Vir: The Independent
As Talibani vstopijo borci Kabul, si vsi od ameriške vlade do lokalnih policistov prizadevajo doseči dogovor z novimi vladarji Afganistan. Druga možnost je, da želijo čim prej pobegniti iz države.
Afganistanska vlada se je konec tedna dogovorila o prehodni vladi, ki se bo izognila neposrednemu talibanskemu vojaškemu napadu na prestolnico in omogočila miren prenos oblasti. Vsaj na začetku tega prehoda je morda v interesu talibani pokazati zmeren obraz in z javnimi usmrtitvami in pretepi ne vzbujati nasprotovanja doma ali v tujini.
Kot vidijo Afganistanci, je predsednik Donald Trump leta 2020 začel s serijo enostranskih dogovorov v korist talibanov, kar je potrdil predsednik Joe Biden v svojem govoru 14. aprila letos. Izjavil je, da bo končni ameriški umik končan do 20. obletnice 9. septembra, pa naj bo karkoli.
Biden s tem, da je določil tako točen datum, očitno ni predvidel, da se je odločil za popoln razpad protitalibanskih sil štiri mesece pozneje. S poudarjanjem takojšnjega in popolnega umika ameriške vojske si je Bela hiša verjetno želela pridobiti zasluge med ameriškimi volivci, ki postajajo vse bolj sovražni do vpletanja ZDA v tuje vojne. Verjetni pretresljivi vpliv Bidnove objave v Afganistanu je bil deležen premalo pozornosti.
Številni Afganistanci so menili, da če Američani sklenejo dogovor s talibani, potem ne bi smeli zaostajati veliko – če želijo čim bolj povečati svoje možnosti za osebno preživetje. »Ljudje so se začeli spraševati, zakaj bi morali umreti za izgubljeno stvar in ne doseči dogovora s talibani, kot so pravkar storili Američani,« pravi en afganistanski opazovalec.
Poudarja, da talibanski borci niso naleteli na vojaško nasprotovanje, ko so preplavili tradicionalno protitalibanski sever države. V provincah, kjer prevladujejo tadžikistanske, uzbeške in hazarske skupnosti, talibani, ki večinoma prihajajo iz paštunske skupnosti na jugu Afganistana, niso naleteli na oborožen odpor. Toda pred letom 2001 je bila ta regija središče protitalibanskega severnega zavezništva. »Jasno je, da so lokalni voditelji in nekdanji vojaški poveljniki Severnega zavezništva sklenili lastne dogovore s talibani in se niso hoteli zbrati na strani vlade,« pravi opazovalec.
Vojaški častniki so zapustili vojaške utrdbe, ki so jih držali dve desetletji, medtem ko so se mesta in kraji predali brez boja, nazadnje je bil Jalalabad na vzhodu države. "Slekel sem uniformo in jo skril," pravi Najib, 35-letni policist v Jalalabadu, ki je padel v soboto. Talibanske bele zastave so visele povsod po mestu, ko so prevzeli oblast s komaj izstreljenim strelom.
Najib pravi v sporočilu prijatelju v Evropi, ki mu je bilo prikazano Neodvisni da upa, da se bodo talibani držali svoje obljube, "da ne bodo škodovali nikomur, ki se jim ni uprl". Tako kot mnogi Afganistanci v varnostnih silah se je Najib prejšnji teden, ko je mesto za mestom padlo brez boja, odločil, da so talibani zmagali v vojni.
Po vsem Afganistanu prestrašeni posamezniki in družine obupano poskušajo izračunati, kako bi lahko preživeli ali ubežali novemu režimu. Mnogi bi radi pobegnili iz države, pa ne vedo, kako bi to storili in kam bi šli.
V mestu Herat, na skrajnem zahodu Afganistana blizu iranske meje, bogati poslovnež Farid pravi v drugem sporočilu prijatelju, da »smo se zadnje tri dni skrivali v naši kleti. Ne vemo, kaj bodo talibani želeli narediti. Zaenkrat imamo dovolj hrane, kmalu pa bomo morali iti pred hišo na tržnico.«
Družina je zadnja leta razmišljala, da bi zapustila Herat, a izbira ni bila lahka. Mesto je bilo razmeroma mirno in tam so imeli posest ter donosne sadovnjake pistacij in mandljev. Farid je razmišljal o gradnji zasebne bolnišnice, kjer bi lahko njegovi dve hčerki z medicinsko izobrazbo delali kot zdravnici, vendar je idejo opustil, ker se je varnost v zadnjih nekaj letih poslabšala.
Namesto tega je z družino za šest mesecev odšel v Istanbul, vendar so omejitve zaradi Covid-19 otežile tamkajšnje življenjske razmere in vrnili so se v Herat, kjer so zdaj ujeti v svoji kleti.
Drugi, ki so v preteklosti zavračali zamisel o odhodu iz Afganistana, zdaj želijo ven. Mustapha, bratranec kanadskega državljana, je bil nekoč prevajalec, a je bil zaradi pomanjkanja dela prisiljen postati taksist v Kabulu. Kljub temu je dejal, da je srečen v Afganistanu – do zadnjih nekaj dni ko je svojemu bratrancu poslal sporočilo, v katerem je rekel, da ga želi "vprašati o možnostih za pridobitev kanadskega vizuma [Kanada je ponudila, da sprejme 20,000 afganistanskih beguncev]".
Ženske v Kabulu ne dvomijo, da se soočajo s mračno in vse slabšo prihodnostjo. Mursal, filmski ustvarjalec in svobodni novinar, pravi, da pod talibani "ne bo nobenega spoštovanja do žensk, kulture ali filmov in ne bo več možnosti za delo". Najmia, starejša ženska in učiteljica, ki je imela izkušnje s talibansko vladavino pred 20 leti, pravi: »Nisem pričakovala, da bom morala spet nehati poučevati, a zdi se, da je tako.« Prav tako sprašuje, ali ni prepozno za pridobitev bivalnega vizuma za bivanje zunaj države.
Niso vsi obtičali v Afganistanu. Gospa Abadi, britanska državljanka, rojena v Iranu, ki dela za nevladno organizacijo, pravi, da je »žalostno, da jih toliko želi oditi, še posebej, če imajo hčere. Kakšno zmešnjavo so pustile ZDA za seboj!« Sama namerava za nekaj časa oditi v Iran, a se namerava vrniti, ko se razmere razjasnijo. Lahko bi še dolgo čakala.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate