IZRAELSKA DEMOKRACIJA drsi navzdol. Drsite počasi, udobno, a nezmotljivo.
Drsenje kam? To vsi vedo: proti ultranacionalistični, rasistični, verski družbi.
Kdo vodi vožnjo?
Zakaj, vlada, seveda. Ta skupina hrupnih nikogaršev, ki je prišla na oblast na zadnjih volitvah, vodi jo Binyamin Netanyahu.
res ne. Vzemite vse te debeloustne male demagoge, ministre tega ali onega (ne spomnim se več, kdo naj bi bil minister za kaj) in jih nekam zaprite, pa se ne bo nič spremenilo. Čez 10 let se nihče ne bo spomnil imena nobenega od njih.
Če vlada ne vodi, kdo? Morda desničarska mafija? Tisti ljudje, ki jih vidimo na televiziji, z obrazi, izkrivljenimi od sovraštva, kričijo "Smrt Arabcem!" na nogometnih tekmah, dokler ne postanejo hripavi, ali demonstrirajo po vsakem nasilnem incidentu v mešanih judovsko-arabskih mestih »Vsi Arabci so teroristi! Ubiti vse!"
Ta drhal lahko organizira iste demonstracije jutri proti komu drugemu: gejem, sodnikom, feministkam, komur koli. Ni dosledno. Ne more zgraditi novega sistema.
Ne, samo ena skupina v državi je dovolj močna, dovolj povezana, dovolj odločna, da prevzame državo: naseljenci.
SREDI prejšnjega stoletja je ugledni zgodovinar Arnold Toynbee napisal monumentalno delo. Njegova osrednja teza je bila, da so civilizacije kot ljudje: rojevajo se, odraščajo, zorijo, starajo in umirajo. To pravzaprav ni bilo novo – pred njim je nekaj podobnega rekel nemški zgodovinar Oswald Spengler (»Zaton Zahoda«). Toda Toynbee, ki je bil Britanec, je bil veliko manj metafizičen kot njegov nemški predhodnik in je poskušal potegniti praktične zaključke.
Med številnimi Toynbeejevimi spoznanji je bilo eno, ki bi nas moralo zdaj zanimati. Gre za proces, s katerim obmejna okrožja pridobijo oblast in prevzamejo državo.
Vzemimo za primer nemško zgodovino. Nemška civilizacija je rasla in zorela na jugu, poleg Francije in Avstrije. Po vsej državi se je razširil bogat in kultiviran višji sloj. V mestih je patricijsko meščanstvo botrovalo pisateljem in skladateljem. Nemci so se imeli za »ljudstvo pesnikov in mislecev«.
Toda tekom stoletij so mladi in energični iz bogatih območij, zlasti drugi sinovi, ki niso podedovali ničesar, hrepeneli po tem, da bi si izborili nove posesti. Šli so na vzhodno mejo, osvojili slovanskim prebivalcem nova ozemlja in si izklesali nova posestva.
Vzhodna dežela se je imenovala Mark Brandenburg. »Oznaka« pomeni pohode, obmejno ozemlje. Pod rodom sposobnih knezov so širili svojo državo, dokler Brandenburg ni postal vodilna sila. Ker se s tem ni zadovoljil, se je eden od princev poročil z žensko, ki je kot doto prinesla majhno vzhodno kraljestvo, imenovano Prusija. Tako je princ postal kralj, Brandenburg je bil priključen Prusiji in se širil z vojno in diplomacijo, dokler Prusija ni zavladala polovici Nemčije.
Pruska država, ki se nahaja sredi Evrope, obkrožena z močnimi sosedami, ni imela naravnih meja – ne širokega morja, ne visokih gora, ne širokih rek. Bila je le ravna zemlja. Tako so pruski kralji ustvarili umetno mejo: mogočno vojsko. Grof Mirabeau, francoski državnik, je rekel: »Druge države imajo vojske. V Prusiji ima vojska državo. Prusi so sami skovali stavek: "Vojak je prvi človek v državi".
Za razliko od večine drugih držav je v Prusiji beseda »država« prevzela skoraj sveti status. Theodor Herzl, utemeljitelj sionizma in velik občudovalec Prusije, je prevzel ta ideal in svojo prihodnjo stvaritev poimenoval "Der Judenstaat" - judovska država.
TOYNBEE, ki ga ni zanimal misticizem, je našel zemeljski razlog za ta pojav civiliziranih držav, ki so jih prevzeli manj civilizirani, a trdoživejši obmejni ljudje.
Prusi so se morali boriti. Osvojite deželo in uničite del njenih prebivalcev, ustvarite vasi in mesta, zoperstavite se protinapadom zamerljivih sosedov, Švedov, Poljakov in Rusov. Samo vzdržljivi so morali biti.
Hkrati so ljudje v centru živeli veliko lažje. Meščani v Frankfurtu, Kölnu, Münchnu in Nürnbergu so si lahko oddahnili, služili denar, brali svoje velike pesnike, poslušali svoje velike skladatelje. S primitivnimi Prusi bi lahko ravnali s prezirom. Vse do leta 1871, ko so se znašli v novem nemškem rajhu, v katerem so dominirali Prusi, s pruskim cesarjem.
Tovrsten proces se je skozi zgodovino zgodil v mnogih državah. Obrobje postane središče.
V starih časih grškega imperija niso ustanovili civilizirani državljani grškega mesta, kot so Atene, ampak voditelj z makedonske meje, Aleksander Veliki. Pozneje sredozemskega imperija ni ustanovilo civilizirano grško mesto, temveč obrobno italijansko mesto, imenovano Rim.
Majhno nemško obmejno območje na jugovzhodu je postalo ogromno večnacionalno cesarstvo, imenovano Avstrija (Österreich, »Vzhodno cesarstvo« v nemščini), dokler ga niso okupirali nacisti in ga preimenovali v Ostmark – območje vzhodne meje.
Primerov je veliko.
JUDOVSKA ZGODOVINA, tako resnična kot izmišljena, ima svoje primere.
Ko je deček, ki je metal kamen z južnega obrobja po imenu David, postal izraelski kralj, je svojo prestolnico iz starega mesta Hebron preselil na novo mesto, ki ga je pravkar osvojil – v Jeruzalem. Tam je bil daleč od vseh mest, v katerih se je uveljavila in uspevala nova aristokracija.
Mnogo pozneje, v rimskih časih, so se trdoživi obmejni borci iz Galileje spustili v Jeruzalem, danes že civilizirano patricijsko mesto, in miroljubnim meščanom vsilili noro vojno proti neskončno superiornim Rimljanom. Zaman jih je poskušal ustaviti judovski kralj Agripa, potomec Heroda Velikega, z impresivnim govorom, ki ga je posnel Jožef Flavij. Obmejno ljudstvo je zmagalo, Judeja se je uprla, (»drugi«) tempelj je bil uničen, posledice pa je ta teden čutiti na Tempeljskem griču (»Haram al Sharif«, svetišče v arabščini), kjer arabski fantje, posnemovalci Davida, metali kamenje v judovske posnemovalce Goljata.
V današnjem Izraelu obstaja jasna razlika – in antagonizem – med bogatimi velikimi mesti, kot je Tel Aviv, in veliko revnejšim »obrobjem«, katerega prebivalci so večinoma potomci priseljencev iz revnih in zaostalih orientalskih držav.
Ni bilo vedno tako. Pred ustanovitvijo države Izrael je judovski skupnosti v Palestini (imenovani »jišuv«) vladala laburistična stranka, v kateri so prevladovali kibuci, občinske vasi, od katerih jih je bilo veliko ob mejah (lahko pravijo, da so pravzaprav sestavljali »meje« Yishuva.) Tam se je rodila nova rasa vzdržljivih borcev, medtem ko so bili razvajeni mestni prebivalci prezirani.
Kibuci so v novi državi postali zgolj senca samih sebe, centralna mesta pa so postala civilizacijska središča, ki jih periferija zavida in celo sovraži. Tako je bilo stanje do nedavnega. Zdaj se hitro spreminja.
NAJUTRŠI dan po šestdnevni vojni leta 1967 je dvignil glavo nov izraelski fenomen: naselbine na novo zasedenih palestinskih ozemljih. Njihovi ustanovitelji so bili »narodno-verska« mladina.
V času jišuva so bili verski cionisti precej zaničevani. Bili so majhna manjšina. Po eni strani so bili brez revolucionarnega elana sekularnih, socialističnih kibucev. Po drugi strani pa pravi ortodoksni Judje sploh niso bili sionisti in so celotno sionistično podjetje obsodili kot greh proti Bogu. (Ali ni bil Bog tisti, ki je Jude obsodil, da zaradi njihovih grehov živijo v izgnanstvu, razkropljeni med narodi?)
Toda po osvajanjih leta 1967 je »nacionalno-verska« skupina nenadoma postala gibljiva sila. Osvojitev tempeljske gore v vzhodnem Jeruzalemu in vseh drugih svetopisemskih krajev jih je navdala z verskim žarom. Iz obrobne manjšine so postali močna gonilna sila.
Ustvarili so gibanje naseljencev in postavili na desetine novih mest in vasi po okupiranem Zahodnem bregu in Vzhodnem Jeruzalemu. Z energično pomočjo vseh zaporednih izraelskih vlad, tako levih kot desnih, so rasli in uspevali. Medtem ko je levičarski »tabor miru« degeneriral in usahnil, so razprli svoja krila.
»Nacionalno-verska« stranka, nekoč ena najbolj zmernih sil v izraelski politiki, se je spremenila v ultranacionalistično, skoraj fašistično stranko »Judovski dom«. Naseljenci so postali tudi prevladujoča sila v stranki Likud. Zdaj nadzorujejo vlado. Avigdor Lieberman, naseljenec, vodi še bolj desničarsko stranko, nominalno v opoziciji. Zvezda "centra" Yair Lapid je svojo stranko ustanovil v naselju Ariel in zdaj govori kot skrajni desničar. Yitzhak Herzog, vodja laburistične stranke, jih slabotno poskuša posnemati.
Vsi zdaj uporabljajo naseljenski jezik. Ne govorijo več o Zahodnem bregu, ampak uporabljajo jezik naseljencev: »Judeja in Samarija«.
PO TOYNBEEJU si ta pojav razlagam z izzivom, ki ga prinaša življenje na meji.
Tudi ko so razmere manj napete, kot so zdaj, se naseljenci soočajo z nevarnostmi. Obdajajo jih arabske vasi in mesta (oziroma so se sami vrinili v njihovo sredino). Izpostavljeni so kamenju in občasnim napadom na avtocestah ter živijo pod stalnim vojaškim varstvom, ljudje v izraelskih mestih pa živijo udobno življenje.
Seveda niso vsi naseljenci fanatiki. Mnogi od njih so odšli živet v naselje, ker jim je vlada skoraj zastonj dala vilo in vrt, o katerih v ožjem Izraelu niso mogli niti sanjati. Mnogi od njih so državni uslužbenci z dobrimi plačami. Mnogim je všeč samo razgled – vsi ti slikoviti muslimanski minareti.
Številne tovarne so zapustile ožji Izrael, tam prodale svojo zemljo za pretirano visoke zneske in prejele ogromne državne subvencije za selitev na Zahodni breg. Zaposlujejo seveda poceni palestinske delavce iz sosednjih vasi, brez zakonskih minimalnih plač ali kakršne koli delovne zakonodaje. Palestinci se trudijo za njih, ker drugega dela ni.
Toda tudi ti »udobni« naseljenci postanejo skrajneži, da bi preživeli in branili svoje domove, medtem ko ljudje v Tel Avivu uživajo v svojih kavarnah in gledališčih. Mnogi od teh starodobnikov že imajo drugi potni list, za vsak slučaj. Ni čudno, da naseljenci prevzemajo državo.
PROCES je že precej napredoval. Novi šef policije je nekdanji naseljenec, ki nosi kipo. Tako je tudi s šefom tajne službe. Vse več pripadnikov vojske in policije je naseljencev. V vladi in knesetu imajo naseljenci velik vpliv.
Pred približno 18 leti, ko smo s prijatelji prvič razglasili izraelski bojkot izdelkov iz naselbin, smo videli, kaj prihaja.
TO je zdaj prava bitka za Izrael.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
1 komentar
mehr lebensraum, nacistični bojni krik