Opomba: Vsebuje spojlerje; če vas film zanima, ga najprej pojdite pogledat ali predvajajte in potem preberite.
V komentarju kontroverznega filma Setha Rogana in Evana Goldberga, Intervju (2014), je bilo veliko obtoževanja žrtve. Predpostavka o načrtovanju atentata na severnokorejskega diktatorja je bila označena za nespodobno in namigovalo se je, da so bile težave v zvezi s tem predvidljive.
Pravzaprav, kljub nelaskavi predstavitvi Centralne obveščevalne agencije kot manipulativne in morilske, jedro filma sploh ni o nasilnem atentatu. Kljub vsemu svojemu mladostniškemu neumnemu humorju in modremu jeziku je "Intervju" staromoden hollywoodski idealizem. Dobiva 51-odstotno oceno kritikov pri Rotten Tomatoes, tako da priznajmo, da je film B, nekakšen še bolj vulgaren izlet Harolda in Kumarja. A če na način strukturalističnih kritikov, ki postavljajo na stran vprašanja kakovosti v prid zapletu in temi, upoštevamo sporočilo tukaj, gre za posmeh izjemno močnemu in hkrati izjemno absurdnemu diktatorju in režimu.
Precej nestanovitna in nestanovitna izmišljena protagonista, Dave Skylark (James Franco) in Aaron Rapoport (Seth Rogan), pripravita razvedrilno oddajo, podobno TMZ, ki vključuje šokantne intervjuje z zvezdami, ki želijo razkriti kakšno pomanjkljivost. Ko jih povabijo v Severno Korejo in jih Langley rekrutira, se od gnusa nad zamislijo o shemi atentatov Cie spremenijo v mlačno predanost prepričanju, da je mogoče najti boljši način za spremembo severnokorejske politike od političnega umora.
»Atentat«, ki ga izvajajo, je torej atentat na karakter, v neposrednem televizijskem prenosu. Z drugimi besedami, z orodji televizijskega senzacionalizma in ogovarjanja zvezdnikov zasedejo in ponižajo gosta, ga potisnejo po robu in razkrijejo njegov pravi značaj – ter ga tako politično uničijo.
Ko sem bil mlad, sta imela ameriška televizija in film nenapisan kodeks, da protagonist ne sme mimogrede nekoga umoriti, tudi zelo slabega fanta. Dobri fant ali punca bi lahko ubil, vendar le v samoobrambi, saj bi sodišče to priznalo. Ta kodeks je že zdavnaj odšel skozi okno, na način, ki ga popolnoma ne odobravam, saj je to, da domnevni junaki ravnajo sadistično in morilsko, onesnaženje naše nacionalne etike.
Ironično je, da v filmu o pogrešnem atentatu, ko protagonisti odpihnejo Kim Jong-Una, se to zgodi v samoobrambi ne le sebe, ampak sveta. Na ta način film spet ponazarja starejšo hollywoodsko občutljivost. Dobri fantje so na koncu dobri fantje, raje imajo nenasilna sredstva in zagrešijo nasilje le, ko so prisiljeni uporabiti to, da bi rešili življenja.
Ne glede na to, ali za vdorom v Sony Pictures in grožnjami kinematografom, ki so predvajali film, stoji severnokorejska vlada ali ne, se zdi nesporno, da Pjongjang ob njegovem snemanju zajame hladna jeza.
Zadnja poleti je vlada dejala, »Ameriški organi bi morali nemudoma in ustrezno ukrepati za prepoved produkcije in distribucije filma, sicer bodo v celoti odgovorni za spodbujanje in sponzoriranje terorizma … [in] vključuje žaljenje in atentat na vrhovno vodstvo … Da bi dovolili produkcijo in distribucijo takega filma o atentatu na sedanjega voditelja suverene države je treba obravnavati kot najbolj neprikrito sponzoriranje terorizma in tudi kot vojno dejanje.« Pjongjang je zagrozil z "odločnim in neusmiljenim odgovorom".
Poleg tega se je severnokorejska vlada verjetno veliko bolj bala posmeha, ki mu je Kim Jong-Un izpostavljen v tem filmu, kot neumnega načrta atentata. To pomeni, da je treba obtožbo o »žaljivosti« jemati resneje kot obtožbo o celuloidnem terorizmu (ne, to ni nič). V zadnjih letih smo znova in znova priča padcem diktatorjev, deloma zato, ker je bila njihova mistika predrta in so ljudje izgubili strah. Moamer Gadafi, Hosni Mubarak in tunizijski Zine El Abidine Ben Ali so bili deležni takšne obravnave. Vse so odstavili ljudje, ki so se jim nenadoma bolj posmehovali kot bali. Strah pred posmehom na družbenih omrežjih je veliko večja grožnja kot zgolj namišljene smrtne fantazije, namenjene vrhovnemu voditelju.
Mislim, da je zelo dobro, da se je Sony odločil dovoliti pretakanje filma na svojem namenskem mestu ter v Google Play, Youtube in na X-Boxu. Gledal sem ga na svojem prenosnem računalniku v Googlu Play za 5.99 $ in vse je bilo zelo priročno, čeprav malce nerodno za intelektualca srednjih let, da je tukaj izpostavljen neskončnemu toku slabega okusa. Žal, to je fratarski potegavski film, poln umazanih jezikov in umazanih prizorov, tako da ni za vsakogar. To je škoda, saj menim, da če bi film malo očistili in če bi padajočega diktatorja pustili pri življenju, bi res lahko bila pomembna politična komedija sama po sebi. Paranoičen severnokorejski režim ga je vsaj s svojimi grmečimi obtožbami in morda z bolj zloveščimi dejanji uspel narediti pomembnega.
Sorodni video:
The Interview Uradni zadnji napovednik (2014) – James Franco, Randall Park Comedy HD
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate