Kljub vsemu pompu o pretežno simboličnem iranskem jezu z več kot 200 brezpilotnimi letali ter križarskimi in balističnimi raketami, sproženimi na redko poseljeno puščavo Negev (kjer so bili v nevarnosti predvsem palestinski beduini), je bil vojaški pomen te akcije minimalen. V Dimoni je bilo zadeto izraelsko oporišče, v katerem so jedrske konice države, a vlada je dejal da je škoda minimalna. Skoraj vse izstrelke so sestrelile jordanske in izraelske ter ameriške zračne sile ali pa protiraketne rakete. Zdi se, da je edina žrtev 7-letna palestinska beduinska deklica, ki jo je padli izstrelek resno poškodoval.
Iran je napadel, ker je izraelski premier Benjamin Netanjahu 1. aprila dal bombardirati konzularno prilogo iranskega veleposlaništva v Damasku, pri čemer so bili ubiti visoki iranski uradniki, vključno z brigadnim generalom Mohammadom Rezo Zahedijem in sedmimi drugimi častniki iranske revolucionarne garde Coprs (IRGC). Ti uradniki so bili tam na povabilo sirske vlade, veleposlaništva pa Dunajska konvencija varuje pred vojaškimi napadi.
Iran citiran 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov za protinapad na Izrael, ki državam zagotavlja pravico do samoobrambe. Veleposlaništva veljajo za nacionalna tla.
Ajatola Ali Khamenei, iranski klerikalni voditelj, je rekel V sredo na njegovi pridigi na Eid al Fitr: »Konzulati in veleposlaniške ustanove v kateri koli državi so tla te države. Zlobni režim je naredil napako in mora biti kaznovan in bo kaznovan.« Dodal je: »Dogodki v Gazi so svetu pokazali zlobno naravo zahodne civilizacije. Pobili so triintrideset tisoč nemočnih ljudi; ali niso to ljudje? Ali nimajo pravic?" Povedal je tudi: »Pokazali so, kakšna civilizacija je to. Otrok je ubit, v materinem naročju. Pacient umre v bolnišnici. Njihova moč se ne more dotakniti ... mož upora; zato ciljajo na življenja družinskih članov, življenja otrok in zatiranih, življenja starejših.«
Stalna misija Irana pri Združenih narodih v New Yorku je napisal na X,
»Vojaška akcija Irana, ki je bila izvedena na podlagi 51. člena Ustanovne listine ZN, ki se nanaša na legitimno obrambo, je bila odgovor na agresijo cionističnega režima na naše diplomatske prostore v Damasku. Zadeva se lahko šteje za zaključeno. Če pa bo izraelski režim naredil še eno napako, bo odgovor Irana bistveno hujši. Gre za konflikt med Iranom in prevarantskim izraelskim režimom, ki se mu ZDA MORAJO DRŽATI PROČ!«
Teheran pravi, da se s to izmenjavo "zadeva lahko šteje za zaključeno." Ajatola Ali Khamenei ne želi vsesplošne vojne.
Ni bil samo napad na iransko veleposlaništvo tisto, kar je postavilo temelje za iranski strelski napad, ampak tudi šest mesecev intenzivnega izraelskega bombardiranja Palestincev v Gazi, v katerem je bila velika večina ubitih nedolžnih neborcev, od tega 70 % žensk. in otroci ter mnogi drugi neborci. Število mrtvih zdaj znaša 33,686 Palestincev. Le majhna klika militantov je 7. oktobra zagrešila grozljiv napad na Izrael, ne da bi komur koli drugemu povedala, kaj načrtuje. Nobene vojaške ali druge utemeljitve ni za uporabo programa umetne inteligence za identifikacijo vseh članov Hamasove paravojaške enote (od katerih so nekateri enakovredni sosedski straži za lokalno varnost) in za njihov umor z neba skupaj z njihovimi zakonci, otroki, razširjenimi družine in sosedje.
Iran je obljubil, da bo branil Palestince, zaradi nenehnih izraelskih grozodejstev, ki so povzročila vrelo kri javnosti na Bližnjem vzhodu, pa je videti neučinkovit in neumen. dvignil spoštovanje v kateri držijo Iran. Stavka veleposlaništva je bila kaplja čez rob. Če Iran na to ni odgovoril vsaj simbolično, sta njegova verodostojnost in kakršno koli odvračilnost, ki naj bi jo imel, postala šala.
Netanjahu pa je skušal izzvati Iran v upanju, da bo Teheran zagrizel v vabo. Vedel je, da je celo Washington videl Izrael kot agresorja v Gazi in da izgublja podporo v kongresu. Vedel je, da če bo vprašanje postalo iranski napad na Izrael, se bodo vse zahodne prestolnice zbrale okoli njega in mu vsaj za nekaj časa odpustile, ker je v svoj kabinet pripeljal izraelskega ekvivalenta neonacistov in nato odšel v Amalek na desettisoče nedolžnih Palestincev.
Na koncu so Hamenej in Revolucionarna garda pustili, da je predanost pokojnemu generalu Zahediju vplivala na njihova čustva, in nasedli so Netanjahujevemu triku.
Prej v soboto se je mornariški oddelek iranske revolucionarne garde v Omanskem zalivu vkrcal in zaplenil kontejnersko ladjo, ki pripada podjetju enega od Netanjahujevih milijarderjev, ki podpirajo. Čeprav je to dejanje kršilo pomorsko pravo in ga ni mogoče opravičiti, je bil to pametnejši način odgovora na napad na veleposlaništvo kot pošiljanje raket proti Izraelu. Netanjahuja je udarilo tja, kjer boli, in nikogar v zunanjem svetu to ne bi zanimalo.
Zdaj moramo trpeti, ker Netanyahu razglaša svojo žrtev (on je to začel) in trpi zaradi izjav o solidarnosti s svojo fašistično vlado v soočenju z ajatolami, medtem ko je senčni genocid v Gazi zasenčen.
Kot poudarjajo številni opazovalci, je to zelo nevarno situacijo povzročilo napačno ravnanje predsednika Joeja Bidna s krizo v Gazi. Netanjahu bi moral poseči po kolenih do 1. januarja, ko je postalo jasno, da Izraelci izvajajo svoj zloglasni amaleški imperativ, ki je impliciral genocid. Z vetom na 3 resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki zahtevajo prekinitev ognja, in s spodkopavanjem edine, ki jo je dovolil sprejeti, tako da jo je označil za nezavezujočo, je Biden pustil, da se klanje nadaljuje. Nadaljevalo se je prejšnji teden, v katerem je Izrael še naprej bombardiral bejesus iz Gaze, ubil na stotine nedolžnih in jih izstradal (kljub lažnim obljubam, da bo dovolil več pomoči, na kar je Netanjahu ni sledil.)
Biden, britanski premier Rishi Sunak in drugi voditelji bi prav tako lahko ublažili namerno provokacijo Irana s strani Netanjahuja tako, da bi preprosto obsodili napad na veleposlaništvo 1. aprila in branili Dunajsko konvencijo. Še enkrat, Iranska misija pri ZN jasno rekel tole:
"Če bi Varnostni svet ZN obsodil obsojanja vredno agresije sionističnega režima na naše diplomatske prostore v Damasku in njegove storilce nato privedel pred roko pravice, bi se morda izognili nuji Irana, da kaznuje ta prevarantski režim."
Namesto tega so Biden in njegovi zavezniki zavrnili obsodbo Netanyahujevega dejanja, s čimer nadaljujejo severnoatlantsko brezbrižnost do izraelskih vojnih zločinov in nadaljujejo z izvajanjem svojih dvojnih standardov, po katerih mednarodno humanitarno pravo velja le za bele ljudi. Se pravi, ni tolikšne razlike med Trumpovim belim nacionalizmom in Bidnovo zunanjo politiko, kot se morda zdi na prvi pogled, čeprav je slednja seveda hujša.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate