Vir: Counterpunch
Politična kultura Združenih držav je orwellovska nočna mora. Dva plus dva je enako pet v propagandnem spektaklu, ki pri nas velja za "demokratične" novice in razprave.
Vzemimo zadnje dvostransko discipliniranje rep. Ilhana Omarja (D-MN), najbolj pogumnega in zgovornega člana predstavniškega doma ameriškega kongresa, ker je rekel: »Imeti moramo enako raven odgovornosti in pravice za vse žrtve zločinov proti človeštvu. Videli smo nepredstavljiva grozodejstva, ki so jih zagrešili ZDA, Hamas, Izrael, Afganistan in Talibani.«
Omar si je drznil, po besedah The New York Times, "primerjati Izrael in ZDA s Hamasom in Talibani."
Ampak ali je? Poglejte ta dva stavka: »Za ljubitelje bejzbola ni nič tako vznemirljivega kot igra brez zadetka. To sezono smo videli brez udarcev, vrženih mimo metalci z moštvom Chicago White Sox, San Diego Padres, Detroit Tigers, New York Yankees, Baltimore Orioles in Cincinnati Reds.«
Ali ta izjava primerja White Soxe z Red Soxi, Padres, Tigers, Yankees, Orioles in Redsi? Ne, podaja trditev o bejzbolu brez udarcev in nato vključuje šest ekip na seznam franšiz Major League Baseball z metalcem, ki je letos vrgel brez udarca. Za vse, kar kdo ve iz teh 41 besed, je vsaka od teh ekip divje drugačna od drugih.
Miselni zločin 1: resna primerjava
Ampak, v redu, primerjajmo. Ker Omarjevi kritiki zaračunavajo primerjavo, vzemimo primerjavo resno. Eden od razlogov, da ne delamo »lažnih enakovrednosti« med Talibani (ali Hamasom) in Združenimi državami, je ta, da prvi nikoli niso bili niti približno na strani drugih, ko gre za zločine proti človečnosti. Med neposrednim pokolom ZDA in sponzorstvom ZDA, financiranjem in opremljanjem množičnega pokola s strani režimov njenih strank, med katerimi je vidno tudi rasistična apartheidska država Izrael (prejemnica 146 milijard ameriških vojaških in gospodarskih sredstev v PL 2020, ki je pomagala narediti Izrael to, kar je Carnegie Fundacija za mednarodni mir imenuje »največji kumulativni prejemnik pomoči ZDA od druge svetovne vojne«), je Washington pobil na desetine milijonov svetovnih državljanov od avgusta 1945, ko je zločinsko in po nepotrebnem atomsko bombardiral dve veliki japonski mesti. Za uvod v to kazensko evidenco, ki se skriva vsem na očeh, poiščite v Googlu naslednje: »No Gun Ri«, »My Lai«, »mnogi My Lais«, »Operation Tiger Force«, »Abu Ghraib,« »Nissour Square«, »Fallujah«, »Guantanamo«, »Extraordinary rendition«, »Highway of Death« in »Bola Boluk«. Še bolje, preberite moj februar 2018 Truthdig esej »Svet ne bo objokoval zatona ameriške hegemonije« za omrtvičeno poročilo o tem neprekosljivem zapisu množičnega morilskega terorja, ki je bil sprožen tako neposredno (kot v Koreji v zgodnjih 1950-ih, v jugovzhodni Aziji med 1962 in 1975, v Iraku v 1991 in 2003-2011/2017) in posredno (kot v Indoneziji, Latinski Ameriki, Palestini, Jemnu in v neštetih državah in regijah po vsem svetu).
Tukaj je nekaj izborov iz tega eseja ...
Včasih si je težko zamisliti razsežnost divjaštva, ki ga je stric Sam sprožil nad svetom v prejšnjem in sedanjem stoletju. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja se je administracija Harryja Trumana na primer odzvala na zgodnji izziv moči ZDA v Severni Koreji s praktično genocidno triletno bombardiranjem, ki je bilo opisano v dušo omrtvičenih izrazov z Washington Post pred leti:
»Bombardiranje je bilo dolgo, ležerno in neusmiljeno, tudi po oceni samih ameriških voditeljev. "V obdobju približno treh let smo pobili - kaj - 20 odstotkov prebivalstva," je leta 1984 uradu za zgodovino letalskih sil povedal general Curtis LeMay, vodja poveljstva strateškega letalstva med korejsko vojno. Dean Rusk, podpornik vojne in kasneje državni sekretar, je dejal, da so Združene države bombardirale 'vse, kar se je premikalo v Severni Koreji, vsako opeko, ki je stala na vrhu druge.' Potem ko so zmanjkalo mestnih ciljev, so ameriški bombniki v poznejših fazah vojne uničili hidroelektrarne in namakalne jezove, poplavili kmetijska zemljišča in uničili pridelke … ZDA so na Severno Korejo odvrgle 635,000 ton eksploziva, vključno z 32,557 tonami napalma, zažigalne tekočine, ki lahko očistijo gozdna območja in povzročijo uničujoče opekline na človeški koži.«
To divje bombardiranje, ki je ubilo 2 milijona ali več civilistov, se je začelo pet let po Trumanu, zločinsko in po nepotrebnem ukazal atomsko bombardiranje več sto tisoč civilistov v Hirošimi in Nagasakiju, da bi opozorili Sovjetsko zvezo, naj se izogiba Japonski in Zahodni Evropi.
Divjaštvo zunanje politike ZDA v obdobju po drugi svetovni vojni ni vedno zahtevalo neposrednega vojaškega posredovanja ZDA. Vzemite Indonezijo in Čile za dva primera z vrhunca »zlate dobe« »ameriškega stoletja«. V Indoneziji je diktator Suharto, ki ga podpirajo ZDA, pobil na milijone svojih podložnikov, cilj pa je bil komunistični simpatizer, etnični Kitajec in domnevni levičarji. Višji operativni častnik Cie v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Suhartov državni udar v letih 1960–1965, ki so ga podprle ZDA, pozneje opisal kot »vzorčno operacijo« za državni udar, ki so ga podprle ZDA in je sedem let pozneje odstranil demokratično izvoljenega predsednika Čila Salvadorja Allendeja. "CIA je ponaredila dokument, ki naj bi razkril levičarsko zaroto o umoru čilskih vojaških voditeljev," je zapisal častnik, "[tako] kot se je zgodilo v Indoneziji leta 66." Kot John Pilger opozoril pred 13 leti, »ameriško veleposlaništvo v Džakarti je Suhartu posredovalo 'zap seznam' članov indonezijske komunistične partije in prečrtalo imena, ko so bili ubiti ali ujeti. ... Dogovor je bil, da bo Indonezija pod Suhartom ponudila tisto, kar je Richard Nixon imenoval 'najbogatejša zaloga naravnih virov, največja nagrada v jugovzhodni Aziji.'« Po besedah plodovitega in briljantnega zgodovinarja nove levice Gabriela Kolka, »ni enega samega Ameriška akcija v obdobju po letu 1945,« je zapisal zgodovinar Gabriel Kolko, »je bila tako krvoločna kot njena vloga v Indoneziji.«
Dve leti in tri mesece po čilskem državnem udaru leta 1973, ki so ga sponzorirale ZDA, Suharto je dobil zeleno luč iz Bele hiše Henryja Kissingerja in Geralda Forda za napad na majhno otoško državo Vzhodni Timor. Z odobritvijo in podporo Washingtona je Indonezija izvajali genocidne poboje in množičnih posilstev ter ubil najmanj 100,000 prebivalcev otoka.
"Henryju Kissingerju," odvetniku za človekove pravice Stanleyju L. Cohenu opazili pred petimi leti, »je bil svet, zlasti Indokina, zelo majhna šahovska igra. Civilisti so bili zgolj kmetje, zreli za žrtvovanje s pomočjo visokotehnološkega orožja, vključno z biološkim in kemičnim bojevanjem, da bi za vsako ceno uveljavil svoj pogled na svet. Milijoni so izgubili življenja zaradi njegove cerebralne igralne plošče” (poudarek dodan).
Med neštetimi epizodami množičnega morilskega divjanja ZDA na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu v zadnji generaciji se le redki lahko primerjajo z barbarsko in sadistično krutostjo »avtoceste smrti«, kjer so sile »globalnega policista« pobile na desettisoče predala iraške enote, ki so se umikale iz Kuvajta 26. in 27. februarja 1991. Novinar Joyce Chediac je pričala da:
»Ameriška letala so ujela dolge konvoje tako, da so onesposobila vozila spredaj in zadaj, nato pa ure razbijal nastale zastoje. "Bilo je kot streljanje rib v sod," je dejal neki ameriški pilot. Na šestdesetih miljah obalne avtoceste grozljivo počivajo iraške vojaške enote, ožgana okostja vozil in moških, črna in grozna pod soncem ... 60 milj je bilo vsako vozilo obstreljeno ali bombardirano, vsako vetrobransko steklo je razbito, vsak tank je požgan , je vsak tovornjak prepreden z drobci granat. Preživeli niso znani ali verjetno. … »Tudi v Vietnamu nisem videl česa takega. To je patetično," je dejal major Bob Nugent, vojaški obveščevalni častnik. … Ameriški piloti so vzeli vse bombe, ki so se znašle blizu pilotske kabine, od kasetnih do 500-funtskih bomb. … Ameriške sile so še naprej odmetavale bombe na konvoje, dokler niso bili ubiti vsi ljudje. Nad celinsko cesto je rojilo toliko letal, da je nastal zračni prometni zastoj, kontrolorji bojnega leta pa so se bali trčenja v zraku. … Žrtve se niso upirale. … Bil je preprosto enostranski pokol več deset tisoč ljudi, ki se niso mogli upreti ali braniti.”
Zločin žrtev je bil vpoklic v vojsko, ki jo je nadzoroval diktator, ki so ga prej podpirale ZDA in je veljal za grožnjo ameriškemu nadzoru nad nafto na Bližnjem vzhodu. Predsednik George HW Bush je pozdravil tako imenovano vojno v Perzijskem zalivu kot priložnost za prikaz neprimerljive moči Amerike in nove svobode delovanja v svetu po hladni vojni, kjer Sovjetska zveza ni mogla več odvračati Washingtona. Bush napovedal "vojno" (v resnici enostranski imperialni napad), ki označuje konec "vietnamskega sindroma", nenavadnega izraza vladajoče politične kulture za nepripravljenost ameriških državljanov, da bi ameriške enote predali morilskemu imperialnemu uničenju. Kot je opazil Noam Chomsky leta 1992, ko razmišlja o prizadevanjih ZDA, da bi povečali trpljenje v Vietnamu z blokiranjem gospodarske in humanitarne pomoči državi, ki jo je uničil: "Nobena stopnja krutosti ni prevelika za washingtonske sadiste."
Lahko bi nadaljeval in nadaljeval z grozljivimi zgodbami o nepredstavljivi grozi in množični smrti, ki jih je ameriško-ameriški vojni stroj povzročil v tujini v času mojega življenja v jugovzhodni Aziji (ZDA so ubile 3 do 5 milijonov v Vietnamu, Kambodži in Laosu med 1962 in 1975), Iraku (»vodilna svetovna demokracija« je v zadnjih osmih letih prvega desetletja tega stoletja ubila najmanj 1 milijon Iračanov) in drugod.
Ker so afganistanski talibani del Omarjeve drame, se zdi primerno omeniti pozabljeni zločin nad afganistanskim človeštvom iz leta 2009, za katerega je takratni ameriški predsednik Barack Obama skušal okriviti talibane.
V manj kot pol leta po njegovi inavguraciji bi Obamov depresivno dolg seznam grozodejstev v muslimanskem svetu vključeval bombardiranje afganistanske vasi Bola Boluk. Triindevetdeset mrtvih vaščanov, ki so jih raztrgali ameriški eksplozivi v Bola Boluku, je bilo otrok. "V telefonskem klicu, ki so ga v sredo po zvočniku predvajali ogorčeni člani afganistanskega parlamenta," New York Times je poročal, "guverner province Farah … je dejal, da je bilo ubitih kar 130 civilistov." Po besedah nekega afganistanskega poslanca in očividca so »vaščani v njegovo pisarno kupili dve traktorski prikolici, polni kosov človeških trupel, da bi dokazali žrtve, ki so se zgodile. Vsi pri guvernerju so jokali, ko so gledali ta pretresljiv prizor.”
Obamova administracija se ni želela opravičiti ali priznati odgovornosti »globalnega policista«. Sprva je krivdo za pokol pripisala – razumejte – »talibanske granate«. (Glej Carlotta Gall in Taimoor Shah, »Civilian Deaths Imperil Support for Afghan War«, New York Times, 6. maj 2009.)
(Obama se je pravkar v celoti opravičil in odpustil uradnika Bele hiše, ker je Newyorčane prestrašil z nepremišljenim fotografiranjem letala Air Force One nad Manhattnom, ki je ljudi spominjalo na 9. september.) nesorazmerje je bilo izjemno: prestrašeni Newyorčani so privedli do popolnega predsedniškega opravičila in odpustitve uslužbenca Bele hiše. Za uboj več kot 11 afganistanskih civilistov ni bilo potrebno opravičilo, ampak so ga lažno pripisali talibanom.)
Afganistanski vaščan je decembra naslednje leto razmišljal o takšnih grozodejstvih premaknjen v komentar takole: »Nagrada za mir? On je morilec. … Obama je v našo državo prinesel samo vojno.« Moški je govoril iz vasi Armal, kjer se je 100-članska množica zbrala okoli trupel 12 ljudi, ene družine iz samskega doma. Priče so poročale, da so jih 12 ubile ameriške specialne enote med poznonočno racijo.
(Obama je samo ogreval svoje »morilske« moči. Pridružil se bo Franciji in drugim Natovim silam pri imperialnem zdesetkanju Libije, pomagal ubiti več kot 25,000 civilistov in sprožiti množične pokole v Severni Afriki. Napad na Libijo pod vodstvom ZDA je bil katastrofa za črne Afričane in sprožila največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni.)
Talibani, ki večino svojega izvora dolgujejo sponzorstvu ZDA v hladni vojni nad islamsko-terorističnimi silami na južni meji nekdanje Sovjetske zveze, so zaničevanja vredna teroristična skupina, bog ve. Že dolgo obstajajo povsem verodostojna poročila o njegovih hudih grozodejstvih, vključno z množičnimi umori, mučenjem, posilstvom in atentati. Kljub temu ne more zadržati sveče velesili (ali celo vodilni stranki strica Sama, državi Izraelu[1]), ko gre za pohabljanje in ubijanje ljudi.
Sedež najobsežnejšega imperija v svetovni zgodovini, ZDA vsaj 800 vojaških baz razširjeno po več kot 80 tujih državah in »četah ali drugem vojaškem osebju v približno 160 tujih državah in ozemljih«. ZDA predstavljajo več kot 40 odstotkov vojaške porabe planeta in imajo več kot 5,500 strateških jedrskih orožij, dovolj, da razstreli svet 5- do 50-krat več. Lani je povečala izdatke za »obrambo« (vojaški imperij), ki so bili že trikrat višji od kitajskih in devetkrat višja od ruske.
Primerjati Talibane in Hamas s tako ogromnim vojaškim imperijem je resnično absurdno. Njihovi zločini so bledi pred zločini najsmrtonosnejše velesile v svetovni zgodovini. Ni primerjave.
Thoughtcrime 2: ZDA niso demokracija
Zdaj pa drugi Američan miselni zločin. Kot domnevam, da poslanka Omar zelo dobro ve (njeno politično preživetje zahteva pretvarjanje, da ne), Združene države niso "demokratična država". To je kapitalistična plutokracija, de facto meščanska razredna diktatura, v kateri je večinsko progresivno javno politično mnenje skoraj nepomembno v primerjavi (spet je ta beseda) z močno superiorno močjo koncentriranega bogastva. Če vas zanima, kako in zakaj je tako, naročite in preberite mojo knjigo iz leta 2014 Oni vladajo: 1 % proti demokraciji – podrobna analiza o tem, kako vlada vladajoči razred ZDA (trdim, da je pogosto omenjeni problem plutokratskega financiranja kampanj le en vrh velikanske kapitalistično-imperialistične ledene gore, ki zamrzne demokracijo) in zakaj je pomemben. Medtem se ustavite in razmislite o vseh programih in ukrepih, ki jih podpira večina Američanov ZDA – nacionalno zdravstveno zavarovanje z enim plačnikom kot človekovo pravico, resna zaščita volilnih pravic, resna progresivna obdavčitev, ponovna vzpostavitev sindikalnih organiziranih pravic, pravi nadzor orožja, resen odziv na podnebno katastrofo (ki je zgolj največja težava našega ali katerega koli časa) in še več (seznam se nadaljuje) – ki nimajo nobene možnosti, da bodo izvedeni zaradi korporativnega, finančnega in imperialnega/vojaško-industrijskega ubijanja stikalo, ki je trdno povezano z ameriškim sistemom domnevno demokratičnega upravljanja in množična privolitev-proizvodnja. Američani niti neposredno ne volijo močnega izvršnega direktorja države (poskusite razložiti nesmiselni nedemokratični sistem volilnih kolegijev nekomu iz druge države). Izjemno močan zgornji dom ameriškega kongresa (senat) tako močno in absurdno pretirano najbolj podeželske, bele in reakcionarne regije v državi, da je zdaj matematično mogoče sestaviti Trump-republifašistično večino v senatu na podlagi zveznih držav, ki predstavljajo 17.6 % prebivalstva države. (Če bi imela liberalna in raznolika Kalifornija enako razmerje med številom prebivalcev in številom ameriških senatorjev kot superbeli in desničarski Wyoming, bi imela 136 ameriških senatorjev.) Senat se pridruži posredno izvoljenemu predsedniku in imenuje absurdno močne sodnike vrhovnega sodišča za življenja in zdaj redno preklicuje priljubljene predloge zakonov, ki jim uspe priti mimo slabo zlaganega spodnjega doma.
Z vsem spoštovanjem je očitno napačno in celo absurdno ZDA imenovati "demokratična država". Potrebna bi bila dejanska ameriška revolucija, da bi to postalo kaj takega.
Opombe
1. »Začenši z množičnim izgonom, posilstvom in umorom [Arabcev] v začetek [1948] Nakbe (katastrofa),« Stanley L. Cohen napisal pred petimi leti, »Izrael se je posvetil 68 [zdaj 73] letom neprekinjenega genocida, ki prihaja v zrak samo občasno, da bi ponovno opremil ali spremenil naravo svojega izbranega orožja. Kar se je začelo z orožnim izgonom več kot 700,000 Palestincev iz domovine njihovih prednikov, je sprožilo begunski stampedo, ki se je razširil na več kot sedem milijonov razseljenih ljudi in ljudi brez državljanstva, svetu pa ponudil več kot zaskrbljujoč vpogled v to, kar se je zgodilo. prišel desetletja pozneje v Sirijo.« Orožje v veliki meri zagotovijo in plačajo Združene države. Je jedrsko oborožena judofašistična naseljenska država in država apartheida, ki ji nasprotuje Hamas, čigar zločini so bledi pred zločini njegovega sovražnika in sponzorja tega sovražnika, Združenih držav.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate