ni lahko biti Arabec v Izraelu. V arabski družbi ni lahko biti ženska. V izraelski politiki ni lahko biti Arabec. In še manj enostavno je biti Arabka v knesetu.
Haneen Zuabi je vse to skupaj. Morda zaradi tega nosi večni nasmeh – navsezadnje nasmeh nekoga, ki je zmagal.
Ta nasmeh je lahko zelo moteč. Nadležno in provokativno.
Te dni je Zuabi dosegla nekaj, o čemer nobena Arabka v Izraelu ni sanjala: o njej govori vsa država. Ne za eno uro, ne za en dan, ampak več tednov.
Velika večina judovskih Izraelcev jo sovraži v srcu. Zuabijev nasmeh je zmagoslaven.
Haneen pripada veliki Hamuli (razširjeni družini), ki prevladuje v več vaseh blizu Nazareta. Dva Zuabija sta bila člana kneseta v njegovih zgodnjih dneh – eden je bil vazal (takrat) vladajoče cionistične delavske stranke, drugi član levičarske cionistične stranke Mapam. On je bil tisti, ki je skoval nepozaben stavek: "Moja država je v vojni z mojimi ljudmi!"
Haneen Zuabi je članica stranke Balad (»domovina«), arabske nacionalistične stranke, ki jo je ustanovil Azmi Bishara, izraelsko-palestinski intelektualec. Bishara je bil občudovalec Gamala Abd-al-Nasserja in njegove vsearabske vizije. Ko ga je Shin-Bet hotel aretirati pod takšnim ali drugačnim izgovorom, je pobegnil iz države in trdil, da bo zaradi hude bolezni ledvic zapor ogrozil njegovo življenje.
Za seboj je pustil tričlansko frakcijo kneseta, eno od treh arabskih frakcij podobne velikosti. Vsi so bili svojim judovskim kolegom v nenehni jezi, zato so izumili zdravilo. Sprejet je bil nov zakon, ki zavrača članstvo v knesetu vsaki stranki, ki ni dobila dovolj glasov za štiričlansko frakcijo. (Večji minimum bi lahko ogrozil ortodoksno judovsko stranko.)
Logika je bila preprosta: tri majhne arabske frakcije so se med seboj sovražile. Eden je bil komunist (z enim judovskim članom), en islamist in en nacionalist (Balad).
A glej ga zlomka, pod grožnjo uničenja se lahko celo Arabci združijo. Oblikovali so »Skupno listo« (»Skupno«, ne »Združeno«) in skupaj pridobili 13 sedežev – tri več kot doslej. Zdaj so tretja največja frakcija v knesetu, takoj za Likudom in laburisti, kar je rana v očesu mnogim njihovim kolegom.
To je ozadje zadnjega zgražanja.
Že več mesecev je Izrael v ječi mini intifade. V obeh nekdanjih intifadah so »teroristi« delovali v skupinah po ukazih organizacij, v katere se je zlahka infiltriralo. Tokrat posamezniki delujejo sami ali skupaj z bratranci, ki bi jim lahko zaupali, brez predznakov. Izraelske sile (vojska, policija, Shin Bet) nimajo nobenih informacij in zato ne morejo preprečiti teh dejanj.
Še več, veliko današnjih »teroristov« je otrok – fantkov in deklet, ki samo poberejo nož v mamini kuhinji in v hipu pobegnejo ven in napadejo najbližjega Izraelca. Nekateri med njimi so stari 13, 14 let. Nekatera dekleta vihtijo škarje. Vsi vedo, da jih bodo po vsej verjetnosti na mestu ustrelili vojaki ali mimoidoči oboroženi civilisti.
Prednostne žrtve so vojaki ali naseljenci. Ker jih nimajo, napadejo vsakega Izraelca, moškega ali žensko, ki jim je na vidiku.
Mogočne izraelske varnostne sile so resda nemočne pred tovrstno "infantifado" (kot jo imenuje moj prijatelj Reuven Wimmer). Varnostne sile v svoji stiski storijo to, kar počnejo vedno v takšnih situacijah: uporabljajo metode, ki so že večkrat odpovedale.
Poleg usmrtitev na kraju samem (upravičenih ali neupravičenih, te metode vključujejo rušenje družinskega doma, da bi odvrnili druge, pa tudi aretacije staršev in drugih družinskih članov.
Odkrito povedano, sovražim te ukrepe. Spominjajo me na nacistični izraz, ki se ga spomnim iz mladosti: »Sippenhaft« (»odgovornost sorodnikov«. To je barbarstvo. Je tudi zelo neučinkovito. Fanta, ki se je odločil žrtvovati svoje življenje za svoje ljudstvo, takšne stvari ne odvrnejo Nikoli ni bilo predloženega niti enega nasprotnega dokaza, nasprotno, logično je, da takšna barbarska dejanja krepijo sovraštvo in dajejo motivacijo za nove napade.
A najbolj grozen in neumen ukrep je zadrževanje trupel. Skoraj preveč me je sram, da bi to omenila.
Po skoraj vsakem »terorističnem« dejanju truplo storilca – odraslega ali otroka – poberejo varnostne sile. Po muslimanski zakonodaji in običajih morajo biti trupla pokopana isti ali naslednji dan. Zadrževanje le-teh je največja krutost. Naše varnostne službe verjamejo, da to prispeva k preventivi. Za muslimane je to najvišje dejanje svetoskrunstva.
To je ozadje zadnjega škandala. Trije Baladovi člani arabske frakcije so obiskali družine povzročiteljev "terorističnih napadov", katerih trupla so bila zadržana. Njihova različica je, da so se prišli pogovorit, kako priklicati trupla. Varnostne sile vztrajajo, da so tudi izrekli sožalje celo minuto obstali v tišini.
Gamala Zahalko imam za osebnega prijatelja. Enkrat sva se oba udeležila konference v Italiji in se skupaj z ženama odpravila na nekaj pohodov. Zelo mi je všeč.
Trem članom Balada je bila za več mesecev prepovedano članstvo v knesetu, razen pravice do udeležbe pri glasovanju kneseta (pravica, ki je ni mogoče odreči). Zdaj nov predlog zakona predlaga, da lahko kneset s tričetrtinsko večino v celoti izključi člane kneseta.
To pomeni, da bo – razen če vrhovno sodišče razglasi ta predlog zakona za neustavnega – kneset kmalu Araber-rein, brez Arabcev. Čisto judovski kneset za čisto judovsko državo.
To bi bila katastrofa za Izrael.
Vsak peti Izraelec je Arabec. Arabska manjšina v Izraelu je ena največjih narodnih manjšin na prebivalca na svetu. Izrinjanje takšne manjšine iz političnega procesa bo oslabilo samo strukturo države.
Ko je država nastajala, smo verjeli, da se bo po generaciji ali dveh prepad med obema skupnostma zapolnil ali pa skoraj. Zgodilo se je nasprotno.
V prvih letih je bilo politično sodelovanje med Judi in Arabci v skupnem mirovnem taboru močno in se je krepilo. Ti dnevi so že zdavnaj mimo. Prepad se je razširil.
Obstajal je – in je – tudi nasprotni trend. Mnogi Arabci so vključeni v pomembne poklice, kot je medicina. Zadnjič, ko sem bil hospitaliziran, nisem mogel uganiti, ali je glavni zdravnik mojega oddelka Jud ali Arabec. Moral sem vprašati svojo (arabsko) medicinsko sestro, ki je potrdila, da je zelo prijazen zdravnik Arabec. Ugotovil sem, da je arabsko medicinsko osebje na splošno nežnejše od judovskega.
V več poklicih so Arabci bolj ali manj integrirani. Toda splošni trend je nasproten. Kjer so nekoč obstajali prisrčni odnosi med soseskami ali med političnimi organizacijami, so se stiki zrahljali ali popolnoma izginili.
Bili so časi, ko smo s prijatelji skoraj vsak teden obiskovali arabska mesta in vasi. Ne več.
To ni povsem enostranski proces. Arabski državljani, ki so bili tako dolgo užaljeni in zavračani, so izgubili željo po sodelovanju. Nekateri od njih so postali bolj islamistični. Dogajanje na okupiranih ozemljih jih močno prizadene. Tretja in četrta generacija izraelskih arabskih državljanov postaja vse bolj ponosna in samozavestna. Zelo so razočarani nad neuspehi judovskih mirovnih gibanj.
Vrstiti arabske člane iz kneseta je, kot je nekoč slavno rekel francoski politik: "To je hujše od zločina - to je napaka!"
To bi prekinilo vezi med izraelsko državo in več kot 20 % njenih državljanov. Nekateri Izraelci morda sanjajo, da bi Arabce v celoti izgnali iz te zgodovinske države – vseh šest milijonov jih je v ožjem Izraelu, na Zahodnem bregu in v Gazi –, a to so neresnične sanje. Svet, v katerem je bilo to nekoč mogoče, ne obstaja več.
Kar je mogoče in dejansko že obstaja, je lezeči apartheid. To je že realnost na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu in – kot kaže ta epizoda – postaja realnost tudi v Izraelu.
Histerija, ki je zajela državo po »obisku pri družinah 'teroristov«, se je dotaknila laburistične stranke in celo Meretza.
"Teroriste" dajem v narekovaje, ker so teroristi le za Jude. Za Arabce so to junaki, šahidi, muslimani, ki žrtvujejo svoja življenja, da bi »pričali« o Allahovi veličini.
Vprašanje je seveda, kakšna je naloga arabskega MK? Razburiti Jude? Ali zmanjšati vrzel in prepričati Izraelce, da je izraelsko-palestinski mir možen in vreden truda.
Bojim se, da Zuabijev nasmeh ne pomaga pri drugem metu.
Če kaj, je ta afera okrepila argumente za Dve državi. Naj ima vsaka od obeh držav svoj parlament, kjer lahko dela neumnosti, ki jih hoče, in resen skupni koordinacijski svet, kjer se sprejemajo resne odločitve.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate