"Najboljši nimajo vseh prepričanj, medtem ko so najslabši / polni strastne intenzivnosti!"
Ali obstaja boljši opis tega, kar se zdaj dogaja v Izraelu?
Vendar je te besede pred skoraj sto leti zapisal irski pesnik W. B. Yeats.
Yeats je pisal kmalu po strašnem pokolu in uničenju prve svetovne vojne. Verjel je, da se svet bliža koncu, in pričakoval drugi prihod Mesije.
Kot del kaosa je v isti pesmi predvidel, da »središče ne zdrži«. Verjamem, da je to metaforo vzel iz bojišč prejšnjih obdobij, ko so bile nasprotujoče si vojske razporejene v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi, z glavnino v središču in dvema bokoma, ki sta jo varovala.
V klasični bitki je vsaka stran poskušala uničiti enega od sovražnikovih bokov, da bi obkolila središče in ga napadla. Dokler je center držal, je bila bitka neodločena.
V Izraelu, tako kot v večini sodobnih demokracij, je center sestavljen iz dveh ali več establišmentskih strank, nekoliko levih in nekoliko desnih. Levičar je klasična laburistična stranka, ki se zdaj skriva za imenom »cionistični tabor« (kar samodejno izključuje arabsko manjšino, približno 20 % volilnega telesa). Desničar je Likud, sedanja inkarnacija stare »revizionistične« stranke, ustanovljene pred skoraj sto leti Vladimirja Jabotinskega, liberalnega nacionalista, v italijanskem slogu Risorgimenta.
To je bil izraelski center, ki so ga podpirale nekatere konjunkturne stranke.
Izraelu je vladal od dneva ustanovitve. Ena stranka je sestavljala vlado, druga je delovala kot lojalna opozicija, vsakih nekaj let pa sta zamenjala vlogi, kot se v spodobni demokraciji spodobi.
Na "bokih" so bile arabske stranke (zdaj združene pod prisilo), majhen, a načelen Meretz na levici ter več verskih in protofašističnih strank na desnici.
To je bila "normalna" postavitev, kot je v mnogih drugih demokratičnih državah.
Nič več.
Na levi sredini prevladuje razpoloženje resignacije in poraza. Stara stranka je padla v roke številnim političnim palčkom, katerih medsebojni prepiri izničijo vse njene druge funkcije.
Sedanji voditelj Yitzhak Herzog, potomec dobre družine, po zakonu nosi veličasten naziv "vodja opozicije", a sploh ne ve, kaj je opozicija. Nekateri njegovo stranko imenujejo "Likud 2". O vseh vitalnih temah – kot so mir s Palestinci in arabskim svetom, socialna pravičnost, človekove pravice, demokracija, ločitev med državo in vero, korupcija – stranka molči. Za vse praktične namene je umirajoča ali še hujša.
»Najboljšim manjka vsakršno prepričanje,« je potožil Yeats. Najboljši elementi izraelske družbe so potrti, poraženi, nemi.
Na desni sredini je slika še slabša in veliko bolj nevarna. Likud, nekoč liberalna, demokratična desničarska stranka, je postal žrtev sovražnega prevzema. Njegovo ekstremistično krilo je izrinilo vse druge in zdaj popolnoma prevladuje v stranki. V smislu iste metafore je desni bok prevzel sredino.
"Najslabši so polni intenzivnosti". Ti desničarski radikalci so zdaj na polnem joku. V knesetu sprejemajo grozljive zakone. Podpirajo in spodbujajo gnusna dejanja policistov in vojakov. Poskušajo spodkopati vrhovno sodišče in poveljstvo vojske. Graditi nameravajo več in večja naselja. Ti nevarni barbari so res »polni intenzivnosti«.
Dodatek Avigdorja Liebermana v vlado dopolnjuje zastrašujočo sliko. Celo nekdanji premier Ehud Barak, odmeren politik, je javno oznanil, da ima ta vlada fašistične elemente.
Zakaj se je to zgodilo? Kaj je temeljni vzrok?
Običajni odgovor je "ljudje so se premaknili na desno". Ampak to ne pojasni ničesar. Zakaj so se premaknili desno? Zakaj?
Nekateri iščejo razlago v demografskem razkolu v izraelski judovski skupnosti. Judje, katerih družine prihajajo iz islamskih držav (imenovanih Mizrahim), ponavadi volijo za Likud, Judje, katerih družine prihajajo iz Evrope (Aškenazi), se nagibajo k levici.
To ne pojasni Liebermana, čigar stranko sestavljajo priseljenci iz nekdanje Sovjetske zveze, okoli milijon in pol, na splošno imenovani "Rusi". Zakaj je med njimi toliko skrajnih desničarjev, rasistov in sovražnikov Arabcev?
Razred zase so mladi levičarji, ki nočejo podpirati nobene stranke. Namesto tega se obračajo k nestrankarskemu aktivizmu in redno ustanavljajo nove skupine za državljanske pravice in mir. Podpirajo Palestince na zasedenih ozemljih, borijo se za "čistost našega orožja" v vojski in opravljajo čudovito delo za podobne namene.
Obstaja na desetine, morda stotine takšnih združenj, mnoga med njimi podprta s tujimi skladi, ki opravljajo čudovito delo. A gnusi se jim politična arena, ne bi se včlanili v nobeno stranko, še manj pa se združevali v ta namen.
Menim, da je ta pojav blizu razlage trenda. Vse več ljudi, zlasti mladih, »politiki« – s tem mislijo na strankarsko – povsem obrnejo hrbet. Nimajo »vseh prepričanj«, ampak menijo, da političnim strankam manjkajo vsa poštena prepričanja in z njimi nočejo imeti nič.
Ne vidijo, da so politične stranke nujen instrument za doseganje sprememb v demokraciji. Vidijo jih kot skupine pokvarjenih hinavcev, brez pravih prepričanj, in ne želijo, da bi jih videli v takšni družbi.
Tako pridemo do osupljivega dejstva: dogajanje v Izraelu je podobno procesom v številnih drugih državah, ki nimajo nobene zveze z našimi specifičnimi problemi.
Pred nekaj dnevi so bile volitve za predsednika Avstrije. Doslej je avstrijsko predsedovanje, slavnostna funkcija kot v Izraelu, potekalo med obema glavnima strankama. Tokrat se je zgodilo nekaj brez primere: dva končna kandidata sta prišla iz skrajne desnice in Zelenih. Volivci so pravkar izločili vse kandidate iz centrale. Še huje, skoraj fašistični kandidat je izgubil le z majhno razliko.
Avstrija? Država, ki je šele pred 80 leti z navdušenjem sprejela (avstrijskega) Adolfa Hitlerja in utrpela vse posledice?
Edina razlaga je, da so Avstrijci, tako kot Izraelci, siti etabliranih strank. Naroda, enako velika, ki nimata nič drugega skupnega, čutita enako.
V Franciji slavi skrajno desna protiustanovljena političarka Marine Le Pen. V Španiji, na Nizozemskem in v nekaterih skandinavskih državah zmagujejo antiestablišmentske stranke.
V Združenem kraljestvu, materi demokracije, bo javnost glasovala za ali proti brexitu, kar je razlog, ki ga identificirajo z establišmentom. Izstop iz Evropske unije se zdi (vsaj meni) popolnoma neracionalen. Vendar se zdi možnost, da se to zgodi, realna.
Toda zakaj govoriti samo o manjših državah? Kaj pa edina velesila, Združene države Amerike?
Svetovna javnost že mesece z vse večjim začudenjem spremlja neverjeten vzpon Donalda Trumpa. Drama, ki se je začela kot komedija, iz dneva v dan postaja vse bolj strašljiva.
Kaj, za božjo voljo, se je zgodilo temu velikemu narodu? Kako naj se milijoni in milijoni zgrinjajo pod zastavo glasnega, prostaškega, ignorantskega kandidata, katerega glavni – in morda edini – adut je oddaljenost od vseh političnih strank? Kako bi lahko premagal, pravzaprav uničil, Grand Old Party, del ameriške zgodovine?
Na drugi strani je Bernie Sanders, veliko bolj privlačen lik, ki pa ga lastna stranka prav tako sovraži, z agendo, ki je precej oddaljena od večine Američanov.
Med obema je le ena podobnost: oni sovražijo svoje stranke in njihove stranke sovražijo njih.
Zdi se, da je to postal svetovni vzorec. Po vsej Južni Ameriki so ne tako dolgo nazaj branik levih, levičarskih strank izločili in oblast prevzeli desničarji.
Glede na to, da se to hkrati dogaja v desetinah držav, velikih in majhnih, ki nimajo prav nič drugega skupnega – različnih problemov, različnih vprašanj, različnih situacij – to ni nič drugega kot neverjetno.
Zame je to uganka. Vsakih nekaj desetletij se pojavijo nove ideje in okužijo velik del človeštva. Demokracija, liberalizem, anarhizem, socialdemokracija, komunizem, fašizem, spet demokracija in zdaj takšen kaos, večinoma radikalno desni, so svetovni trendi. Nimajo še imena.
Prepričan sem, da ima marsikdo, marksist in drugi, že pripravljeno razlago. Noben me ne prepriča. Samo zmeden sem.
Če se vrnem k nam, ubogim Izraelcem: v Haaretzu sem pravkar objavil praktični načrt za zaustavitev in odrivanje poplave.
Še vedno sem zavezan optimizmu.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
1 komentar
Ne gre zamenjevati simptomov – političnih strank – za bolezen, nelegitimnost predstavniških oblik vladanja. Ljudje po vsem svetu hrepenijo po samoupravljanju, neposredni participativni demokraciji, namesto da bi namesto njih in nad njimi vladali izvoljeni marioneti oligarhije, podtaknjenci in lakaji. To so res čudni časi, medvladje, ko stara politika hierarhične reprezentacije umira in se nova horizontalna, neposredna participativna demokracija šele bo rodila – vsaj v nacionalnih državah (ki so tako kot predstavniško upravljanje izgubile legitimnost).