Prejšnjo nedeljo v San Franciscu je Liga proti obrekovanju sponzorirala "Finding Our Voice", konferenco, namenjeno pomoči Judom pri prepoznavanju in soočenju z "novim antisemitizmom". Zame je bilo ironično. Deset dni pred tem so moj lastni glas utišali kolegi Judje.
Srednješolcem na šoli Harker v San Joseju sem moral govoriti o naši politiki na Bližnjem vzhodu. En dan pred koncem me je poklicala moja kontaktna oseba in povedala, da je moj nastop odpovedan. Bil je opravičljiv in razburjen. Pričakoval je, da bo predavanje za študente intelektualno spodbudno in zanimivo. Toda, je dejal, se je "določena skupnost staršev" pritožila ravnatelju. Dodal je, ne da bi razkril podrobnosti, da je imel vlogo Svet za odnose z judovsko skupnostjo v Silicijevi dolini.
[Urednikova opomba: Diane Fisher, izvršna direktorica Sveta za odnose z judovsko skupnostjo v Silicijevi dolini, pravi, da čeprav je ravnatelju šole pustila sporočilo, z njim ni nikoli govorila, in kakršen koli namig, da je svet odgovoren za odpoved dogodka Beininov nastop v šoli je netočen in "neverjetna inflacija vpliva JCRC."]
Vzgojen sem bil kot cionist. Po srednji šoli sem šel za šest mesecev v Izrael živet v kibucu. Tam sem spoznal ženo. Štiri leta kasneje smo se vrnili z mislijo, da bomo življenje preživeli v kibucu, obdelovali zemljo in živeli cionistične sanje. Zakaj je svet menil, da me mora utišati?
Pravzaprav to ni bilo naše prvo srečanje. Že dolgo zagovarjam enake pravice za Palestince, tako kot za vse ljudi. Kritiziram izraelsko politiko. Zdi se, da sem prestopil mejo sprejemljivega diskurza sveta. Ker sem Jud, me ni tako enostavno očrniti za krivega tega »novega antisemitizma«. Namesto tega so gostitelji, kot je šola Harker, in drugi, prestrašeni, odprt dialog o Izraelu pa cenzuriran.
Leta 2005 je Marinova sinagoga Rodef Sholom popustila svetu in preklicala moje povabilo, razen če bi moj govor lahko spremljal zavrnitev. Roy Mash, član uprave, je protestno odstopil. V pismu o odstopu je vprašal, ali "glede na dolgo in globoko tradicijo judovstva, ki skrbi za pravičnost in etiko, judovsko prizorišče (ni) ravno najbolj primerno okolje za govornika, kot je dr. Beinin?"
Vzgojen sem bil v prepričanju, da biti Žid pomeni biti dejavno zavezan družbeni pravičnosti. Preselil sem se v Izrael v pričakovanju, da bom sledil temu idealu. Toda večina tega, kar sem tam videl, je to postavilo pod vprašaj.
Pasel sem živino v kibucu Lahav, ki je nastal na ruševinah treh palestinskih vasi. Palestinski prebivalci so bili izgnani in ker niso Judje, se niso mogli vrniti. Nekega dne smo potrebovali dodatne delavce za pomoč pri čiščenju gnoja iz puranjih kletk. Vodja turške podružnice je rekel, da ne smemo zahtevati, da delo opravljajo člani kibuca, ker: »To ni delo za Jude. To je delo za Arabushima.” "Arabushim" je skrajno slabšalni rasni izraz.
Sodeloval sem v gibanju za državljanske pravice v Ameriki, ko sem protestiral po Woolworthovih trgovinah, ki niso hotele služiti Afroameričanom. Toda v Izraelu sem odkril isti, oster rasizem. Kako bi to lahko prineslo mir med Palestinci in Izraelci? Ko sem še živel v Izraelu, sem se začel zavzemati za enake pravice Palestincev, kot sem to storil za črnce v Ameriki.
Organizacije, ki trdijo, da zastopajo ameriške Jude, sodelujejo v sistematični kampanji obrekovanja, cenzure in netenja sovraštva, da bi utišale kritiko izraelske politike. Iz judovske tradicije izdolbejo etično jedro in se namesto tega obnašajo, kot da je najvišji namen biti Jud braniti Izrael, prav ali narobe.
Nikomur ni prizanešeno. Profesor z newyorške univerze Tony Judt se je prav tako preselil v Izrael s predstavami o pravičnosti. Judt je tako kot jaz izvedel, da se večina Izraelcev "izjemno nezavedno ljudi, ki so bili izgnani iz države in so trpeli v begunskih taboriščih, da bi omogočili to fantazijo." Oktobra je poljski konzulat v New Yorku po pritisku Lige proti obrekovanju in Ameriškega judovskega odbora odpovedal Judtov govor.
Tudi nekdanji ameriški predsedniki niso imuni. Jimmy Carter je bil tarča klevetniške kampanje vse od izida njegove najnovejše knjige "Palestina: Mir, ne apartheid". Carterjevi najbolj glasni kritiki mu glede teh vprašanj niso nasprotovali. Namesto tega ga diskreditirajo z osebnimi napadi, celo namigujejo, da je človek, ki je pri arabsko-izraelskem vzpostavljanju miru dosegel več kot kateri koli drug ameriški predsednik, antisemit.
Zakaj diskreditirati, obrekovati in utišati tiste z nasprotnimi stališči? Verjamem, da zato, ker cionistični lobi ve, da ne more zmagati na podlagi dejstev. Iskrena razprava lahko privede le do enega zaključka: status quo, v katerem Izrael razglaša, da ima pravice in namerava vsiliti svojo voljo šibkejšim Palestincem ter jim trajno odvzeti njihovo zemljo, vire in pravice, ne more voditi do trajnega miru. Potrebujemo odprto razpravo in svobodo, da razpravljamo o neprijetnih dejstvih in raziščemo celotno paleto političnih možnosti. Šele takrat lahko sprejmemo zunanjo politiko, ki služi ameriškim interesom in takšno, ki lahko dejansko prinese pravičen mir Palestincem in Izraelcem.
Joel Beinin je sourednik »Boj za suverenost: Palestina in Izrael, 1993–2005«. Pišite nam na [e-pošta zaščitena].
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate