bodo morali, če verjamejo, da bi lahko uničile upornike, kot smo mi.«
– »Zakaj nam ne pomagate, da bo prehod hitrejši? Z vašimi močmi lahko končamo to vojno in prevzamemo oblast v nekaj dneh, celo urah! Ta svet potrebuje nov začetek.«
– »Luke, že sem na tvoji strani. Verjamem pa, da to, kar počnete, ne bo spremenilo ničesar. Morali bi osvoboditi misli ljudi; deprogramiramo jih nazaj v svobodne ljudi namesto v korporativne baterije, v katere so postali. Ljudje imajo toliko udobja, ki jim ga boste vzeli, ko bo državni udar izveden, in to jim ne bo všeč. Odnesli jim boste zrezek in kozarec vina, ki so jih bili vajeni leta. Psihično niso pripravljeni na to. Zavrnili bodo vašo revolucijo; ne bodo dovolili, da bi jih izklopili iz njihovega udobnega, razkošnega življenja.«
– »Nikoli ne bodo želeli biti izklopljeni. So kot razvajeni otroci, ki hočejo imeti vsako igračo, na katero pridejo oči. Želijo jesti sladkarije in uničijo svoj apetit po zdravem obroku. Ampak mi, skrbni starši, budni. Moramo jih ustaviti, tudi če jokajo in stokajo. Te sladkarije jim moramo vzeti iz rok in jim dati, da sedejo za mizo in jedo svojo zdravo hrano. In tako kot otroci bodo v prihodnosti, ko bodo veliki, razumeli, zakaj smo naredili, kar smo naredili. Razumeli bodo, kako je bilo to v njihovo korist in iz naše ljubezni do njih in njihovega zdravja.”
Moški v ruti vstane. Okoli vratu si zategne šal. Potrese prah s svojih modrih kavbojk in reče: »Niso otroci, Luke. Če naredite nekaj proti njihovi volji, zaradi tega ne bodo jokali. Vzeli bodo palico in ti z njo razbili glavo. In edini način, da jim to preprečimo, je, da jih najprej raztreščimo s kijem. In ko boste to začeli početi, se bodo z dobro voljo večine rodili novi uporniki. In se sprašujete, zakaj revolucije nikoli ne uspejo. To je ponavljajoči se dogodek, Luke. To je zanka zgodovine in vi ste se odločili biti del te zanke.«
– "In v čem je vaša metoda drugačna?"
– "Nameravam prekiniti zanko."
– "In misliš, da si prvi, ki je to poskusil?"
- "Seveda ne. Poskusili so že prej, a ljudje niso bili pripravljeni.”
– “In zdaj so pripravljeni?”
– »Ni gotovosti. Edina priložnost.”
– "Če ti nisi prepričan, potem je nima nihče."
– »Gotovost je mogoče doseči le v očeh opazovalca. Bodite prepričani, kaj želite storiti, z umom in srcem, in to storite. In naredil bom, kar hočem. Če ne morem osvoboditi niti tvojega uma, potem ne morem osvoboditi nikogaršnjega.”
– »Moram oditi. Čas je za mojo naslednjo nalogo.”
- "Seveda. Tudi jaz moram oditi. Bodi previden Luka. Postajajo vse bolj obupani. Izvedel sem, da ne aretirajo nikogar več, ne po tem, kar si naredil včeraj pri Jakeu.«
– “Ali nimate nič proti, če ta tempelj za kratek čas uporabim kot svoje skrivališče?”
– »Nikoli ti ni treba vprašati, Luke. To mesto je tvoje tako kot moje.”
– »Hvala ... Mojster Jahan« reče Luke spoštljivo.
Luke vstane, ko se zahvali. Jahan položi svojo roko čez Lukeovo ramo in ga za trenutek pogleda z upajočimi očmi. Jahan se nato obrne stran in odide proti vratom templja z rdečimi skalami na ustju jame, ki se skriva za močnim slapom. Jahan stoji približno dvajset metrov stran od padajoče vode in rahlo pokrči kolena, medtem ko si zateguje šal okoli obraza. Napne mišice meča in roke spremeni v pesti, preden skoči v vodo in izgine Luku izpred oči.
Luke hodi do istega mesta, kjer je bil Jahan, dvajset metrov stran od ustja jame, in zavzame enako držo. Popravi si plašč, napne mišice in pokrči kolena, nato pa skoči skozi slap.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate