Te vključujejo težave, ki jih imajo ljudje na splošno, ko se zavedajo, da se jim lahko zgodijo mega katastrofe, s katerimi prej niso imeli izkušenj. Nedavni primer tega je bila katastrofalna zamuda v Evropi in ZDA leta 2020 pri razumevanju resnosti epidemije koronavirusa in da ta ne bo omejena na vzhodno Azijo.
Najbolj grozljive posledice podnebne krize so še vedno v prihodnosti, čeprav bodo morda znaki prihajajočih katastrof v gozdnih požarih v Avstraliji in Kaliforniji ter vse večji dezertifikaciji držav na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki od Iraka do Čada. Ljudje lahko govorijo o žrtvovanju za svoje vnuke in prihodnje generacije, vendar le redko pričakujejo, da bodo to storili v praksi. »Naredite to za potomce,« spodbuja stara šala, ki jo pogosto pripisujejo Grouchu Marxu, v resnici pa veliko starejša. "Toda kaj so vsi potomci naredili zame?" pride odgovor.
Ljudje so morda zaskrbljeni zaradi podnebne krize, vendar to ne pomeni, da prostovoljno pristajajo na višje davke na gorivo. Politični voditelji tako v demokratičnih kot v avtoritarnih državah razumejo, da ljudje ne marajo kakršnih koli vlad, ki se zavzemajo za zniževanje njihovega življenjskega standarda, razen če jih prestraši velika grožnja, kot je vojna ali pandemija, in morda niti takrat.
Na vladni ravni je še en močan impulz preprosto to, da se politične, birokratske in vojaške sile dobro počutijo v svetu hladne vojne in konfrontacije velikih sil. Prav to soočenje jim je med prvotno hladno vojno proti komunizmu in Sovjetski zvezi dalo ogromen vpliv in velike proračune in ni razloga, da tega ne bi ponovili. »To pomaga razložiti navdušenje, s katerim so zahodne varnostne elite sprejele idejo o novi hladni vojni proti Rusiji in Kitajski – analogija, ki je v veliki meri napačna in popolnoma nepotrebna,« piše Lieven.
Poudarjanje tega ni obramba avtoritarnih nacionalističnih režimov v Moskvi in Pekingu, ali, natančneje, Putinovega zatiranja njegovih kritikov in prirejenih volitev ali Xi Jinpingovega preganjanja Ujgurov in zapiranja nasprotnikov v Hongkongu.
Z realpolitičnega vidika sta Rusija in Kitajska manjši igralki, kot ju predstavljata sami ali njuni sovražniki. Rusija je morda še vedno jedrska velesila, a je v Evropi teritorialno šibkejša kot kadarkoli po 17. stoletju. Kitajska ima morda drugo največje gospodarstvo na svetu, a pretvarjati se, da ima zdaj največjo mornarico na svetu s štetjem vsakega patruljnega čolna v obalnih vodah, je zavajajoča inflacija groženj.
Ameriško fiksacijo na Kitajsko kot tekmeca si delita Donald Trump in Joe Biden, vendar ima dodaten prispevek. Sovražnost do Kitajske je dvostrankarsko vprašanje v kongresu, približno edino resno, o katerem se republikanci in demokrati strinjajo. To se zelo razlikuje od kampanje cepiva in drugih ukrepov proti covidu, ki so povzročili le jezne delitve. Na tako razcepljenem političnem prizorišču ni presenetljivo, da Biden, ki je v boju, spodbuja Kitajsko kot sovražnika pred vrati in poziva Američane, naj se zberejo okoli zastave z določenim pričakovanjem, da bodo to storili.
Vera in nevera v podnebno krizo je ena najbolj ogroženih ločnic v ameriški politiki. Prepričanje, da se ne dogaja ali da je močno pretirano, je postalo del republikanske identitete. Približno sto svetovnih voditeljev, ki se bodo novembra zbrali v Glasgowu, bo vedelo to in da se lahko majavega demokratskega nadzora kongresa kmalu konča, kar bo preprečilo vse nadaljnje ukrepe za nadzor podnebja, zakaj bi torej storili tisto, česar Amerika ne more ali noče? Vedo tudi, da bi se lahko Trump ali republikanec, ki deli njegovo mnenje, leta 2024 vrnil v Belo hišo.
Mednarodni jamboree, kot je Cop26, bo poln retoričnih pozivov k globalni akciji in solidarnosti. Tako kot med pandemijo bodo resnične ukrepe, če se bodo sploh zgodile, izvajale nacionalne države, ki bodo delovale v lastnem interesu. Kljub vsem apokaliptičnim napovedim podnebne katastrofe trenutek, ko bodo te države zares verjele, da jim grozi eksistencialna grožnja, še ni prišel.