Je Bernie Sanders socialist?
"Samoopisani socialist" … Kolikokrat smo vsi prebrali ta izraz v zvezi s senatorjem Vermonta Berniejem Sandersom? Toda ali je res socialist? Ali pa je »socialdemokrat«, kot bi mu rekli v Evropi? Ali pa je »demokratični socialist«, kar je ameriška stranka, katere član je bil (DSA – Democratic Socialists of America)? In ali je sploh pomembno, kateri je? Vsi so socialisti, kajne?
Zakaj človek, vzgojen v kapitalistični družbi, postane socialist? Lahko zaradi starša ali staršev, ki so predani socialisti in tako vzgajajo svoje otroke. Ampak običajno zato, ker je oseba kapitalizem videla od blizu že vrsto let, jo ta odbija in je zato dojemljiva za alternativo. Vsi vemo, kako izgleda grda stran kapitalizma. Tukaj je le nekaj od neštetih primerov iz resničnega življenja:
- Po potresu ali drugi naravni nesreči podjetja zvišajo cene osnovnih potrebščin, kot so baterije, generatorji, vodne črpalke, storitve odstranjevanja dreves itd.
- Zaradi vsesplošnih medicinskih potreb cene zdravil in zdravstvene oskrbe narastejo, novi kirurški in medicinski postopki pa se patentirajo.
- Stroški najemnine nezadržno naraščajo ne glede na prihodke najemnikov.
- Deset tisoč vrst prevar, da bi državljane ločili od njihove težko prigarane starosti.
Kaj imajo ti primeri skupnega? To je njihova gonilna sila – motiv za dobiček; želja po čim večjem dobičku. Vsako izboljšanje sistema se mora začeti z močno zavezanostjo radikalnemu omejevanju, če že ne popolnemu odpravljanju motiva dobička. V nasprotnem primeru se v družbi ne bo spremenilo nič bistvenega in kapitalisti, ki so lastniki družbe – in njihovi liberalni apologeti – lahko govorijo eno progresivno zvenečo floskulo za drugo, medtem ko jih njihov šofer vozi na banko.
Toda socialni demokrati in demokratični socialisti se nočejo znebiti dobičkonosnega motiva. Novembra lani je imel Sanders govor na univerzi Georgetown v Washingtonu o svojem pozitivnem pogledu na demokratični socializem, vključno z njegovim mestom v politikah predsednikov Franklina D. Roosevelta in Lyndona B. Johnsona. Ko je Sanders opredeljeval, kaj zanj pomeni demokratični socializem, je dejal: "Ne verjamem, da bi morala vlada prevzeti trgovino z živili na ulici ali imeti v lasti proizvodna sredstva." (1)
Osebno bi lahko živel s tem, da bi soseska trgovina z živili ostala v zasebnih rokah, a večje ustanove so vedno grožnja; večji in bogatejši kot so, bolj mikavno in lažje jim je dati dobiček pred javno blaginjo in kupiti politike. Vprašanje socializma je neločljivo povezano z vprašanjem javne lastnine proizvodnih sredstev.
Vprašanje, s katerim se torej soočajo »socialisti«, kot je Sanders, je naslednje: Ko se vse vaše idealistične vizije za bolj humano, bolj pravično, pravičnejšo in bolj racionalno družbo z glavo naprej zaletijo v kamniti zid motiva dobička ... kateri od obeh daje pot?
Najpogosteje predlagana alternativa vladnemu ali zasebnemu nadzoru so zadruge v lasti delavcev ali podjetja v javni lasti, ki jih upravljajo delavci in predstavniki potrošnikov. Sanders je izrazil svojo podporo takim sistemom in o njih je res veliko za povedati. Toda težava, ki se mi zdi, je, da bodo še vedno delovali v kapitalistični družbi, kar pomeni tekmovanje, preživetje najmočnejših; kar pomeni, da če ne morete prodati več kot vaši konkurenti, če ne morete ustvariti zadostnega čistega dobička s svojo prodajo, boste verjetno prisiljeni prenehati poslovati; in da bi preprečili takšno usodo, boste na neki točki prav lahko prisiljeni narediti nezakonite ali nemoralne stvari proti javnosti; kar pomeni nazaj v sedanjost.
Odprava dobičkonosnega motiva v ameriški družbi bi naletela na veliko manj nasprotovanja, kot bi pričakovali. Zavedno ali nezavedno je že v veliki meri omalovaževan s strani številnih vplivnih posameznikov in institucij. Sodniki na primer pogosto izrečejo blažje kazni kršiteljem zakona, če s svojimi dejanji dejansko niso imeli denarne koristi. In drugim prepovedujejo ustvarjanje dobička iz njihovih zločinov s prodajo pravic za knjige ali filme ali intervjuje. Kalifornijski senat je to vključil v zakon leta 1994, ki določa, da se vsak tak dohodek kriminalcev, obsojenih za huda kazniva dejanja, vloži v skrbniški sklad v korist žrtev njihovih zločinov. Poleg tega je treba upoštevati, da velika večina Američanov, tako kot ljudje povsod, ne dela za dobiček, ampak za plačo.
Državljani so se morda še bolj oddaljili od sistema, kot vse to kaže, saj se zdi, da ameriška družba bolj zaupa in spoštuje »neprofitne« organizacije kot tiste, ki iščejo dobiček. Ali bi bila javnost tako radodarna pri pomoči ob nesrečah, če bi bil Rdeči križ redna dobičkonosna dejavnost? Ali bi davčna uprava dovolila, da je oproščen davka? Zakaj pošta daje nižje cene neprofitnim organizacijam in nižje cene za knjige in revije, ki ne vsebujejo oglaševanja? Ali se ljudje bolj samozavestno obrnejo na javno zdravstveno službo ali v komercialni laboratorij za testiranje na aids? Zakaj »izobraževalna« oziroma »javna« televizija nima rednih oglasov? Kaj bi si Američani mislili o prostovoljcih mirovnih korpusov, osnovnošolskih in srednješolskih učiteljih, duhovnikih, medicinskih sestrah in socialnih delavcih, ki so zahtevali precej več kot 100 tisoč dolarjev na leto? Ali bi javnost želela videti cerkve, ki tekmujejo med seboj, skupaj z oglaševalskimi kampanjami, ki prodajajo novega in izboljšanega Boga?
Vsa ta stališča prežemajo in so pogosto izrečena, močno neodobravanje pohlepa in sebičnosti, kar je v očitnem nasprotju z resničnostjo, da pohlep in sebičnost tvorita uradno in ideološko osnovo našega sistema. Skoraj tako, kot da se nihče več ne spomni, kako naj bi sistem deloval, ali pa se o tem raje ne ukvarja.
Zdi se, da so Američani, vsaj na ravni črevesja, imeli vse do tukaj s svobodnim podjetništvom. Velika ironija pri vsem tem je, da se množica Američanov ne zaveda, da njihova različna stališča tvorijo filozofijo proti svobodnemu podjetništvu, in zato še naprej verjamejo v konvencionalno modrost, da je vlada problem, da je velika vlada največja težava in da njihova rešitev prihaja iz zasebnega sektorja, s čimer se napaja neposredno v ideologijo za svobodno podjetništvo.
Tako tisti aktivisti za družbene spremembe, ki verjamejo, da se ameriška družba sooča s tako zastrašujočimi težavami, da jih nobena korporacija ali podjetnik ne bo rešil z dobičkom, nosijo breme prepričevanja Američanov, da v resnici ne verjamejo, kaj mislijo, da verjamejo; in da je komplementarna miselnost javnosti – da vlada ni kos zasebnemu sektorju pri učinkovitem opravljanju velikih in pomembnih stvari – prav tako napačna, saj je vlada zgradila neverjeten vojaški stroj (za trenutek ignorira, za kaj se uporablja) , izkrcali ljudi na Luni, ustvarili velike jezove, čudovite nacionalne parke, meddržavni avtocestni sistem, mirovne enote, socialno varnost, zavarovanje bančnih depozitov, zaščito pokojninskih skladov pred zlorabo podjetij, Agencijo za varstvo okolja, Nacionalni inštitut za zdravje , Smithsonian, GI Bill in še veliko, veliko več. Skratka, vlada je bila precej dobra pri tem, kar je želela, ali kar so ji omogočila delavska in druga gibanja, kot je vzpostavitev zdravstvenih in varnostnih standardov delavcev ter zahteva, da proizvajalci hrane navedejo podrobne informacije o sestavinah.
Aktivisti morajo spomniti Američane na tisto, česar so se že naučili, a so očitno pozabili: da nočejo več vlada, oz manj vlada; ne želijo velika vlada, oz majhna vlada; hočejo vlado na njihovi strani. Obdobje.
Sanders mora razjasniti svoja stališča. Kaj točno misli s "socializmom"? Kakšno vlogo bo imel dobiček v njegovi prihodnji družbi?
Mark Brzezinski, Zbigniewov sin, je bil po koncu hladne vojne Fulbrightov štipendist v Varšavi: »Svoje študente sem prosil, naj definirajo demokracija. V pričakovanju razprave o posameznikovih svoboščinah in avtentično izvoljenih institucijah sem bil presenečen, ko sem slišal svoje študente odgovarjati, da za njih demokracija pomeni obveznost vlade, da vzdržuje določen življenjski standard in zagotavlja zdravstveno varstvo, izobraževanje in stanovanja za vse. Z drugimi besedami, socializem." (2)
Nikoli ne smemo pozabiti
Sodoben, izobražen, napreden narod Iraka je bil zmanjšan na navidezno propadlo državo … Združene države so od leta 1991 bombardirale večji del naslednjih 12 let z enim dvomljivim izgovorom za drugim; nato, leta 2003, napadel, nato okupiral, strmoglavil vlado, mučil brez zadržkov, brezobzirno ubijal … ljudje te nesrečne dežele so izgubili vse – svoje domove, šole, elektriko, čisto vodo, okolje, soseske, mošeje, njihova arheologija, njihove službe, njihove kariere, njihovi strokovnjaki, njihova državna podjetja, njihovo fizično zdravje, njihovo duševno zdravje, njihovo zdravstveno varstvo, njihova socialna država, njihove pravice žensk, njihova verska strpnost, njihova varnost, njihova varnost, njihovi otroci, njihovi starši, njihova preteklost, njihova sedanjost, njihova prihodnost, njihova življenja … Več kot polovica prebivalstva bodisi mrtvih, ranjenih, travmatiziranih, v zaporu, notranje razseljenih ali v tujem izgnanstvu … Zrak, zemlja, voda, kri, in geni, prepojeni z osiromašenim uranom … najgroznejše prirojene okvare … neeksplodirane kasetne bombe, ki čakajo, da jih otroci poberejo … reka krvi, ki teče ob Evfratu in Tigrisu … skozi državo, ki morda nikoli več ne bo sestavljena …« To je pogost refren med vojno utrujenimi Iračani,« je poročal the Washington Post leta 2007, da so bile stvari pred invazijo pod vodstvom ZDA leta 2003 boljše.« (3)
ZDA Iraku niso plačale nobene odškodnine.
ZDA se Iraku niso opravičile.
Zunanja politika je v Združenih državah celo bolj občutljiva tema kot suženjstvo črncev in genocid nad ameriškimi staroselci. ZDA so se za te večkrat opravičile, za zločine ameriške zunanje politike pa tako rekoč nikoli. (4)
Leta 2014 je George W. Bush, človek, ki je najbolj odgovoren za ta holokavst, živel mirno življenje v Teksasu, s poudarkom na svojih slikah. "Nekaj poskušam pustiti za seboj," je rekel. (5)
Da, zagotovo je to storil – gore ruševin za eno stvar; ruševine, ki so bile nekoč mesta in mesta. Njegova zapuščina vključuje tudi očarljivo Islamsko državo. Ah, ampak Georgie Boy je Umetnik.
Potrebujemo sojenje za sojenje vsem tistim, ki nosijo pomembno odgovornost za preteklo stoletje – najbolj morilsko in ekološko uničujoče v človeški zgodovini. Lahko bi ga poimenovali sodišče za vojne, zračne in davčne zločine in politike in izvršne direktorje ter glavne lastnike medijev bi lahko postavili na zatožno klop s slušalkami, kot je Eichmann, in jih prisilili, da poslušajo dokaze o tem, kako so pobili milijone ljudi in skoraj pomorili planet in naredil večino izmed nas veliko bolj nesrečnih, kot bi morali biti. Seveda ne bi imeli časa, da bi šli za njimi enega za drugim. V enem sojenju bi morali združiti investicijske bankirje z Wall Streeta, v drugega Svet za zunanje odnose in v tretje vse preostale diplomante poslovne šole Harvard ali Yale. Tega ne potrebujemo za maščevanje, samo za poučevanje. Torej ne bi bilo smrtne kazni, temveč izgon v čezmorsko tovarno Nike z zaobljubo večnega molka. - Sam Smith (6)
2. marca 2014 je ameriški državni sekretar John Kerry obsodil "neverjetno agresijo" Rusije v Ukrajini. "V 21. stoletju se preprosto ne obnašaj kot 19. stoletje z invazijo na drugo državo pod popolnoma izmišljeno pretvezo."
Irak 2003 je bil v 21. stoletju. Preveza je bila popolnoma izmišljena. Senator John Kerry je glasoval za. Dobro moralno avtoriteto imaš, John.
Ob isti priložnosti je predsednik Obama v zvezi z Ukrajino govoril o "načelu, da nobena država nima pravice neizzvane poslati vojakov v drugo državo". (7) Ali naši voditelji nimajo spomina ali mislijo, da smo ga vsi izgubili?
Ali se Obama izogiba sodnemu pregonu tolpe Bush-Cheney, ker želi imeti enake pravice do vojnih zločinov? Izgovor, ki ga daje za svojo nedejavnost, je tako hrom, da če bi ga George W. uporabil, bi se ljudje brez oklevanja smejali. Ob približno petih priložnostih je v odgovor na vprašanja, zakaj njegova administracija ni preganjala Busha, Cheneyja, Rumsfelda, Wolfowitza itd. za množične umore, mučenje in druge vojne zločine je nekdanji profesor prava Obama izjavil: "Raje gledam naprej kot nazaj." Predstavljajte si obtoženca pred sodnikom, ki zahteva, da ga spoznajo za nedolžnega zaradi takih razlogov. Preprosto naredi zakone, kazenski pregon, kriminal, pravico in dejstva nepomembne. Predstavljajte si Chelsea Manning in druge žvižgače, ki uporabljajo ta argument. Predstavljajte si odziv Baracka Obame, ki je postal vodilni preganjalec žvižgačev v ameriški zgodovini.
Noam Chomsky je opazil: "Če bi se uporabili nürnberški zakoni, bi bil vsak povojni ameriški predsednik obešen."
Zdi se, da so se Nemci in Japonci odpovedali svoji imperialni kulturi in miselnosti šele, ko so jih bombardirali nazaj v kameno dobo med drugo svetovno vojno. Nekaj podobnega je morda edino zdravilo za isto patologijo, ki je vpeta v samo družbeno tkivo Združenih držav. ZDA so zdaj popolna patološka družba. Nobenega drugega čudežnega zdravila ni, ki bi se spopadlo z ameriško izjemnostjo.
Opombe
- Senator Bernie Sanders o demokratičnem socializmu v ZDANovember 19, 2015
- Los Angeles TimesSeptember 2, 1994
- Washington PostMaj 5, 2007
- William Blum, Rogue State: Vodnik po edini svetovni velesili, poglavje 25
- New York TimesSeptember 16, 2014
- Sam Smith Maine, nekdanji Washington, DC
- Reuters, Marec 3, 2014
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
2 Komentarji
Vsakodnevna teroristična dejanja? Tudi jaz sem pred dnevom ali dvema prebral Billovo poročilo proti imperiju. Prebral sem, da je vlada Združenih držav "pomagala in spodbujala" Sadamova teroristična dejanja. Ameriške medije so celo držali "v vrsti", če so kritizirali Sadama. Po mojem mnenju je bila vlada Združenih držav prav tako terorist kot Sadam.
Napake in laži
Paul Krugman
http://www.nytimes.com/2015/05/18/opinion/paul-krugman-errors-and-lies.html?_r=0
DVANAJST LET KASNEJE AMERIŠKI MEDIJI ŠE VEDNO NE MOREJO PRAV UJETI ZGODBE O IRAKSKEM OMU
Intercept
Jan Švarc
https://theintercept.com/2015/04/10/twelve-years-later-u-s-media-still-cant-get-iraqi-wmd-story-right/
Noam Chomsky – Sadam Husein in Irak
Julij 24, 2008
https://www.youtube.com/watch?v=hzeZMxJlEdA
https://www.youtube.com/watch?v=hzeZMxJlEdA
max
Kanada
Leta 1991 je imel Irak vse, razen svobode pred vsakodnevnimi terorističnimi dejanji, ki jih izvaja njegova vlada. Svoboda g. Blum. Kaj je še tam?