Vir: Delavski zapiski
Tulipani in narcise simbolizirajo prihod pomladi, vendar so polja, ko se začne delo delavcev, močno mrzla. Sneg še vedno pokriva tla, ko gredo delavci v vrste tulipanov, da posadijo čebulice v severozahodni državi Washington, blizu meje s Kanado.
Ko se začne trgatev, se začnejo tudi druge težave. Ko delavec na primer reže narcis, se mora izogibati tekočini, ki izteka iz stebla – vir bolečih kožnih izpuščajev.
Da, polja z rožami so tako lepa, da vam lahko vzamejo dih, a pogoji, v katerih se gojijo in pobirajo, so lahko prav tako slabi kot za kateri koli drug pridelek. »Tulipani so bili vedno težko delo, vendar je to delo v času leta, ko je delo težko najti,« pravi kmet Tomas Ramon. »Letos smo preprosto nehali prenašati težav. Odločili smo se, da se stvari spremenijo.”
V ponedeljek, 21. marca, je njihovo nezadovoljstvo doseglo vrhunec. Tri posadke nabiralcev v Washington Bulbu so družbo obtožile, da je skrajšala bonuse, izplačane poleg njihove urne plače, minimalna Washingtonova plača je 14.69 USD. Delavci dobijo to dodatno plačilo, če presežejo ciljno kvoto, ki jo določi podjetje za nabiranje rož.
Matična družba RoozenGaarde Flowers and Bulbs je Washington Bulb, največji pridelovalec tulipanov v državi.
»Te težave imamo že dolgo,« pojasnjuje Ramon, ki že sedem let reže tulipane za Washington Bulb. "In podjetje si je vedno izmislilo razloge, da ne bi govorilo z nami."
Delavci so tisti ponedeljek prekinili delo in od osmih zjutraj čakali, kako se bodo odzvali lastniki. Generalni nadzornik je bil bolan, so jim povedali. Z njimi bi se pogovarjal kdo iz družbe, a le kot posamezniki. "Tega nismo želeli," pravi Ramon. "Smo člani sindikata in sindikat nas zastopa."
UNIJA KAMOR GREJO
Več kot dve tretjini od 150 nabiralcev za Washington Bulb kasneje v sezoni dela pri največjem pridelovalcu jagodičevja v državi, Sakuma Farms, kjer se pogajajo kot člani neodvisnega sindikata Familias Unidas por la Justicia (FUJ). Od leta 2013 tamkajšnji kmetje udaril in bojkotiral, in po štirih letih končno dobil pogodbo. Ustanovili so Familias Unidas. V Washington Bulbu še nimajo sindikalne pogodbe. Toda za Ramona in njegove sodelavce so člani FUJ, kamor koli gredo.
Ker podjetje tistega ponedeljka ni hotelo govoriti, je naslednji dan 70 delavcev glasovalo za stavko. Naslednje jutro se jim je pridružilo še 20, ko so ponovno zahtevali pogovor z družbo. Tokrat jim je eden od lastnikov dejal, da ne bo govoril, če bo prisoten predsednik Familias Unidas Ramon Torres.
"Tako smo rekli:" Če se ne boste pogovarjali z našim predstavnikom, se ne bomo pogovarjali brez on,« se spominja Tomas Ramon. "Imamo sindikat in z njim se morate dogovoriti." Tako se je lastnik razjezil in odšel.”
Tisto sredo so rože le mahale v vetriču in čakale, da jih kdo utrga. Dan zatem je bil odvetnik podjetja po telefonu s sindikalno odvetnico Kathy Barnard. Z zavezo, da bodo začeli pogajanja, so se delavci strinjali, da se po koncu tedna vrnejo v vrste, in pogovori so se začeli.
"Prvi dan stavke so se delavci že sestali, izvolili odbor in zapisali svoje zahteve," je povedal politični direktor FUJ Edgar Franks. »Po štirih letih boja za pogodbo v Sakuma Farms so se znali hitro organizirati. Po prvem dnevu so imeli na svojih protestnih vrstah podpornike skupnosti. Imeli so svoj seznam zahtev in končno prisilili podjetje, da ga sprejme.«
ČAS ZA GUMICE
Ko so se delavski odbor in Torres v petek srečali s predsednikom Washington Bulba Leom Roosensom, so točko za točko obravnavali svojih 16 zahtev. Roosens se je ustno zavezal, da bo rešil vse, razen zahteve po povišanju plač.
»Najpomembnejše za nas je bilo, da nam plačajo za čas, ki ga porabimo za nameščanje gumic na obroč,« pravi Ramon. Delavci morajo vsak šop rož, ki ga odrežejo, zapeti z gumico iz več sto trakov, ki jih držijo na obroču. Vsak delavec nabere na tisoče grozdov na dan, zato nameščanje trakov na obroč vzame veliko časa.
»Časa ni nikoli dovolj in nadrejeni ne želijo, da se ljudje med delovnim časom ustavijo. Tako ob odmorih in kosilu še polnimo ring. Dajo nam celo torbo bendov, da jih odnesemo domov in jih tam izvajamo.«
Podjetje tega dodatnega časa ne plača, zato zahteva št. 7 pravi: »Vsa dela z uporabo gumijastih trakov za šopke rož bodo opravljena med delovnim časom, razen kosila in odmorov za počitek. To delo ne bo opravljeno izven ure.” »Delavci so vedeli, da imajo pravico do tega, ker je sindikat dobil tožbo, ki je pridelovalce iz Washingtona prisilila, da plačajo čas odmora, tudi za delavce, ki delajo po kosih ali bonusih,« pravi Franks.
PARKIRIŠČE, MAZILO IN KOPALNICE
Delavci morajo pogosto hoditi pol milje od mesta, kjer parkirajo svoje avtomobile, do vrst, kjer bodo delali, česar podjetje prav tako ne plača. Točka 3 torej pravi: "Delavci bodo plačani po urni postavki od trenutka, ko zapustijo svoja vozila na parkiriščih podjetja, do vrnitve v svoja vozila ... na koncu dnevne izmene."
Rokavice stanejo 30 dolarjev za par, kot pravi Ramon, delo brez njih pa pomeni izpuščaje zaradi tekočine pri rezanju narcis. »Podjetje ima kremo, s katero se lahko namažete pri tem, vendar je v pisarni in vam je pogosto nočejo dati. Tudi če ti dajo, ti dajo le majhen košček, premalo.” Drugo povpraševanje je torej po zaščitni opremi, ki jo zagotovi podjetje, in mazilu, ki je na voljo na poljih.
Od osmih članov sindikalnega odbora sta dve ženski. Pogosto obstaja samo ena kopalnica za posadko 50-60 ljudi in vključili so povpraševanje po štirih kopalnicah na posadko, dveh za ženske in dveh za moške, ki se čistijo vsak dan. Vztrajali so tudi pri zahtevi po boljši obravnavi, prepovedi favoriziranja nadzornikov, ki bodo "usposobljeni za spoštljivo ravnanje z delavci ... in ne bodo pritiskali na delavce, naj trgajo rože z nerazumno hitrostjo."
Zadnja zahteva je, da podjetje prizna Familias Unidas por la Justicia kot pogajalskega predstavnika delavcev Washington Bulba. Če bo o tem dosežen dogovor, bo podjetje s tem postalo drugo podjetje v državi s pogodbo FUJ.
STRATEŠKI ČAS
Letni festival tulipanov v dolini Skagit se bo začel 1. aprila in bo trajal en mesec. Svetlobna zaposlitvena akcija manj kot dva tedna pred Roosenovimi, najvidnejšo družino v industriji tulipanov, je ponudila možnosti za kolone pred polji, ko turisti prihajajo, da bi se fotografirali in kupovali rože.
Skoraj vsi delavci Washington Bulba so to delo opravljali vsaj tri leta, nekateri pa celo 15 let. Zavedali so se pomena časovne razporeditve in ranljivosti podjetja. Že organiziranost je olajšala hitro odločitev o delovni akciji.
Postopek odločanja je temeljil na kolektivni tradiciji dveh domorodnih skupin iz Oaxace in južne Mehike, ki sestavljata delovno silo, Triquis in Mixtecos. Ramon, Triqui, pojasnjuje, da je »vsaka skupnost govorila sama v sebi. Vsaka skupnost ima svoj proces, vendar imamo enake težave in enake izkušnje. Vsi smo želeli izboljšati stvari, zato smo dosegli dogovor.” V tem procesu se člani skupnosti srečajo, razpravljajo in sprejmejo odločitev v imenu vseh.
Na farmah Sakuma ženske niso bile izvoljene v vodstvo sindikata, znotraj skupnosti pa so bile ženske na zadnjem sedežu. Pri Washington Bulbu pa sta bili v sindikalni odbor izvoljeni dve ženski, ki sta podali posebne zahteve. »To je za nas velik korak naprej,« pravi Ramon. Prav tako daje ženskam na področjih, ki trpijo zaradi spolnega nadlegovanja, možnost, da se pritožijo ženskam v vodstvu sindikata namesto moškim.
NAJVEČJI STRAH ŠEFOV
"Neposredno ukrepanje je tisto, zaradi česar se stvari premikajo," pravi Franks. »Ljudje marsikaj prenesejo, ker se bojijo, da bi lahko ostali brez dela. Toda ko delavci stavkajo, izgubijo ta strah, se umaknejo in to je tisto, zaradi česar se stvari premikajo. Neposredna akcija je najdragocenejše orodje, ki ga imamo, in največji strah šefov. Ko delavci sprejmejo ta preskok vere, lahko vidijo svet na povsem nov način in prepoznajo svojo resnično vrednost.«
Danes je v zahodnem Washingtonu a vse večje število kmetov so imeli to izkušnjo in FUJ jim posledično sledi v nove kraje in kmetije. To ni nova zamisel – v štiridesetih letih 1940. stoletja je Larry Itliong sledil filipinskim delavcem v tovarni konzerv z Aljaske, kjer so njihovi močni boji oblikovali Local 37 Mednarodnega združenja za obalne in skladiščne dejavnosti, nazaj k njihovemu delu na poljih doline San Joaquin. Tam so postali srce sindikalnega organiziranja do velike stavke grozdja leta 1965. Sčasoma so se združili z latinoameriškimi delavci in ustanovili to, kar je zdaj Združeni kmetijski delavci.
"Trudimo se zagotoviti, da težave ne vsiljujemo tukajšnjim delavcem," je dejal Franks. »Sindikat jih je pripravljen podpreti, ko bodo pripravljeni narediti korak. Težave so prisotne že 20 let, zdaj pa zaradi Sakume obstaja ekosistem, na katerega se lahko zanesejo. Vidijo, kako delavci zmagujejo, in se počutijo bolje, ko ukrepajo, kot bi se pred leti. Imajo naraščajoče vodstvo in s tem se jim ni treba več sprijazniti.«
OPOMBA: V času novinarskih pogajanj s podjetjem je bil dosežen dogovor o seznamu zahtev delavcev. Čeprav sindikat ni uradni pogajalski agent, se je podjetje strinjalo, da bo sindikalni odbor obravnavalo kot predstavnika delavcev. Delavci naj bi o sporazumu glasovali 29. marca.
David Bacon je kalifornijski pisatelj, dokumentarni fotograf in nekdanji sindikalni organizator.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate