Ko so prebivalci Betlehema po dolgih tednih, v katerih so izraelski vojaki streljali na vse, kar se je premikalo, prišli iz svojih domov, so ugotovili, da se je pokrajina spremenila. Medtem ko so bili zaprti na svojih domovih, se je vojska dan in noč trudila, da bi jih ločila od sveta z dva metra globokim jarkom in morilsko žično ograjo, ostro kot britev, zaradi katere bi lahko izkrvavel vsak, ki bi se vanjo zapletel. . Mesto in njegova predmestja (Bet-Jala, Aida in druga begunska taborišča) so postala velik zapor.
Ta teden so člani palestinskega parlamenta poskušali priti na zasedanje, ki je obravnavalo "reformo". Pot do Ramale, običajno pol ure, jim je vzela štiri ure, vključno z vrsto ponižanj na številnih vojaških kontrolnih točkah.
Betlehem je predmestje Jeruzalema. Na stotine niti ga povezuje z mestom. Vse te niti so zdaj prerezane. Jeruzalem je dlje od Betlehema kot temna stran lune.
Tovrstne ograje se zdaj postavljajo na številnih mestih po državi in palestinske enklave ločujejo ne le od Izraela, ampak tudi med seboj. Slogan je "ločitev" in to zveni dobro za izraelska ušesa. "Mi smo tukaj in oni so tam," kot je imel navado izjaviti žalostni Ehud Barak. Resnično stanje je precej drugačno: "Smo tukaj in smo tam." Ker ločitev ni samo enostranska, ampak tudi enosmerna. Palestincem je prepovedan prehod v Izrael, naseljenci in vojaki pa prehajajo v Palestino.
Šaronova vojna proti palestinskemu ljudstvu se nadaljuje s polno hitrostjo. Postavljanje ograj je le ena izmed njenih dejavnosti. Drugi je naselitvena dejavnost, ki se ni ustavila niti za trenutek. Stara naselja se širijo, nastajajo nova in po vseh zasedenih ozemljih se gradijo obvoznice, ki razlaščajo palestinska ozemlja in dušijo palestinske vasi.
Tretja operacija vojne nosi veličasten naslov »reforma«.
Ko Šaron izjavi, da je reforma palestinskih oblasti pogoj za nadaljevanje mirovnega procesa, je to še ena naprava za preprečevanje kakršnih koli pogajanj. Šaronu tudi omogoča, da se povzpne na Bushev voz, ki zahteva demokratično reformo oblasti (seveda ne da bi to zahteval od držav, kot so Egipt, Savdska Arabija, Jordanija, Pakistan in Kitajska.)
Slogan reforme služi še enemu Šaronovemu cilju: pritegne pozornost javnosti, povzroči pozabo dogodkov v Jeninu ter ignoriranje vsakodnevnih vpadov in pobojev IDF na palestinskih ozemljih.
Toda kot veliki reformator Palestine Šaron sledi veliko pomembnejši agendi. Kot general v vojski je slovel kot poveljnik, ki »bere bojišče«, kar pomeni, da je imel sposobnost instinktivnega dojemanja, kje je ključno mesto na sovražnikovi fronti. Na primer: dolgo pred oktobrsko vojno 1973 se je Šaron točno odločil, kje bo prebil egiptovsko fronto in prečkal Sueški prekop, ko bo čas za to.
Šaron se je že zdavnaj odločil, da je ključna točka na palestinski fronti vodstvo Jaserja Arafata. Mnogi menijo, da Šaronova prizadevanja za odpravo palestinskega voditelja izvirajo iz osebnega maščevanja, potem ko se mu je Arafat v Bejrutu izmuznil iz rok. A zadeva je veliko bolj resna.
Šaron ve, da bi, če bi mu uspelo zlomiti Arafata, zlomili hrbtenico palestinskega ljudstva v prihodnjih letih – letih, v katerih bi lahko dokončal delo zapolnitve ozemelj z naselbinami in njihove priključitve Izraelu. Arafat je močan in avtoritativen voditelj, ki drži skupaj vse niti palestinskega ljudstva, preprečuje državljansko vojno med njimi in je edini, ki lahko sprejema pogumne, zgodovinske odločitve.
Veliko različnih strank zdaj govori o reformi palestinskih oblasti in vsaka od njih ima drugačno agendo. Za Šarona reforma pomeni odpravo Arafata in namestitev skupine kvizlingov (kot je poskusil pred 20 leti z ustanovitvijo »vaških lig«.) Za Busha »reforma« pomeni imenovanje palestinskega vodstva, ki bo sledilo njegovemu (in , posredno, ukazov Izraela, v zameno za ustanovitev palestinske države stranke, kot sta Portoriko ali Andora (kot je nekoč rekel Netanjahu).
Med samimi Palestinci nekateri vidijo reformo preprosto kot sredstvo, da izrine svoje tekmece in zavzame njihovo mesto. Sumim, da nekateri Palestinci, ki si prizadevajo za reforme, delajo za Mosad in/ali Cio. Hamas upa, da bo reforma povzročila razpad palestinskih oblasti in odprla pot lastnemu prevzemu oblasti. Drugi Palestinci si pošteno prizadevajo za takojšnjo vzpostavitev praks, primernih za urejeno državo, pri čemer povsem zanemarjajo dejstvo, da je palestinsko ljudstvo še vedno sredi boja za svoj obstoj, soočeno z resnično nevarnostjo, da bo končno izgnano iz svoje države. država.
Številni Palestinci si želijo drugačne reforme: takšne, ki bo izrezala parazitske elemente, ki so se navezali na palestinsko oblast, in pripravila palestinsko ljudstvo na naslednjo, odločilno fazo njegovega boja za osvoboditev. Ne reforma namesto boja, ampak reforma za boj. Nihče od njih ne namerava uresničiti sanj Šarona in Busha, da bi likvidirali Arafata ali ga spremenili v palestinski faksimile Mošeja Kacava, vodilnega predsednika Izraela.
Uri Avnery je štiri desetletja natančno spremljal kariero Sharon. V preteklih letih je o njem napisal tri obsežne biografske eseje, dve (1973, 1981) z njegovim sodelovanjem.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate