NA KRVAVI PONEDELJEK, ko je število palestinskih ubitih in ranjenih naraščalo iz ure v uro, sem se vprašal: kaj bi naredil, če bi bil 15-letni mladenič na območju Gaze?
Moj odgovor je bil brez oklevanja: stal bi ob mejni ograji in demonstriral ter vsako minuto tvegal svoje življenje in ude.
Kako sem tako prepričan?
Preprosto: enako sem naredil, ko sem bil star 15 let.
Bil sem član Nacionalne vojaške organizacije (»Irgun«), oborožene podtalne skupine, označene kot »teroristična«.
Palestina je bila takrat pod britansko okupacijo (imenovano "mandat"). Maja 1939 so Britanci sprejeli zakon, ki je Judom omejeval pravico do posesti. Prejel sem ukaz, naj bom ob določenem času na določenem mestu blizu morske obale Tel Aviva, da bi sodeloval pri demonstracijah. Moral sem počakati na znak trobente.
Zaslišala je trobenta in začeli smo pohod po Allenby Roadu, takrat glavni ulici mesta. V bližini glavne sinagoge se je nekdo povzpel po stopnicah in imel hujskaški govor. Potem smo odkorakali naprej, do konca ulice, kjer so bili uradi britanske administracije. Tam smo zapeli državno himno »Hatikvah«, medtem ko so nekateri odrasli člani zažgali pisarne.
Nenadoma se je nekaj tovornjakov z britanskimi vojaki z škripanjem ustavilo in odjeknila je salva strelov. Britanci so streljali nad naše glave in zbežali smo.
Ko sem se 79 let pozneje spominjal tega dogodka, me je prešinilo, da so fantje iz Gaze večji junaki, kot smo bili mi takrat. Niso pobegnili. Ure so vztrajali, medtem ko je število mrtvih naraslo na 61, število ranjenih s pravim strelivom pa na približno 1500, poleg 1000 prizadetih zaradi plina.
TISTega dne je večina televizijskih postaj v Izraelu in tujini razdelila zaslon. Na desni dogodki v Gazi. Na levi otvoritev veleposlaništva ZDA v Jeruzalemu.
V 136. letu cionistično-palestinske vojne je ta razdeljeni zaslon slika realnosti: slavje v Jeruzalemu in prelivanje krvi v Gazi. Ne na dveh različnih planetih, ne na dveh različnih celinah, ampak komaj eno uro vožnje narazen.
Praznovanje v Jeruzalemu se je začelo kot neumen dogodek. Kup moških v obleki, napihnjenih od samopomembnosti, ki slavijo – kaj točno? Simbolna selitev pisarne iz enega mesta v drugo.
Jeruzalem je glavno jabolko spora. Vsi vedo, da ne bo miru, ne zdaj, ne nikoli, brez kompromisa tam. Za vsakega Palestinca, vsakega Arabca, vsakega muslimana po vsem svetu je nepredstavljivo, da bi se odrekel Jeruzalemu. Od tam se je po muslimanski tradiciji prerok Mohamed povzpel v nebesa, potem ko je svojega konja privezal na skalo, ki je danes središče svetih krajev. Za Meko in Medino je Jeruzalem tretji najsvetejši kraj islama.
Za Jude Jeruzalem seveda pomeni kraj, kjer je pred približno 2000 leti stal tempelj, ki ga je zgradil kralj Herod, kruti pol-Jud. Tam še vedno stoji ostanek zunanjega obzidja in ga častijo kot »zahodni zid«. Včasih so ga imenovali "Zid objokovanja" in je najsvetejši kraj Judov.
Državniki so poskušali kvadratizirati krog in najti rešitev. Odbor Združenih narodov iz leta 1947, ki je odredil razdelitev Palestine na arabsko in judovsko državo – rešitev, ki jo je navdušeno podprlo judovsko vodstvo – je predlagal ločitev Jeruzalema od obeh držav in njegovo ustanovitev kot ločeno enoto znotraj tega, kar naj bi dejansko bilo neke vrste konfederacija.
Vojna leta 1948 je povzročila razdeljeno mesto, vzhodni del je zasedla arabska stran (Kraljevina Jordanija), zahodni del pa je postal prestolnica Izraela. (Moj skromni del je bil boj v bitki za cesto.)
Nikomur ni bila všeč delitev mesta. Tako smo s prijatelji zasnovali tretjo rešitev, ki je do zdaj postala svetovni konsenz: ohraniti mesto enotno na občinski ravni in ga politično razdeliti: Zahod kot glavno mesto Države Izrael, Vzhod kot glavno mesto Države Palestina. Vodja lokalnih Palestincev Faisal al-Husseini, potomec najuglednejše lokalne palestinske družine in sin narodnega heroja, ki je bil ubit nedaleč od mojega položaja v isti bitki, je to formulo javno potrdil. Yasser Arafat mi je dal svoje tiho soglasje.
Če bi predsednik Donald Trump razglasil Zahodni Jeruzalem za glavno mesto Izraela in tja preselil svoje veleposlaništvo, skoraj nihče ne bi bil navdušen. Z izpustitvijo besede "zahod" je Trump zanetil ogenj. Morda ne da bi se zavedal, kaj počne, in verjetno mu je bilo vseeno.
Zame selitev ameriške ambasade ne pomeni nič. Gre za simbolično dejanje, ki ne spreminja realnosti. Če in ko bo mir vendarle prišel, nikogar ne bo brigalo kakšno neumno početje na pol pozabljenega predsednika ZDA. Inshallah.
TAKOJ so bili, ta kup samopomembnih nikogar, Izraelcev, Američanov in tistih vmes, ki so imeli svoj mali festival, medtem ko so v Gazi tekle reke krvi. Človeških bitij je bilo ubitih na ducate in ranjenih na tisoče.
Obred se je začel kot cinično srečanje, ki je hitro postalo groteskno, končalo pa se je zlovešče. Neron je igral, medtem ko je Rim gorel.
Ko je bil izmenjan zadnji objem in izrečen zadnji kompliment (predvsem graciozni Ivanki), je Gaza ostala to, kar je bila – ogromno koncentracijsko taborišče s hudo prenapolnjenimi bolnišnicami, brez zdravil in hrane, pitne vode in elektrike.
Da bi preprečili svetovno obsodbo, je bila sproščena smešna propagandna kampanja po vsem svetu. Na primer: zgodba, da je teroristični Hamas prisilil prebivalce Gaze, da so šli demonstrirat – kot da bi bil lahko kdorkoli prisiljen tvegati svoje življenje na demonstracijah.
Ali: zgodba, da je Hamas vsakemu demonstrantu plačal 50 dolarjev. Bi tvegal svoje življenje za 50 dolarjev? Bi kdo?
Ali: Vojakom ni preostalo drugega, kot da jih pobijejo, saj so jurišali na mejno ograjo. Pravzaprav tega ni storil nihče – ogromna koncentracija brigad izraelske vojske bi to zlahka preprečila brez streljanja.
Skoraj pozabljena je bila majhna novica iz prejšnjih dni: Hamas je deset let diskretno ponujal Hudno. Hudna je sveto premirje, ki se nikoli ne sme prekiniti. Križarji, naši oddaljeni predhodniki, so med svojim 200-letnim bivanjem tukaj imeli veliko Hudna s svojimi arabskimi sovražniki.
Izraelski voditelji so ponudbo takoj zavrnili.
ZAKAJ so torej vojakom ukazali ubijati? To je ista logika, ki je vodila nešteto okupacijskih režimov skozi zgodovino: naj se »domačini« tako bojijo, da bodo odnehali. Žal, rezultati so bili skoraj vedno ravno nasprotni: zatirani so postali bolj utrjeni, odločnejši. To se zdaj dogaja.
Krvavi ponedeljek bi lahko v prihodnosti razumeli kot dan, ko so Palestinci ponovno pridobili svoj nacionalni ponos, svojo voljo, da vstanejo in se borijo za svojo neodvisnost.
Nenavadno je, da sta bila naslednji dan – glavni dan načrtovanega protesta, dan Naqba – ubita le dva demonstranta. Izraelski diplomati v tujini, soočeni s svetovnim ogorčenjem, so verjetno poslali domov SOS sporočila. Jasno je, da je izraelska vojska spremenila ukaze. Uporabljena so bila nesmrtonosna sredstva, ki so zadostovala.
MOJA VEST mi ne dopušča, da bi to zaključil brez nekaj samokritičnosti.
Pričakoval bi, da bodo vsi priznani izraelski pisci objavili gromko skupno obsodbo, medtem ko je streljanje še trajalo. Ni se zgodilo.
Politična »opozicija« je bila vredna prezira. Iz laburistične stranke nič. Ya'ir Lapid ni sporočil. Nova vodja stranke Meretz Tamar Sandberg je vsaj bojkotirala praznovanje v Jeruzalemu. Delo in Lapid niti tega nista storila.
Pričakoval bi, da se bo desetine naših pogumnih mirovnih organizacij združilo v dramatičnem dejanju obsodbe, dejanju, ki bo vzbudilo svet. Ni se zgodilo. Morda so bili v stanju šoka.
Naslednji dan so odlični fantje in dekleta mirovnih skupin demonstrirali nasproti pisarne Likud v Tel Avivu. Udeležilo se jih je okoli 500. Daleč, daleč od stotisočih, ki so pred leti protestirali proti podražitvam skute.
Skratka: nismo opravili svoje dolžnosti. Sebe obtožujem tako kot vse ostale.
Takoj se moramo pripraviti na naslednjo grozodejstvo. Takoj se moramo organizirati za množične akcije!
TODA KAR je bil na vrhu vsega, je bil ogromen stroj za pranje možganov, ki se je sprožil. Že vrsto let nisem doživel česa podobnega.
Skoraj vsi tako imenovani »vojaški dopisniki« so delovali kot vojaški propagandni agenti. Dan za dnem so pomagali vojski širiti laži in ponarejanja. Javnost ni imela druge možnosti, kot da verjame vsaki besedi. Nihče jim ni rekel drugače.
Enako velja za skoraj vsa druga komunikacijska sredstva, voditelje programov, napovedovalce in dopisnike. Prostovoljno so postali vladni lažnivci. Verjetno so marsikomu tako ukazali šefi. Ni veličastno poglavje.
Po dnevu krvi, ko je bila vojska soočena s svetovno obsodbo in je morala prenehati streljati ("samo" ubila dva neoborožena demonstranta), so bili vsi izraelski mediji enotni v razglasitvi velike izraelske zmage.
Izrael je moral odpreti prehode in v Gazo poslati hrano in zdravila. Egipt je moral odpreti svoj prehod v Gazi in sprejeti več sto ranjencev na operacije in drugo zdravljenje.
Dan sramote je minil. Do naslednjič.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate