Ne glede na to, kako so razkritja sama po sebi razkrita, so bili tudi odzivi nanje razkriti. Velik del ogorčenja ni bil posvečen zločinom, ki so bili razkriti, temveč tistim, ki so jih razkrili: WikiLeaks in (domnevno) Bradley Manning. V političnem in medijskem sloju je hitro nastal konsenz, da gre za Zlobneže, ki jih je treba strogo kaznovati, odgovorni za dejanja, ki so jih razkrili, pa niso nič krivi. Ta reakcija ni bila prav nič oslabljena niti z lastno priznanje Pentagona da v popolnem nasprotju z njegovimi lastnimi dejanji ni nobenega dokaza – nič – da je katero od dejanj WikiLeaksa povzročilo vsaj eno smrt. Medtem pa mediji ameriškega establišmenta – tudi kljub vsem tem razkritjem – še naprej vztrajajo pri protislovnih, orwellovskih floskulah, da (a) v vsem, kar je razkril WikiLeaks, ni nič novega™ in (b) je WikiLeaks naredil resno škodo Američanom. National Security™ prek svojih razkritij.
Ni presenetljivo, da bi politični voditelji želeli prepričati ljudi, da so pravi kriminalci tisti, ki razkrivajo dejanja politične korupcije in kriminala na visoki ravni, ne pa tisti, ki jih izvajajo. Vsak politični voditelj bi rad, da bi se ta sebična pobožnost uveljavila. Presenetljivo pa je, koliko državljanov, predvsem pa »novinarjev« zdaj tudi vehementno verjame v to. V luči tega, kar je WikiLeaks razkril svetu o številnih vladah, samo pomislite na avtoritarno miselnost, ki bi vodila državljana - in še posebej "novinarja" -, da bi reagiral z jezo, ker so bile te stvari razkrite; vztrajati pri tem, da bi morala ta dejstva ostati prikrita in bi bilo bolje, če ne bi vedeli; predvsem pa zahtevati, da se kaznujejo tisti, ki so nas o vsem tem obvestili (Pravi zločinci), tisti, ki so to storili (Dobre oblasti), pa zaščitijo: