My Mati, Patricia Cockburn, se je leta 1939 pridružila organizaciji Air-Raid Precautions (ARP) in v prvih mesecih Blitza delala v »Severnem nadzornem centru« v veliki kleti globoko pod ulico Praed v Paddingtonu. To je približno dve milji in pol od mesta, kjer naj bi 35 let kasneje zgradili stolp Grenfell. Kasneje se je v svojih spominih spominjala, da nas je »60 sedelo v veliki podzemni sobi, vsak za ozko mizo, na kateri so bili štirje telefoni, obarvani v belo, rdeče, zeleno in črno«.
Črni telefon je bilo, da glavni upravnik okrožja pokliče in pove, kje so padle bombe, in prosi za pomoč, sorazmerno s stopnjo uničenja in številom žrtev. Patricia bi takoj dvignila svoj beli telefon, da bi poslala reševalna vozila, rdečega za gasilska vozila in zelenega za težka reševalna vozila. Spretnost nadzornikov je bila v usklajevanju reševalnih prizadevanj s potrebami žrtev bombnega napada. »Upravniku nikoli nisi dal vseh strojev, ki jih je zahteval,« je zapisala Patricia. "Če bi to storili, bi vam zmanjkalo reševalnih in gasilskih vozil, veliko preden bi bila racija končana."
Na splošno se ji je zdel sistem dobro organiziran in učinkovit. Prišlo je do napak, kot je na primer navodilo o ves čas nošenja plinskih mask, zaradi česar kontrolorji za kratek čas niso mogli slišati, kaj jim redarji govorijo. Bila je navdušena nad predanostjo reševalnih posadk. Neke noči med močno racijo je prejela klic na svoj beli telefon in zaslišala dekliški glas, ki je mirno vprašal: "Moje reševalno vozilo gori, ali imam dovoljenje, da ga zapustim?" Patricia je vprašala, ali ima bolnike v reševalnem vozilu. Deklica je rekla, da ne, ker je bila posadka na poti v bombardiranje. Patricia je vprašala, ali to pomeni, da imata poln rezervoar bencina, in ko ji je odgovorila, da ima, je odgovorila: »Ne sprašuj več, pojdi ven in run kot plameni.”
Moja mama je pustila službo, ker je bila noseča in je zato ni bilo v kleti, ko je skozi zračni jašek padla bomba in pobila vse takratne dežurne.
Razmišljal sem o tem, ko je bila moja mama v ARP med Blitzom, in primerjal njene izkušnje z dogodki v zvezi s požarom v stolpu Grenfell. Gasilci, reševalci in policija so se obnašali primerljivo pogumno in učinkovito kot njihovi predhodniki v drugi svetovni vojni. Toda odziv centralne in lokalne vlade 77 let po Blitzu je bil žalostno neustrezen in je bil tako dolgo potem, ko je nepričakovana nesreča ponudila kakršen koli izgovor. Spodleteli so na vseh ravneh in njihov neuspeh se upravičeno označuje za grotesken primer kavalirske neodgovornosti države.
Zoprno je razmišljati o zgorelih truplih ljudi, ujetih v stolpu Grenfell Tower, ko so jih zajeli plameni, in nato brati vladne pohvale na uradni spletni strani o tem, kako so »podjetja z dobrimi evidencami zmanjšala inšpekcijo požarne varnosti s šestih ur na 45 minut, kar omogoča menedžerjem, da se hitro vrnejo na svoje vsakodnevno delo.« Takšna nevarna vožnja pošilja jasno sporočilo, da oblastem ni kaj dosti mar za požarno varnost. Seveda bo pod režimom površnih 45-minutnih inšpekcijskih pregledov vsako podjetje imelo "dobro evidenco" do dneva, ko bo zgorelo do tal.
Vladni pristop je, da z nekakšno veličastno vzvišenostjo nakazuje, da je skrb za zdravje in varnost lahkomiselno odvračanje od resničnega življenjskega posla, ki je služenje denarja. Nagnusno je, a razkriva, da po stolpu Grenfell Tower vlada še vedno ni umaknila sporočila za javnost z dne 3. marca 2016 z naslovom »Vlada bo še naprej zmanjšala birokracijo za 10 milijard funtov«. Med drugim sta ga podpisala sekretar skupnosti in lokalne vlade Sajid Javid in hvali zloglasno politiko "Eden noter, trije ven", po kateri je treba tri predpise odstraniti vsakič, ko je uveden nov. Če kakšen doktorski študent kdaj napiše diplomsko nalogo na temo »Tikavi, ki ubijajo«, bi moral poskusiti izslediti, kako se je ta nespametni slogan spremenil v politiko.
Posmehi, ki so jih vlade in mediji skozi desetletja usmerjali proti "zdravju in varnosti" kot vrhuncu nepotrebnega in vsiljivega birokratskega vmešavanja, so pripravili teren za tragedijo Grenfell Towerja. Ni treba biti posebej ciničen do človeške narave, da ugotovimo, da bodo nekatera podjetja, ko bodo opazila zaničujoč odnos države do lastnih predpisov, sklenila, da nikogar, ki je pomemben, ne bo motilo, če jih nekaj prekrši.
Vendar obstaja še bolj uničujoč vidik tega prezira do državnega nadzora, ki označuje veliko razliko med vladnimi odnosi danes in leta 1940. Stoletja po koncu 17. stoletja je imela Britanija učinkovitejšo in bolje organizirano državo kot njeni tekmeci v ostala Evropa. To je bil rezultat desetletij trajajočih državljanskih spopadov v Veliki Britaniji in na Irskem, čeprav vsi deli državnega aparata niso bili enako učinkoviti, mornarica je bila veliko bolje vodena kot vojska. To je bila moč države toliko kot prosta trgovina in industrijska revolucija je ohranila britansko vlogo v svetu.
To je tradicija, ki je dolgo umrla. Britanija po letu 1945 ne bi nikoli obdržala svojega imperialnega statusa, vendar je bila neoliberalna retorika o krčenju države zelo škodljiva v državi, ki nikoli ni bila dovolj velika ali močna, da bi si privoščila preveč napak. V letih po letu 1980 sem bil občasno nameščen na Bližnjem vzhodu, v Rusiji in ZDA in na vseh teh mestih je bilo mogoče čutiti propadanje britanskih državnih institucij. Gostujoči britanski politiki so bili presenetljivo nevedni do lokalne politične krajine. Britanska veleposlaništva so opustila diplomacijo in se spremenila v trgovske postaje. Zanašanje Velike Britanije na svoje odnose z ZDA in EU je postalo vse bolj izrazito. To morda ni bilo preveč pomembno, dokler se britanski volivci niso odločili zavreči evropske bergle in je predsednik Trump razvrednotil ameriške bergle z umikom vloge ZDA v svetu.
Nekaj tega padca je bilo neizogibnega, nekaj pa so ga povzročili sami. Politična in medijska elita je pogosto kompenzirala te pomanjkljivosti tako, da je izginila v svet tolažilnih fantazij, kot v neuspelih britanskih vojaških intervencijah v Iraku in Afganistanu. Postalo je običajno, da se za vse nesreče krivi Tony Blair, toda v obeh vojnah in pozneje v Libiji in Siriji je bilo vsesplošno pomanjkanje zanimanja za to, kaj gre narobe in kako bi to lahko popravili.
Za narod, ki se tako pogosto norčuje in se posmehuje samemu sebi, ker je preveč zatopljen v svoje zmagoslavje v prvi in drugi svetovni vojni, Britanci presenetljivo ne poznajo vzrokov svojega preteklega uspeha. Ne glede na vojaško bogastvo je bil britanski državni stroj včasih bolje organiziran in učinkovitejši od svojih zaveznikov in nasprotnikov, njegova sposobnost ustvarjanja močnih zavezništev, ki so bila koristna zanj, pa je bila neprimerljiva. Samointeresno očrnitev države kot nekakšnega superparazita v zadnjih 30 letih je pomagalo razbliniti te moči. Dobro organiziran mir mamine kontrolne sobe ARP pod Paddingtonom leta 1940 je bil neprimerljivo boljši od kaotičnega odziva države na Grenfell Tower.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate