Iraški pravni kodeks je morda v neredu. Ulice Bagdada so morda polne tatov in ugrabiteljev, za katere se zdi, da se skoraj ne bojijo, da bi jih aretirali. Toda zdi se, da okupacijske oblasti ZDA nimajo težav pri prepoznavanju vsaj enega zločina. Za štiri milijone brezposelnih ljudi v Iraku je protest proti zakonu.
29. julija so ameriške okupacijske sile v Iraku aretirale vodjo novega nastajajočega delavskega gibanja v Iraku, Kacema Madija, skupaj z 20 drugimi člani Zveze brezposelnih. Sindikalisti so organizirali sedeči protest v znak protesta proti ravnanju okupacijskih oblasti ZDA z brezposelnimi iraškimi delavci in dejstvu, da so bile pogodbe za delo pri obnovi države v veliki večini podeljene ameriškim korporacijam.
Njihov protest se je začel, ko se je na stotine brezposelnih delavcev zbralo pred stavbo stare banke na ulici Abu Nawas. Od tam so odkorakali do urada vladajočega okupacijskega sveta. Po besedah Zehire Houfani, članice Iraq Solidarity Project v Kanadi, ki je bila priča protestu, so se delavci na podobnih demonstracijah v preteklosti običajno takrat razšli. Madi pa je vsakič povedal Houfaniju, da se "predstavniki okupacijskih sil srečajo in razpravljajo z nami, obljubljajo, da bodo rešili problem, vendar vsakič njihove obljube niso izpolnjene in smo prisiljeni znova na ulice."
Ob tej priložnosti so se odločili okrepiti pritisk na ameriške oblasti. Po slovesni tradiciji delavcev od Mehike do Filipinov so pred vrati sveta postavili planton ali šotorišče. Ameriški vojaki na straži so jim ukazali, naj se razidejo, vendar so delavci to zavrnili. Padla je noč. Nato so se vojaki ob enih zjutraj vrnili, aretirali 21 protestnikov in jih odpeljali v ozemlje, kjer so jih zadržali do naslednjega jutra.
Eden od aretiranih članov sindikata, 58-letni Ali Djaafri, je povedal Houfaniju, da je bila izkušnja »zelo ponižujoča. Nikoli drugje med okupacijo,« je dejal, »ni bila moja zamera do ameriških vojakov tako močna.«
V mestih, kot je Bagdad, je stopnja brezposelnosti več kot 50-odstotna. Madi ocenjuje, da štiri milijone iraških delavcev nima službe. Na tisoče delavcev v javnem sektorju, ki jih je zaposlovala bivša oblast, je po vojni izgubilo delo. Številni so opravljali storitve od zdravstva do izobraževanja in teh storitev je treba še obnoviti. Ni denarja za plačilo teh delavcev, niti iraške vlade, ki bi jih zaposlila. Celo zapisi o njihovi zaposlitvi so zgoreli v plenjenju, ki je sledilo okupaciji Bagdada.
Več tisoč jih je delalo v nekdanjih državnih podjetjih. Mnogi od njih so bili zaprti, okupacijske oblasti pa so napovedale, da nameravajo privatizirati velike dele nekdanjega gospodarstva.
Vse to pomeni na tisoče zaposlenih družin, ki se soočajo s skrajno gospodarsko krizo. Novi sindikat brezposelnih je tako postal najhitreje rastoča in največja delavska organizacija v državi.
Hkrati je vprašanje tujih pogodb postalo vroča polemika med iraškimi delavci, ker ameriške korporacije pripeljejo delavce v državo, da delajo po teh pogodbah. Nedavno je bilo na primer ugotovljeno, da je kuvajtsko podjetje, ki je podizvajalec ameriškega gradbenega velikana Kellogg, Brown and Root, pripeljalo azijske delavce v pristanišče Basra za opravljanje popravil in obnovitvenih del. Medtem pa iraški delavci z dolgoletnimi izkušnjami mirujejo.
Kacem Madi in drugi voditelji brezposelnih so vodili sedeči protest zaradi te diskriminacije in napovedali, da bodo nadaljevali s svojimi demonstracijami, dokler ne bodo dobili službe ali neke vrste plačila za brezposelnost. Toda okupacijske oblasti so jih aretirale, namesto da bi poskušale rešiti problem. Mednarodne delavske organizacije, vključno z Mednarodno konfederacijo svobodnih sindikatov (katere članica je AFL-CIO), so ostro kritizirale obupen položaj iraških delavcev. »Zagotavljanje spoštovanja pravic delavcev, vključno s svobodo združevanja, mora biti osrednjega pomena za izgradnjo demokratičnega Iraka in za zagotavljanje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja,« je ICFTU dejal v izjavi, podani 30. maja. »Demokracija mora imeti korenine. Zahteva svobodne volitve, pa tudi množične, demokratične sindikate, ki jo pomagajo zavarovati in zaščititi ter so šole demokracije.«
Arabski sindikalisti so še bolj kritični do vpliva okupacije na delavce. Po Hacene Djemam, generalni sekretar Mednarodne konfederacije arabskih sindikatov, "vojna olajša privatizacijo: najprej uničiš družbo, nato pa pustiš korporacijam, da jo ponovno zgradijo." Poudaril je, da morajo imeti iraški delavci možnost ustanavljanja sindikatov po lastni izbiri.
Na žalost imajo korporacije, ki jim je Busheva administracija podelila pogodbe za delo v Iraku, dolgoletno zgodovino boja proti sindikatom in kršitev delavskih pravic. Maja je Amy Newell, nacionalna koordinatorka Delavstva ZDA proti vojni in nekdanja izvršna sekretarka osrednjega delavskega sveta Monterey/Santa Cruz, odšla v Ženevo, da bi mednarodnim delavskim organom predstavila poročilo, v katerem je poudarila evidenco 18 teh korporacij.
USLAW je mreža sindikatov in drugih delavskih organizacij, ki nasprotujejo politiki ZDA v Iraku. Organizacija obtožuje, da ameriška vlada plačuje za napihnjen vojaški proračun z resnimi rezi v domačih socialnih programih. Zrasla je iz številnih demonstracij pred invazijo 20. marca, do takrat pa so bili sindikati, ki predstavljajo skoraj eno tretjino vseh organiziranih delavcev v ZDA, proti vojni. Takrat je celo AFL-CIO sama javno nasprotovala politiki Busheve administracije do Iraka.
Podjetja, ki so bila izpostavljena v poročilu v Ženevi, vključujejo:
– Stevedoring Services of America. SSA je bila vodilna v lanskih prizadevanjih ladjarjev s pacifiške obale, da bi zaprli obalne delavce na zahodni obali, in je sodelovala z Bushevo administracijo, da bi Mednarodnemu združenju za obalne in skladiščne dejavnosti zagrozila, da bo razdrla sporazum o obalni plovbi in na doke poslala vojake. Tiskovni predstavnik ILWU Steve Stallone je SSA označil za "ideološko proti sindikatu in proti ILWU."
– MCI Worldcom. Worldcom ima dolgo zgodovino nasprotovanja delavskim prizadevanjem za organiziranje. Leta 2002 je razglasil stečaj, potem ko je goljufivo zahteval 11 milijard dolarjev dobička. Posledično so bili pokojninski prihranki tisočev delavcev popolnoma izbrisani, skupaj z 2.6 milijarde dolarjev v javnih pokojninskih skladih. Pogodba z Irakom je bila oddana po tem, ko je Komisija za vrednostne papirje in borzo podjetju naložila kazen v višini 500 milijonov dolarjev zaradi nezakonite goljufije.
– Osem od osemnajstih podjetij z večjimi pogodbami je popolnoma nesindikalnih. Skoraj vsi se borijo proti kakršnemu koli sindikalnemu organiziranju.
Poročilo USLAW obravnava tudi rezultate družbene odgovornosti vpletenih korporacij. Ugotovil je dolgo zgodovino korupcije v podjetjih in podkupovanja (Halliburton Corp., ki še vedno plačuje milijon dolarjev na leto nekdanjemu direktorju, podpredsedniku Dicku Cheneyju), organiziranje vojsk plačancev (Dyncorp/Computer Sciences Corp.) in leta sodelovanja z represivnimi vladami. , od samega Husseinovega režima (spet Halliburton in Bechtel Corp. iz San Francisca) do nekdanjega režima apartheida v Južni Afriki (Fluor Corp.)
"Pred zatrtjem Huseinovega režima je Irak užival močno in široko reprezentativno delavsko gibanje," zaključuje poročilo. [Vlada pred Huseinom je bila strmoglavljena v državnem udaru v času hladne vojne leta 1956, ki ga je organizirala Centralna obveščevalna agencija – ur.] »Njena zapuščina je podlaga za ponovno vzpostavitev neodvisnega delavskega gibanja z mednarodno priznanimi pravicami delavcev do organiziranja, pogajanj in stavk. Vendar pa so okupacijske oblasti v Irak povabile zasebne korporacije z uveljavljeno evidenco kršitev delovnih, okoljskih in človekovih pravic. Te korporacije je izbrala Busheva administracija, ki jo mnogi imajo za najbolj protidelavsko in sindikatom sovražno administracijo v sodobni zgodovini ZDA. To ni dobra napoved za spoštovanje pravic delavcev v Iraku.«
Če je aretacija Madija in brezposelnih delavcev prejšnji mesec v Bagdadu kakršen koli znak, je ta skrb upravičena.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate