Mnogi ljudje v Suezu ponosno trdijo, da so sprožili egiptovsko »revolucijo 25. januarja«. Že julija 2010 je bilo več demonstracij proti temu, da je Gamal Mubarak podedoval predsedniški položaj po očetu. Odnosi med policijo in ljudmi so bili napeti po atentatu na policijskega generala 29. novembra 2010. 25. januarja, ko so protesti v Kairu in Aleksandriji so bile razmeroma mirne, posebej burne so bile demonstracije v Suezu. Policija je ustrelila tri protestnike, prve "mučenike revolucije". Demonstranti so zažgali policijsko postajo.
Suez ima strateško lego na južnem koncu Sueškega prekopa in njegovi delavci imajo zgodovino militantnosti. Varnostni organi so se običajno zelo potrudili, da bi posredovali pri stavkah in drugih kolektivnih akcijah. To se ni spremenilo od odstavitve Hosnija Mubaraka.
Sedem hčerinskih podjetij Uprave Sueškega prekopa v Suezu, Isma'iliyyi in Port Saidu zaposluje približno 9,000 delavcev pri popravilih ladij in drugih pomorskih storitvah. 12. junija so začeli stavkati in zahtevali izenačitev s plačami in dodatki delavcev, ki so neposredno zaposleni pri kanalski upravi. To bi pomenilo povišanje plač za 40 odstotkov. Delavci so to zahtevo postavili veliko pred 25. januarjem 2011.
Aprila je začasna vlada obljubila, da bo izpolnila njihovo zahtevo. Dejanski vladarji Egipta, vrhovni svet oboroženih sil, niso odobrili povišanja plač na podlagi tehnično pravilne utemeljitve, da so kot delavci v sektorju javnih storitev njihove plače in delovni pogoji določeni s parlamentarno zakonodajo. Ker parlamenta ni, njihovih pogojev zaposlitve ni mogoče spremeniti z ustreznimi pravnimi postopki. Stavka izraža zavračanje delavske te logike.
Julija sem skupaj z dvema drugima Američanoma in Egipčanom odpotoval v Suez, da bi o stavki izvedel neposredno od delavcev družbe Suez Canal Maritime Arsenal Company. Na poti smo se ustavili, da bi se pogovarjali z demonstranti, ki so od 5. julija zasedli glavni trg v središču Sueza (Maydan al-'Arba'in).
Velik in skrbno pobarvan transparent, ki je poveljeval trgu, je našteval njihove zahteve, bolj ali manj enake zahtevam tistih, ki so zasedli trg Tahrir in središče Aleksandrije od zelo velikih demonstracij 8. julija. Hitrejša javna sojenja Hosniju Mubaraku in visokim uradnikom njegov režim, ki mu očitajo korupcijo in očiščevanje notranjega ministrstva, ki poveljuje policiji, sta visoko na lestvici. Transparent zahteva tudi program zaposlovanja za mlade – brezposelnost je še posebej visoka v Suezu – ter nacionalno minimalno in najvišjo plačo. Revolucionarne mladinske skupine ne govorijo tako specifično o gospodarskih vprašanjih. Pogosteje pozivajo k »socialni pravičnosti« in nedavno »najprej revni«. Liberalci, kot sta poslovni magnat Naguib Sawiris in njegova stranka svobodnih Egipčanov, se tem vprašanjem popolnoma izogibajo.
Vnela se je burna razprava o tem, ali naj kdo govori s tujci ali ne. Večina tistih na trgu je bila kar dobre volje. Ker je v Suezu nesorazmerno veliko število »mučenikov revolucije«, je več ljudi še posebej goreče govorilo o zahtevah po odškodnini za njihove družine in pregonu policistov in poveljnikov, ki so odgovorni za njihovo smrt, kar je bilo izrazito tudi na trgu Tahrir.
Nekateri so omenili problem vode v Suezu. Cevovod za oskrbo s sladko vodo se začne v Kairu in poteka skozi Isma'iliyya, preden doseže Suez. Posledično je pitna voda slabega okusa in ima veliko nečistoč, ki povzročajo črevesne in ledvične bolezni ter raka.
Najbolj zgovorna in pripravljena govoriti z nami je bila ženska, ki je bila zelo konzervativno oblečena v navadno rjavo krilo, naglavno ruto (hidžab), še eno ruto do las (khimar) in črne rokavice. Povabila nas je v enega od šotorov, postavljenih na trgu. Posredovali so številni mladi in zahtevali, da zapustimo šotor. Pod pritiskom mladih smo trg zapustili prej, kot bi morda, a prepričani, da smo razumeli, zakaj so ljudje tam.
Ko smo prispeli v arzenal, je en delavec (v tem članku ni uporabljenih nobenih imen iz očitnih razlogov) takoj predlagal, naj nam da kopijo svojega videoposnetka nasilnega spopada med vojsko in protestniki, ki so blokirali cesto v 'Ayn Sukhna, priljubljeno obmorsko letovišče šestdeset kilometrov južno od Sueza, prejšnji večer. Spopad je dokaz, da v provincialnih mestih, kot je Suez, ne le v Kairu in Aleksandriji, nezaupanje v SCAF narašča. Celo mnogi, ki vztrajajo, da »podpirajo vojsko«, pravijo, da ji ni uspelo izpolniti teženj revolucije.
Kmalu nas je obkrožil roj varnostnikov v civilu. Delavčev prenosni računalnik, njegovo osebno lastnino, ne last podjetja, je zasegel eden od varnostnikov, preden je uspel dokončati prenos datoteke na naš bliskovni pogon, in ga odpeljal stran. Čeprav nas je naš glavni kontakt z delavci prišel pozdravit, smo se odločili, da odidemo, preden je ogroženih več delavcev. Odpeljali smo se v Port Tawfiq, kjer smo kupili prigrizke in časopis, ki je poročal, da je bilo šest delavcev v arzenalu dan prej odpuščenih zaradi sodelovanja v stavki.
Kot smo bili dogovorjeni, smo po umiritvi stvari govorili z našo delavsko kontaktno osebo po telefonu. S še enim delavcem sta se dogovorila, da nas prideta spoznat. Intervju smo začeli v parku v Port Tawfiqu na bregu Sueškega prekopa.
Park je zasedlo približno petdeset mladih, ki so nam povedali, da so se tja preselili s sedečega protesta na trgu Arba'in, da bi "stopničili pritisk na vojsko". Vztrajali so, da nimajo namena ovirati Sueškega prekopa in da je njihova prisotnost le simbolična. Kljub temu je bila med protestniki in kanalom nameščena zastrašujoča vojaška enota. Park je bil ograjen z obsežnimi zvitki bodeče žice, tako da je ostal le en ozek vhod.
K nam je prišla »revolucionarna mladina« in nam povedala, da ne moremo intervjuvati in fotografirati delavcev v parku. Trdili so, da imajo delavci »sektorske zahteve«, medtem ko imajo »nacionalne zahteve« in ne želijo nobene zmede med obema. Rahlo smo ugovarjali, da smo kakšnih 100 metrov stran od posedanja in ne fotografiramo njega ali Sueškega prekopa. Toda zapustili smo park.
Bolje oblečen in bolj zgovoren delavec se je predstavil kot »HM«, »inženir za popravilo ladij«. V Egiptu veliko ljudi, ki nimajo univerzitetne diplome inženirja (takšni diplomanti se zagotovo ne bi imeli za delavce), imenujejo "inženirji". To torej ni takoj vzbudilo mojega suma. Začel sem dvomiti, ko je rekel, da bodo delavci sprejeli kompromis o manj kot celotnem 40-odstotnem povišanju plač, da vojska »poskuša rešiti problem« in da je njihov sindikalni odbor, povezan z egiptovskim sindikatom Zveza je stavko v celoti podprla. ETUF je bil pomemben instrument Mubarakovega režima in je zelo redko podpiral kakršne koli pobude delavcev in le dve stavki v zadnjih desetletjih. Neodvisni sindikalisti zahtevajo njeno razpustitev.
"Inženir za popravilo ladij" je na koncu priznal, da je bil del uprave. Zato ni presenetljivo, da dejanski delavec v njegovi navzočnosti ni bil pripravljen povedati veliko, čeprav se je le dvajset minut prej strinjal z nami. Toda to prizadevanje za nadzor nad glasom delavcev je bilo le del zgodbe – del, ki ga je HM bil pripravljen, čeprav nerad, priznati.
V parku smo že pritrdili njegov mikrofon in snemalnik je deloval, ko smo odhajali. Ko smo prečkali ulico, da bi opravili razgovor, je do nas pristopil vojaški obveščevalec. Posneto je bilo, kako mu je MH povedal: "Govoril sem s polkovnikom "A" iz vaše pisarne ... Z njimi smo se uskladili glede stvari, ki jih bomo imeli v tem intervjuju. Končali bomo in vas poklicali.”
MH je vojaškemu obveščevalcu tudi na kratko poročal o politični situaciji v Suezu: »...prejšnji petek, med zasedanjem na trgu 'Arba'in, so nekateri ljudje iz skupine 6. aprila rekli, da želijo neodvisnost Sueza in upravljanje vodne poti, in to je smešno. Zato smo se v sodelovanju z drugimi političnimi silami vmešali in jih prisilili, da svojo izjavo vzamejo nazaj. To je samo neumnost. Kakorkoli že, če mi oprostite, se bom šel z njimi pogovoriti za pet minut, nato pa se vam bom oglasil.«
Pravzaprav je malo verjetno, da bi Gibanje mladih 6. april, pretežno skupina višjega srednjega razreda s temeljno liberalnim, čeprav vse bolj radikalnim pogledom, postavilo takšne zahteve.
Še pomembneje pa je, da sodelovanje vodstva podjetja z varnostnimi in obveščevalnimi organi, ki je bilo dobro znano in domnevno v času Mubarakovega režima, ostaja tako, kot je bilo. Novost je v tem, da zatiranje glasov delavcev in drugih »neumnih« ljudi ni le pravica njihovih vodij v službi. Zdaj se celo »revolucionarna mladina« počuti pooblaščeno, da določa, kdo lahko s kom govori, kje in kaj naj pove.
David Enders in Robert Eshelman sta bila z menoj v Suezu in sta tudi poročala o naših izkušnjah.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate