Ker se bližajo volitve v ameriški senat in predstavniški dom, se ustvarja vse več toplote. Republikanci branijo svojo križarsko vojno proti svetovnemu terorizmu s poudarjanjem, da so kaznovalne akcije proti Afganistanu in Iraku ter grožnje s kaznovanjem Iranu, Severni Koreji, Siriji in drugim naredile svet na splošno in Ameriko še posebej varnejše. Od 9. septembra se na ameriških tleh ni zgodil noben neprijeten incident. Prej in slej bodo teroristi popolnoma odstranjeni iz Iraka in Afganistana in pripravljena bodo tla za pravo demokracijo in gospodarski razvoj, ki vodita v blaginjo. Medtem lahko pride do ogromnih smrti in uničenja, Amerika in njeni zavezniki pa se bodo morali ogromno žrtvovati. Vendar se temu ne da ubežati. Tako George Bush, njegovi namestniki in republikanska stranka želijo, da bi bili ljudje potrpežljivi in dali vso svojo neomajno podporo sedanji vojni proti terorizmu ter da ne postanejo mrzli, ko se približajo demokratom in drugim skeptikom.
Zdi se, da drugi, ki jih je iz dneva v dan več, niso prepričali. Poudarjajo, da je bil Afganistan talibanov in Osame bin Ladna kreacija ameriške administracije in če bi postal Frankenstein, bi moralo breme pasti na njena ramena.
Drugič, orožje, s katerim vodijo teroristične vojne, prihaja večinoma iz Amerike in njenih zaveznikov. Prizadevanja ZN za nadzor nad širjenjem tega orožja so bila neuspešna, ker si Amerika in njeni zavezniki ne upajo škoditi interesom svojih zasebnih proizvajalcev orožja, katerih edini cilj je bil vedno zaslužiti čim več dobička, ne da bi jim bilo vseeno mir in boj proti terorizmu. Šele pred kratkim se je konferenca, ki so jo sklicali ZN, da bi oblikovali načine in sredstva za nadzor nad širjenjem takšnega orožja, končala s popolnim neuspehom kljub svetovni kampanji Oxfama in drugih organizacij civilne družbe ter močni podpori Nobelovega nagrajenca Amartya Sena in drugi. Generalni sekretar ZN je izrazil tesnobo in razočaranje.
Tretjič, nesporno je, da je bila sama pretveza za invazijo na Irak popolnoma lažna. Sadam Husein ni imel niti orožja za množično uničevanje niti nobenih povezav s kakršnimi koli terorističnimi tolpami. Ne glede na pritožbe glede notranjega zatiranja šiitov in Kurdov je bila njegova sekularna sodobna vlada za razliko od mnogih zaveznikov Amerike v arabskem svetu.
Čedalje večje število žrtev v teh neskončnih podvigih Busheve administracije je povzročilo resne dvome, ali bodo naredili kaj dobrega Ameriki in interesom njenih ljudi. Najnovejše ocene kažejo, da je vojaška avantura v Iraku Ameriko stala 332,565,306,492 dolarjev finančnih sredstev. V prihodnjih dneh in mesecih se bo ta vsota izjemno povečala. Kar 2,741 ameriških vojakov je izgubilo življenje. Umrlo je več kot 250,000 iraških civilistov. Natančne ocene neiraških civilnih žrtev ni na voljo. Lahko se upravičeno vprašamo: kakšne so bile oprijemljive pridobitve zaradi vsega tega? Vzpostavitev demokratične politične ureditve zahodnega tipa ni več kot le himera. Študije kažejo, da so rezultati ZDA pri obnovi gospodarstev držav, ki jih je napadel, žalostni. Edina izjema sta bili Nemčija in Japonska, ki bi lahko obnovili svoja gospodarstva, ker sta imeli človeško infrastrukturo. Zdi se, da predsednik Bush sam trpi za nezaupljivostjo, ne glede na vse pogumne besede, ki jih je izrekel. V enem od svojih govorov je priznal: »Zmaga v Iraku bo težka in bo zahtevala več žrtev.«
Oglasili so se številni znanstveniki in novinarji, ki so izrazili svoje dvome glede izpolnjevanja navedenih nalog ameriške administracije. Med drugimi so Peter Galbraith, Bob Woodward, Thomas E. Ricks in Rajiv Chandrasekaran. Washington Post (4. oktober) komentira nekatere od teh: »Mogoče je, da je velik del težav, s katerimi se zdaj soočajo Združene države v Iraku, neizogiben rezultat odločitve, da razbijejo kompleksno družbo …. Huda nepripravljenost mnogih sunitov, da sprejmejo status manjšine; brezkompromisna težnja šiitov in Kurdov po oblasti jih je tako dolgo zanikala; relativna odsotnost kompetentnih ali navdihujočih voditeljev: vse to in še več je pomenilo, da obnova Iraka ni mogla biti enostavna, kratka ali povsem miroljubna.« Nadalje dodaja: »Busheva ekipa« je »preobrnila težko misije v skoraj nemogoče.â€
Novinarski veteran Bob Woodward v svoji knjigi State of Denial poudarja, da gre vojna v Iraku po vietnamski poti in da je položaj Rumsfelda kot obrambnega ministra postal popolnoma nevzdržen, kljub temu pa ne bo posnemal McNamare in odstopil. Ne glede na to, ali Rumsfeld ostane ali odide, postaja položaj Busha z vsakim dnem šibkejši. To bo zagotovo povedalo o možnostih GOP na naslednjih volitvah.
Medtem ko se ogromna sredstva zapravljajo brez opazne vrnitve na vidiku, navadni ljudje ugotavljajo, da njihovi življenjski stroški naraščajo in pogostost brezposelnosti nekvalificiranih in polkvalificiranih narašča. Nova študija dveh znanstvenikov iz Penn State Harrisburga – prof. Shauma L. Gabbidona in prof. Stevena A. Petersona – poudarja, da imajo črnci celo po skoraj poldrugem stoletju po odpravi suženjstva nižjo pričakovano življenjsko dobo kot belci. Večja je verjetnost, da bodo žrtve nasilnih kaznivih dejanj in pogosteje zbolijo za boleznimi, kot sta sladkorna bolezen in hipertenzija.
Ti raziskovalci so razvili indeks življenja črncev, ki združuje vpliv ekonomskih, socialnih in zdravstvenih dejavnikov, ki vplivajo na Afroameričane. Postavili so vprašanje, ali to, da si črnec v Ameriki, zahteva “ ‘družbeni strošek’, ker si izpostavljen številnim stresom, ki lahko vplivajo na kakovost življenja temnopoltih Američanov.« Indeks upošteva primerjalne podatke o revščini. stopnje, število zapornikov, pomanjkanje dostopa do zdravstvene oskrbe, stopnja umorov, stopnja umrljivosti dojenčkov, poslovni zaslužki podjetij v lasti Afroameričanov in odstotek nezavarovanih oseb, ki niso starejše. Pozornost je namenila tudi pričakovani življenjski dobi ob rojstvu, stopnji samomorov, kroničnem pitju alkohola in duševnem zdravju.
Ugotovili so, da na kakovost življenja temnopoltih negativno vplivajo ekonomski dejavniki in dejavniki smrti. Podjetja v lasti temnopoltih imajo težave s preživetjem in pojavnost revščine med temnopoltimi je relativno veliko večja kot pri drugih segmentih ameriškega prebivalstva. Enako velja za umrljivost dojenčkov in pogostost samomorov. Lahko se upravičeno vprašamo: ali je zapravljanje virov in usposobljene delovne sile v Iraku v interesu Amerike ali pa jih uporablja za dvig kakovosti 13 odstotkov prebivalstva, ki tako dolgo trpi.
Ekonomske neenakosti v ameriški družbi so se v zadnjih letih še povečale. To po mnenju Tonyja Judta pomeni smrt liberalne Amerike. Če ga citiram: »razmerje med plačami ameriškega izvršnega direktorja in kvalificiranega delavca je 412:1 in pokvarjeni kongres je preplavljen z lobiji in naklonjenostmi, mesto liberalnega intelektualca je v veliki meri prevzela občudovanja vredna kohorta raziskovalnih novinarjev, ki ‘srečejo˝.â€
Očitno bo vse to vključeno v razmislek volivcev, ko se bodo odločali naslednji mesec.
Girish Mishra,
E-naslov: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate