"Olajšajte svojo bolečino"
Pred dnevi sem bil v trgovini z živili in čakal na blagajno z lokalnim časopisom v roki. Na prvi strani je bila nazorna fotografija marinca Združenih držav Amerike, ki razbija vrata v »iskanju orožja in upornikov od hiše do hiše v Faludži v Iraku« (Chicago Tribune, 13. april 2004, str. 1), kjer ameriški okupacijske sile so izvajale morilsko vajo cesarskega čezmernega maščevanja. Ta plemenita operacija je ubila veliko število neoboroženih civilistov, vključno s številnimi otroki. Ko sem se zgražal nad rasističnim divjaštvom ZDA, financiranim z mojimi davčnimi dolarji, sem pogledal veliko število revij za »samopomoč« in revije o življenjskem slogu, postavljenih okoli blagajn trgovin, in videl naslednje naslove: »Jejte, da boste živeli dlje«, »Privabite pravične«. Ljudje,« Vaše telo, vaša koža,« »Zdaj vsi premagajmo svoje telesne težave«, »Odličen videz za vsak proračun«, »The #1 Way to Look Prettier Instant« in »Ease Your Pain: 57 Remedies for Quick Relief.«
Kakšno »hitro olajšanje«, sem se spraševal, ali avtor zadnjega članka priporoča najnovejšemu ameriškemu GI, da izgubi ud zaradi neumne imperialne avanture Georgea W. Busha ali najnovejši iraški družini, ki jo je uničila ameriška »pacifikacija«? Kaj svetuje članek o telesnih težavah novi množici amputirancev, ki jih je chickenhawk Bush prinesel na svet? Kakšna vrsta novodobne prehrane bo vojakom in neborcem omogočila, da "živijo dlje" v peklu okupiranega Iraka?
Od Big Brotherja Busha do Fraiserja in Donalda
Ko sem se vrnil domov, sem prižgal televizijo in naletel na grozno Bushevo torkovo nočno tiskovno konferenco. Poleg srhljive nesposobnosti predsednikovega nastopa so bile Busheve pripombe polne strupenega političnega in političnega pomena. Kot je poudaril David Schipani – kolega iz Chicaga, ki z jasnim in stalnim očesom spremlja ameriško politiko in čezmorska dogajanja –, je bila Busheva konferenca »katastrofa« (za vse, ki želijo končati strašni krog prelivanja krvi na Bližnjem vzhodu), v kateri predsednik (Schipani, »Misli o Bushevi tiskovni konferenci 14. aprila«, 15. april 2005):
»Niso priznali iraškega ogorčenja zaradi civilnih žrtev v Faludži in niso ponudili nobene spremembe v naši taktiki obleganja, ki proti nam združuje celo prej nepredane sunite in šiite.
Upornike je enačil s 'teroristi' Hamasa in Hezbolaha, nas postavil v vlogo Izraelcev, Faludžo v vlogo Jenina, odpor pa v vlogo Palestincev.
Izvajal je patetične napol nesramne poskuse pritegniti iraški nacionalizem s prikazovanjem odziva ZDA kot načina za ponovno vzpostavitev reda in miru, pri čemer ni pokazal razumevanja, da je Faludža postala simbol nacionalističnega odpora okupaciji.
Naredili smo patetične napol nesramne poskuse, da bi pritegnili Iračano željo po osebni varnosti, pri čemer nismo pokazali razumevanja, da je naša enoletna nezaskrbljenost zaradi razsajajočega se kriminala in nasilja glavni razlog, da so se Iračani obrnili proti nam.
Oznanili smo, da nimamo načrta za predajo 30. junija in le pasivno čakamo, da vidimo, kaj nam bodo Združeni narodi naročili, da naredimo, tako da bodo Iračani verjeli, da samo zavlačevamo, da bi obdržali nadzor nad državo – kot mnogi verjamejo, da smo pozdravili nemiri in kriminal kot pretveza za ohranjanje nadzora naših čet.
Sporočili, da nimamo načrta za pravi politični proces, edina stvar, ki lahko prepreči upor pred
stvari trajno uidejo izpod nadzora.
Imel je svojo tiskovno konferenco na isti dan, ko pride Sharon, da prejme žig odobritve ZDA za njegovo de facto aneksijo velikih delov Zahodnega brega, kot da bi trajno utrdil našo identifikacijo z Izraelom v arabskih očeh.«
Bush je svoje bedne, na pol pečene načrte poistovetil tudi s svojim krščanskim Bogom, kar bo zagotovo pospešilo izgubo "src in umov" v Iraku in po vsem arabskem svetu. Večkrat je pritisnil gumb za paniko in Američanom v bistvu povedal, da jih lahko teroristi vsak trenutek ubijejo (lepa točka, za katero Karl Rove meni, da bo predsednika vrnila za drugi mandat). Zastavil je ameriško "verodostojnost" pri nedvomnem izvajanju svoje norčave politike in grozljivo ni mogel razmišljati o eni sami napaki, ki bi jo morda naredil na svoji klavrni, s krvjo prepojeni poti do trenutnega predvidljivega (in napovedanega) močvirja v Iraku.
Če pustimo Bushevo mladoletno predstavitev, je bila to težka stvar. Kako nenavadno se je bilo torej zdeti, ko sem v 5 minutah (po NBC) prešel iz te grozeče imperialistične govorice v nespametne osebne melodrame priljubljenega ameriškega izmišljenega gledalca na popek, »Fraiser Crane«.
En trenutek gledate v zgrčen obraz velikega brata Busha, ki približuje svet smrtonosnemu »spopadu civilizacij«, po katerem hrepeni Osama bin Laden in ki je videti kot cilj našega »mesijanskega militarista« (Ralpha Naderja odličen opis predsednika Busha). Naslednjo minuto gledate neumnega Kelseyja Grammerja/»Fraiserja«, kako mu privlačna blondinka nagovarja za zmenek z bivšo ženo v prestižnem espresso baru. Nadrealno.
Enak srhljiv občutek sem dobil dve noči pozneje, ko sem spet poslušal NBC (v lasti vodilnega obrambnega izvajalca General Electric). Bil sem eden izmed 28 milijonov Američanov, ki so gledali arhinarcisoidnega nepremičninskega tajkuna Donalda Trumpa, kako se težko pričakovano odloča o zaposlitvi v priljubljeni "resničnostni" oddaji "Vajenec". Za tiste, ki ste to zamudili, je "The Donald" najel Billa predvsem zato, ker je Billov konkurent Kwame za trenutek "izgubil" vročo novo divo (Jessica Simpson) na poti na koncert, ki ga je financiral Trump. Pravzaprav je bila Kwamejeva zvijačna pomočnica Omarossa tista, ki je zamenjala novo pop lisico. Bila je precej zgodba »in tudi resnična«, vendar se mi je zdelo težko predelati razkošno razkošje in samopomembni korporativni karierizem, ki sta prevladovala skozi »Vajenca«, ko sem razmišljal o nedavnih podobah bede in uničenja v Iraku. Ne vem, koliko ameriških vojakov in/ali Iračanov je umrlo nasilno na dan, ko je Bill obogatel, vendar lahko domnevamo, da je bila iraška zemlja napojena s svežo krvjo, ko je Trumpova velika oglasna reklama dosegla svoj veličasten vrhunec.
Nadzor misli, Trden in Mehek
Ko razmišljajo o kritični vlogi, ki jo imajo sodobni mediji pri proizvajanju ameriške privolitve v imperij in neenakost ZDA, se levičarski politični komentatorji skoraj izključno osredotočajo na tisto, čemur bi lahko rekli »trda« plat imperija korporativnega komuniciranja: novice in komentarji. V resnici ima »mehka« – zabavna in komercialna – stran enako pomembno vlogo pri »prevzemanju tveganja iz [ameriške] demokracije« (če uporabimo odlično frazeologijo pokojnega avstralskega kritika propagande Alexa Careyja). Delno to počne tako, da ljudi odvrača od pomembnih zadev, ki so resničnega in pogosto neprijetnega javnega pomena, in jih prenaša v politično neškodljiva stanja otročje zabave, osebne preokupacije in narcistične fascinacije. Takšna je bila bistvena vloga, ki jo je imela uradna množična kultura v Čudovitem novem svetu Aldousa Huxleyja – distopičnem romanu, ki je bil navdih za vplivno knjigo poznega kulturnega kritika Neila Postmana Amusing Ourself to Death: Public Discourse in the Age of Show Business (NY: Penguin, 1986). Kot je opazil Postman, je "trdo" plat prežel huxleanski zabavni etos, tako da se zdaj pričakuje, da bodo televizijske novinarke videti kot manekenke, predsedniški kandidati skušajo Lenu in Lettermanu izvabiti zasmehovanje, izid filma "Vajenec" je bila prva 10-urna "novica" na dan, ko je bil Donald Rumsfeld prisiljen priznati, da imperij potrebuje več vojakov in je Osama bin Laden Evropi ponudil svojo "premirje".
Hkrati pa je zabavna industrija sama bogato ideološka na načine, ki presegajo motnje in zabavo. Obremenjen je z establišmentom prijaznimi sporočili, vključno s predstavami, da sta osebna izkušnja in uspeh ustrezen glavni poudarek truda in skrbi, da se takšen uspeh najbolje izraža v pridobivanju in vidnem trošenju osupljivo ogromnega osebnega bogastva (vodca do "Vajenec" prikazuje Trumpa, kako se poigrava s svojimi limuzinami in drugimi igračami, in sprašuje, "kaj če bi lahko imel vse?") in da si parazitske, super bogate "elite", kot je Trump, zaslužijo nepredstavljivo bogastvo v svetu, kjer 2 milijarde ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan. Osnovna pravilnost teh in drugih takšnih brutalnih neenakosti je močna in ponavljajoča se tema – toliko močnejša, ker običajno leži v ozadju – v »naši«, »popularni« kulturi, oblikovani v podjetjih.
Ne potrebujete doktorata iz postmodernih kulturnih študij in dialektike dekonstrukcije, da bi pobrali te in številne druge reakcionarne ideološke kode pod mehkimi zapeljivostmi korporativne zabave. In ni težko opaziti, da so zabavne osebnosti, ki kršijo te kodekse, pogosto kaznovane na trde, orwellovske načine s strani korporativnih komunikacijskih organov, za katere je znano, da ciljajo na tako grozne »miselne zločince«, kot je Dixie Chicks. To odraža razumevanje oblasti, da ima kultura množične zabave bogat politični in ideološki pomen.
Getting Real About Unreality
Levi politični komentatorji bi lahko uporabili nekaj tega razumevanja. Prav imamo, da se borimo proti orwellovski blokadi korporativno-državnih medijev glede trde novičarske resnice – resničnih, necenzuriranih dejstev – o družbi in politiki. To je aksiomatična moralna odgovornost resnično javnih in demokratičnih intelektualcev. Vendar bi bilo dobro, če bi razmislili o žalostnem dejstvu, da ima velik del ameriškega prebivalstva razmeroma malo zmožnosti ali želje, da bi se ukvarjali z našo precej natančnejšo vrsto novic in komentarjev. Za to obstaja več razlogov, vendar je kritičen nenehen napad, ki mehča um in otrdi srce, ki ga korporativna zabava in komercialna kultura izvajata na našo sposobnost razmišljanja, čustvovanja, prepoznavanja in skrbi zunaj ozkih moralnih in ideoloških parametrov. avtoritarne doktrine in občutljivosti. Ko bi le šlo samo za odpravo strogega korporativnega embarga na novice in razkritje prave zgodbe vsem.
To je lahko depresivna tema, zaradi česar se je levičarji zunaj selektivnih, incestuoznih krogov akademije ponavadi izogibajo. Toda »resnica je vedno revolucionarna«, kot je nekoč dejal veliki analitik marksistične kulture Antonio Gramsci, in rastoče gibanje za demokratično reformo medijev je mogoče okrepiti le z razvojem najobsežnejše možne analize o tem, kako so »naši« mediji postali izjemno orožje v vojna gospodarjev proti demokraciji, družbeni pogodbi in resničnemu javnemu življenju.
Pavlova ulica ([e-pošta zaščitena]) je avtor knjige »Politika in zabava I«, ZNet (29. oktober 2003), ki je na voljo na spletnem naslovu http://www.zmag.org/content/showarticle.cfm?Section ID=21 &ItemID=4423. V soboto, 24. aprila, ob 3 bo govoril o korporativnih medijih, FCC in reformi medijev na Self-Publishing and Media Reform Fest/WLUW Record and Zine Fair, v Pulaski Park Fieldhouse (20 W. Blackhawk). ), v Chicagu, Illinois.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate