III
Stranke in natakarji v Jakeovi kavarni so ležali na tleh, ko je Jake izstrelil prvi izstrelek in sestrelil helikopter. Ko pa je potihnilo, so prišli iz kavarne in videli razdejanje na ulici. Tudi oni so slišali glasno škripanje na nebu in kasetne bombe so jih pribile, preden so lahko pobegnili dovolj daleč. Nekaj minut kasneje je FBI zavaroval območje in pometel trupla in žeblje ter deaktiviral krogle, ki niso uspešno eksplodirale, tako da ni ostalo nobenih dokazov o napadu.
Luke je v svoji dnevni sobi z brisačo okoli pasu, z mokrimi lasmi. Usede se in vzame telefon ter pokliče Remi. Remi odgovarja:
- "Zdravo"
– “Lepo je slišati tvoj glas.”
– “Pravzaprav grem domov peš.”
– »Kako so nas našli? To nima nobenega smisla.”
– »Kaj si pričakoval, Luka? Vedel si, da nas bodo prej ali slej prišli.”
– »Mislil sem bolj natančno: kako so nas našli pri Jaku? Mislite, da so nam sledili?«
– »Ah… To je možno, a zelo malo verjetno. Opazil bi, če bi nam sledili. Poslušaj… Tam sem se vrnil pred eno uro. Kavarna je toast. Jake je odšel. Uporabili so kasetne bombe.
– (po nekaj sekundah tišine se Luke odzove): "Morali bi ostati zadaj."
– »Kdo za vraga bi lahko vedel, da bodo uporabili prekleto letalske sile? Če bi ostali zadaj, bi nas grozdasti žeblji tudi ubili. Ničesar nismo mogli narediti, da bi komu rešili življenje. Zdaj pa obstajajo tudi dobre novice o vsem tem. Očitno postajajo obupani. Obravnavajo nas kot vojaško tarčo. To pomeni, da pridemo do njih.«
– (Luke vzdihne): »Prav. Bodimo bolj pozorni. Če bi lahko našli Jakeovo, lahko najdejo karkoli. Remi, vedo, kdo smo, in vedo, kako priti do nas. Vprašanje časa je, kdaj bodo izvedeli, kje živimo. Kontaktirali bomo po starem.”
– »Da, končano. Luka, pazi nase.”
- "Ti tudi."
Luke se uleže na kavč in odloži kozarec limonade na mizo. Njegove oči postanejo težje in se končno predajo spancu. Njegovo stanovanje ima bele stene in bel strop brez slik ali lestencev. Brez okraskov v hiši. V dnevni sobi je črna klubska mizica, bež trosed, nasproti ogromnega okna s štirimi velikimi stekli. V takih dneh je nemogoče najti dom, kot je Lukov; brez elektronskih naprav ali naprav, razen nekaj žarnic in majhnega hladilnika.
Ne glede na vse atentate in eksplozije so voditelji države ljudem nenehno zatrjevali, da je vse pod nadzorom in da ni razloga, da se ne bi počutili varne. Za razliko od nekdanjih terorističnih napadov, ki jih je zagrešila vlada sama proti ljudem, ki jim je vladala, kjer je bil cilj prestrašiti ljudi, da bi se pokorili, so te najnovejše napade zagrešili tujci in korporacije si niso mogle privoščiti prestrašenega prebivalstva, ki vse ostane doma. dan in vso noč, ne da bi kaj kupil. Toda zdaj, ko so zaradi terorističnih napadov zaprta vsa omrežja z novicami, vlada in oglaševalci menijo, da je njihova nezmožnost komuniciranja s potrošniki zelo zaskrbljujoča. Do ponovne oddaje bodo morali biti odvisni od radia in le upati, da radijske postaje ne bodo tarče.
Sonce sije skozi velika okenska stekla in na Lukove veke. Z nelagodjem vstane, stopi do okna in ga odpre. Zapiha hladen veter in nežen zvok avtomobilov 13 nadstropij nižje odmeva od desetin nebotičnikov okoli tistega, v katerem je. Luke pogleda navzdol na ulico, dokler ne zagleda policijskih avtomobilov, ki blokirajo vhod v njegovo stavbo. Hitro si obleče svoja običajna temna oblačila in ko je oblekel plašč, se vrata zlomijo. Luke pobegne za svojim mečem, a specialci odprejo ogenj in krogle gredo skozi njegov hrbet in ramena. Ne ustavi se, zgrabi meč, ki leži na kavni mizici, in se obrne le, da sreča cevi puške, uperjene v njegove prsi. Eksplozija je bila tako močna, da ga vrže ob okno in ga razbije. Luke pristane na nogah s hladnim in brezizraznim obrazom in izvleče meč, vendar ga nova puška cev zbije skozi okno.
Agenti SWAT nestrpno gledajo skozi razbito okno, da bi opazovali, kako njihov lov pada. Eden od njih usmeri puško navpično in strelja stran.
"Nehaj s tem!" operativni poveljnik zavpije, »dobro delo vsem. Daniel, pokliči in pusti ekipi B spodaj, da pobere truplo in pomete steklo in kri.« Poveljnik Dimitri se za trenutek ustavi, medtem ko mu pogled tava po stanovanju. "Kako dolgočasno mesto je to moralo biti." Dimitri pravi: "Kraj, ki bi ti dal preveč časa za razmišljanje in snovanje norosti, ker nimaš boljšega za počet."
»Pravzaprav,« odgovarja Jane, ko sname čelado in masko, »te vrste ljudi postanejo anarhisti, ker njihovi umi dosežejo točko v življenju, ko izgubijo zanimanje za vse, kar je pomembno. Izgubijo zanimanje za služenje denarja ali nakup lepšega avtomobila, izgubijo celo veselje do hrane ali seksa.”
– Dimitri: »Smešno je, da to rečeš. Premlad si, da bi vedel, kakšen okus ima prava hrana ali pravi seks. Bili so časi, ko je bila hrana dejansko pripravljena s človeškimi rokami in ne kemično izboljšana za dobiček. Bili so tudi časi, ko so ljudje seksali s partnerji, ki so jih imeli radi, ali so imeli predzakonske ali izvenzakonske sekse z ... veseljem do kršenja tabujev. Toda poglejte nas danes. Ni fantazije, ki je ne bi bilo mogoče uresničiti ... ni več nobene fantazije. Tudi pornografija s težavo dohaja, kako deviantni smo postali. Seveda gejevskega seksa ali skupinskega seksa ne imenujemo več deviantnega, ker je to norma. Edina stvar, ki dandanes še velja za spolno deviantno, je posilstvo. In nisem prepričan, kako dolgo bo ostalo nezakonito.«
Jane se usede na kavč in po pozornem poslušanju z zanimanjem vpraša Dimitrija: »Kaj pa potem ljubezen? Ljudje se še vedno zaljubljamo drug v drugega, kajne?«
– »Ljubezen je nekaj, česar si nihče več ne more privoščiti. Ljudje so preveč zaposleni za ljubezen ali vzgojo otrok. Naši spolni nagoni so nas premagali. Kako se lahko človek zaljubi; postati del svetega odnosa, ko pa se ves čas ponujajo zveze za eno noč? Ljudje seksajo v pisarnah, javnih straniščih, parkih, učilnicah, spalnicah, balkonih, internetnih kavarnah, parkiranih avtomobilih, hudiča ... celo v premikajočih se avtomobilih. Ljudje ponujajo seks brez čustvenih vezi in brez odgovornosti; nobenih omejitev.... Neokusna hrana, neokusen seks. Toda to ni tisto, kar ljudi, kot sta Luka ali Džingis, žene v anarhijo. Ti fantje so preveč profesionalni; preveč pameten, da bi to počel iz obupa zaradi pomanjkanja prave hrane.”
– »Kaj pa je potem? Kaj jih žene?”
– »Najraje ugotovim, kaj jih žene, tako da se kaj pisno dokopam ali pa koga od njih ujamem za zaslišanje. Doslej so bili ti ljudje kot duhovi. Toda po katastrofi, ki se je zgodila sinoči, s smrtjo Televizije in pobojem naših tovarišev v tisti kavarni, mislim, da ne bomo imeli priložnosti govoriti z njimi. S temi misijami najdi in uniči mislim, da ne bomo nikoli izvedeli ali razumeli njihovega vzroka, če se ga sploh zavedajo. "Nič več aretacij," je dejal podpredsednik.
– »To je neumno. Ne vemo niti, koliko jih je, niti kakšni so njihovi nameni. S temi napadi bodo le našli bolj varno skrivališče. Vedno bodo korak pred njimi. Mi delamo na prostem, oni pa v senci.«
– »Ja, korak pred nami. Ampak stavim, da niso pričakovali, da bomo uporabili kasetne bombe ali naredili to, kar smo storili zjutraj. Ne morejo zmagati. Imamo nadzor, imamo satelite in imamo vojsko in pet različnih padalskih divizij znotraj države, ki delajo z najnaprednejšo tehnologijo. Kaj imajo? Kupola in lansirnik raket ne moreta zdržati oceana orožja, ki nam je na voljo.«
– »Ne pozabi na meče in nože,« se zahihita Jane.
– »O ja, meč. Ko smo že pri tem, obdržal bom njegov meč; spominek za njegovo pribijanje. Pojdiva dol in poglejva, kaj se dogaja.”
– »Saj veš, da sva sama tukaj. Lahko si vzamemo še 10 minut, kajne?«
– »Ja, ampak najprej zagrni zavese in ah. zaklenil bom vrata. Še vedno sem staromoden.”
Ko sta Dimitri in Jane končala in se pripela, odjekne eksplozija. Jane odgrne zavese in pogleda skozi razbito okno, da ne vidi ničesar razen belega oblaka dima. Dimitri odpošlje svoje agente; vendar ne dobi odgovora. Odhitijo iz stanovanja in se spustijo po požarnem izhodu. Nadeli so si plinske maske. Ko odprejo vrata, je že izginil ves dim. Celotna enota SWAT je nezavestna na ulici. Nihče od njih ni bil ubit. In Lukovega trupla ni bilo nikjer več.
"Prekleto!" zavpije Dimitri, "Zaradi tega se bom nažgal."
– »Zakaj? Misijo smo izpolnili! Tarčo smo odpravili!« odgovori Jane.
– »Danes je zaupanje zelo redko, moja draga Jane. Ob vseh nedavnih uspehih skupine v senci minister za domovinsko varnost verjame, da imajo operativce znotraj vlade.« Janeine oči padejo na sijoč predmet: "Poglej!" reče Dimitriju z velikim nasmehom: "Imel boš kaj pokazati."
Dimitrijev obraz izgubi napetost in stopi k njemu, da bi vzel Lukov meč z Lukovo krvjo po vsem ročaju. Takšni dokazi bodo rešili Dimitrija in njegovo ekipo pred uvrstitvijo na črni seznam; seveda, če znajo pojasniti, kako so potem izgubili truplo.
Luke odpre oči. Leži na hrbtu v nečem, za kar misli, da je nekakšna jama. Skalne stene okoli njega so temno rdeče, iz njih štrlijo prižgani svečniki. Luke čuti bolečine v ramenih, hrbtu in prsih. Roke položi čez ramena, nato pa z njimi premika po telesu, da ne najde nobene rane, niti praske. Roke položi nazaj ob bok in začne težko dihati, medtem ko se mu v kotičkih oči počasi nabirajo solze. Zapre oči, stiska, dokler mu solze ne kapnejo proti ušesom; položi roke na obraz. Nato vrže obe roki navzgor, da leži ob glavi. Še vedno z zaprtimi očmi zamomlja: "Hvala."
Medtem je Dimitri na sestanku v Beli hiši, kjer obvešča podpredsednika in sekretarja za domovinsko varnost, državnega sekretarja, sekretarja za nacionalno obrambo in vodje FBI, NSA, Cie, med nekaterimi drugimi neidentificiranimi posamezniki, ki so še vedno neznani in so sedi dlje od mize.
»Mislil sem, da ste rekli, da bo predsednik tukaj na tem sestanku,« reče Dimitri z umirjenim glasom.
– »Da, nameraval je biti tukaj,« je odgovoril državni sekretar, »le da smo zjutraj našli njegovo glavo odrezano od preostalega telesa.«
Sekretar za domovinsko varnost nadaljuje: »Menimo, da je bil odrezan z nožem. In ti gospodje tukaj verjamejo, da je bilo to delo Luke." Soba za nekaj sekund utihne, dokler vodja FBI-ja ne vpraša, zakaj so bili očitno vsi tam: "Vi ste odstranili tarčo, kajne?"
– »Ja,« odgovarja Dimitri, »poškropili so ga z mitraljezi, trikrat ustrelili s puško, dve cevi v prsi in eno v trebuh. Tretji strel ga je padel skozi okno 13. nadstropja in moji možje so ga gledali, kako je padel na tla.«
– “Eden od vaših mož, agent Daniel Hong, je še naprej streljal na tarčo, medtem ko je bil v zraku, in padel v svojo gotovo smrt,” je dodal vodja FBI, “se je to zgodilo?”
– »Da, gospod,« je spoštljivo odgovoril Dimitri, »ampak ...«
- "Ampak kaj?" je vprašal podpredsednik.
– “Trupla nismo mogli najti, vendar smo našli njegov meč in kri na njem je bila njegova.”
– "Je ali ni pljusknil po tleh?"
– »Da, gospod, videla sva, da se je zgodilo. Celo naši možje, ki so zavarovali vhod v stavbo, so bili priča grozljivemu škropljenju.”
– »Dobro potem, ni važno, če so odnesli njegovo truplo. Danes zjutraj je bila pravica zadoščena. Glede predsednikovega brutalnega atentata pričakujemo vašo diskretnost glede te novice. Kdaj bodo ljudje pripravljeni na takšne novice, bomo določili in zdaj zagotovo ni pravi čas.”
– »Da, gospod, popolnoma razumem. Ni ti treba skrbeti zame.”
– “V redu, hvala Dimitri, zdaj lahko greš.”
Dimitri stopi ven in na poti iz stavbe sreča Jane. "Kako je šlo, gospod?" vpraša ona. Dimitrij samo prikima in gre naprej. Nazaj v Beli hiši se srečanje nadaljuje.
»Gospod, satelitske slike so potrdile, kar so odkrili naši obveščevalci,« pravi vodja NSA, »bombardiranja sedeža NBC in CNN so bila izvedena z zračnim napadom. Dva F-16 sta opravila nalogo in razstrelila komunikacijske stolpe in satelite omrežij. Najstrašnejša novica od vseh je bila potrjena, gospod. Bojna letala so se z dovoljenim pristankom vrnila v kanadsko vojaško bazo. Ko smo vprašali naše kontakte v Kanadi, je bil njihov odgovor, da sta bila ta dva borca na misiji usposabljanja in da bodo zadevo dodatno raziskali. Več informacij nam niso želeli dati.”
– "Kako nismo prestregli tega zračnega napada?" se sprašuje podpredsednik.
– "Gospod, prišel je iz Kanade!" pravi minister za obrambo.
- "Kaj bi naj to pomenilo?" odgovarja podpredsednik.
– »Gospod, minister za obrambo pravi, da ne pričakujemo superzvočnih napadov preko kanadske meje. Nihče ne verjame, da je bila v to vpletena kanadska vlada,« pravi vodja FBI.
– »Ti kanadski kurbini sinovi! Vem, kako ravnati z njimi. Toda najprej mi povejte, kako je bil zadet Fox News?« nestrpno vpraša podpredsednik.
– »No, Fox je bil rušilec. V zgradbo so namestili eksplozive, da bi jo razstrelili, ne da bi prizadeli katero koli bližnjo stavbo.«
– "Je kaj žrtev?"
– »Ne gospod, nobenih žrtev, niti ranjenih! Vse tri tarče so že bile očiščene zaradi klicev o grožnjah z bombo nekaj minut pred eksplozijami. Trije usklajeni napadi so bili čisti."
– »To nikakor ni dobro. Poskrbite, da bomo poročali o žrtvah. Nočem, da ti manijaki dobijo več podpornikov. Ne glede na naklonjenost, ki jo imajo liberalci do njih, je treba razrezati."
– »Da, gospod, popolnoma razumem. Kaj pa tisoč žrtev?"
– »Naj v začetnem poročilu piše 2000, nato pa teden dni kasneje številko popravimo na 300. To bo pokazalo, da so liberalci nori kreteni, kakršni so; tisti, ki vse pretiravajo. Tako bodo diskreditirani. Teden dni zatem moramo doseči vrhunec našega programa DTWC [Defy Terrorists With Consumption]. Tako da do takrat moramo imeti TV nazaj na dame in gospodje.
"Kaj pa insajderji?" vpraša ministra za domovinsko varnost: "Je kakšen napredek pri identifikaciji dvojnih agentov?"
– “Nič posebnega, gospod,” odgovarja vodja NSA, “zamenjali smo celotno služabno osebje in naši obvezni razgovori z vladnimi uradniki se nadaljujejo.”
– “Kaj pa Kanada?” se sprašuje vodja Cie. Sledi dolg premor tišine.
– “Koliko spečih celic Al-Kaide nam je ostalo v Torontu?” se sprašuje podpredsednik.
– “Tri, gospod,” odgovori vodja Cie.
– “Skrajni čas je, da te kanadske pičke začnejo bolj resno jemati svojo nacionalno varnost.”
– "Ali dajete ukaz za napad, gospod?"
– »Poznaš rutino. Pošljite jim kopijo Osamovega zvočnega posnetka, ki jim daje ukaz za napad.«
– "Da, gospod, poznam postopek, to sem samo potrdil."
– “Ti prekleti Ay-rabs in njihove device v nebesih,” prekine podpredsednik, “Neskončna zaloga samomorilskih plačancev, ki jih ni mogoče ujeti, zaslišati ali izslediti.”
Vsi v sobi se smejijo.
48 ur kasneje tri eksplozije v treh nakupovalnih središčih v Torontu odjeknejo hkrati, v razmiku le nekaj minut. Vsi prsti kažejo na Al Kaido in njenega voditelja, ki je še vedno na prostosti nekje v zahodni Kitajski, menijo najnovejša poročila obveščevalnih služb. Kitajske oblasti so te obtožbe zavrnile in zavrnile kakršno koli iskanje teroristov v pretežno muslimanski provinci Xinjiang na zahodu Kitajske.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate