Vir: The Wire
»Nobena tožba, pregon ali drugi pravni postopki ne bodo uvedeni zoper centralno vlado ali državno vlado ali katerega koli uradnika centralne vlade ali državne vlade ali katero koli drugo osebo v zvezi s čimer koli, kar je storjeno ali nameravano biti storjeno v dobri veri v skladu s tem zakonom ali kakršnimi koli pravili ali ukazi, sprejetimi na podlagi tega zakona."
Dobrodošli v razdelku 13 zakona o trgovini s kmetijskimi pridelki (spodbujanje in olajševanje) iz leta 2020 (tisti, katerega namen je izločiti APMC).
In ste mislili, da novi zakoni veljajo samo za kmete? Seveda obstajajo tudi drugi zakoni, ki prav tako izključujejo pregon javnih uslužbencev zaradi opravljanja njihovih zakonskih dolžnosti. Toda ta gre daleč čez vrh. Imuniteta, dana vsem tistim glede česar koli, ki delujejo 'v dobri veri', karkoli naredijo, je pometanje. Ne samo, da jih ne morejo privesti pred sodišče zaradi kaznivega dejanja, ki so ga morda storili 'v dobri veri' – zaščiteni so pred sodnimi postopki za kazniva dejanja, ki jih bodo še storili (seveda 'v dobri veri').
Za vsak slučaj si zgrešil bistvo – da nimaš pravnega sredstva na sodiščih – S. 15 drgne.
"Nobeno civilno sodišče ni pristojno za obravnavanje kakršnih koli tožb ali postopkov v zvezi s katero koli zadevo, s katero se lahko seznani in z njo razpolaga kateri koli organ, pooblaščen s tem zakonom ali pravili, sprejetimi na njegovi podlagi."
Kdo je 'katera koli druga oseba', ki počne stvari 'v dobri veri' in je ni mogoče pravno izpodbijati? Namig: poskusite poslušati imena velikanov podjetij, ki jih vzklikajo protestantski kmetje. Tu gre za enostavnost poslovanja – zelo, zelo velikega poslovanja.
"Nobena tožba, pregon ali drugi pravni postopki ne bodo na laži ..." Niso samo kmetje tisti, ki ne morejo tožiti. Tudi nihče drug ne more. Velja tudi za sodne postopke v javnem interesu. Prav tako ne morejo posredovati neprofitne skupine ali kmetijski sindikati ali kateri koli državljan (ki ga vodi vera, dobra ali slaba).
To so zagotovo med najobsežnejšimi izključitvami državljanove pravice do sodnega varstva v katerem koli zakonu zunaj izrednih razmer v letih 1975–77 (ko smo preprosto začasno ukinili vse temeljne pravice).
Vsak Indijanec je prizadet. Pravni jezik teh zakonov, preveden v angleščino, pretvarja (nižjo) izvršilno oblast v sodstvo. Pravzaprav v sodnika, poroto in krvnika. Prav tako povečuje že tako nepravično neravnovesje moči med kmeti in velikanskimi korporacijami, s katerimi bodo imeli opravka.
Zaskrbljen odvetniški svet Delhija to sprašuje v pismu predsedniku vlade Narendri Modiju: "Kako se lahko kakršen koli sodni postopek s civilnopravnimi posledicami dodeli za sojenje strukturam, ki vključujejo upravne agencije, ki jih nadzirajo in vodijo izvršni organi?"
(Med izvršilnimi oblastmi beri pododdelčne sodnike in dodatne okrožne sodnike – vsi slovijo po svoji neodvisnosti in kar pokajo od dobre vere in dobrih namenov, kar ve vsak Indijec). Odvetniški svet v Delhiju je prenos sodnih pooblastil na izvršilno oblast označil za »nevarno in napako«. In ugotavlja njegov vpliv na pravni poklic: "Zlasti okrožnim sodiščem bo znatno škodoval in odvetnike izrinil."
Še vedno mislite, da zakoni veljajo le za kmete?
Več takega prenosa sodne oblasti na izvršilno oblast je v zakonu o pogodbenih razmerjih – The Farmers (Empowerment and Protection) Agreement on Price Assurance and Farm Services Act. 2020.
Oddelek 18 ponavlja argument "v dobri veri". S. 19 navaja:
»Nobeno civilno sodišče ni pristojno za odločanje o kakršni koli tožbi ali postopku v zvezi s kakršnim koli sporom, za odločanje o katerem je pododdelčni organ ali pritožbeni organ pooblaščen po tem zakonu in ne prepoved izda katero koli sodišče ali drug organ v zvezi z vsemi dejanji, ki so bila ali bodo sprejeta v skladu s kakršnim koli pooblastilom, podeljenim s tem zakonom ali katerim koli pravilom, sprejetim na njegovi podlagi."
In če pomislimo, da 19. člen indijske ustave govori o svobodi govora in izražanja, mirnem zbiranju, svobodi gibanja, pravici do ustanavljanja združenj ali sindikatov ….
Bistvo tega člena 19, tega kmetijskega zakona, posega tudi v 32. člen ustave, ki zagotavlja pravico do ustavnega pravnega sredstva (tožbe). Oddelek 32 velja za del osnovne strukture ustave.
Zagotovo se "glavni" mediji (čuden izraz za platforme, katerih vsebina izključuje več kot 70 % prebivalstva) ne morejo ne zavedati teh posledic novih kmetijskih zakonov za indijsko demokracijo. Toda gonja za dobičkom jih žene veliko bolj kot kateri koli pojem javnega interesa ali demokracije.
Odvrzite vse zablode o vpletenih navzkrižjih interesov (v množini). Tudi ti mediji so korporacije. Bigg Boss največje indijske korporacije je tudi najbogatejši in največji medijski lastnik v državi. "Ambani" je eno tistih imen, ki jih kmetje pred delhijskimi vrati omenjajo v svojih sloganih. Tudi na drugih, nižjih ravneh, je že dolgo minilo, odkar smo lahko dejansko razlikovali med četrto oblastjo in nepremičninami. „Mainstream“ mediji so pregloboko vgrajeni v to vesolje, da bi postavili interese državljanov (kaj šele kmetov) nad interese korporacij.
Demonizacija kmetov v njihovih časopisih in kanalih – bogatih kmetov, samo iz Pandžaba, Khalistanijev, hinavcev, kongresnih zarotnikov in drugih – v političnih poročilih (z nekaterimi briljantnimi – in običajnimi – izjemami) je bila stalna in neizprosna.
Uredništvo Big Media pa ima drugačen pristop. Krokodilje sočutje. V bistvu bi morala vlada bolje ravnati s tem. To je navsezadnje skupina slabo obveščenih drekov, ki ne morejo videti, vendar bi morali razumeti, genialnost establišmentskih ekonomistov in predsednika vlade – ki so sprejeli tako skrbne zakone, tako pomembne za kmete in tudi širše gospodarstvo. Kljub temu zatrjujejo: ti zakoni so pomembni in bistveni ter jih je treba izvajati.
"Napaka v tej celotni epizodi," pravi an uvodnik v Indian Express"ni v reformah, temveč v načinu sprejemanja kmetijskih zakonov in vladni komunikacijski strategiji oziroma pomanjkanju le-te.” The Hitra je tudi zaskrbljen, da bo to napačno ravnanje škodilo drugim plemenitim načrtom, ki so, "tako kot trije kmetijski zakoni", "reforme, potrebne za izkoriščanje resničnega potenciala indijskega kmetijstva".
Primarna naloga vseh vlad, pravi The Times of India v svojem uvodniku je »Razprava napačnih predstav med kmeti o bližajočem se propadu režima MSP ...« Navsezadnje je »sveženj reform Centra iskren poskus izboljšanja zasebne udeležbe v kmetijski trgovini. Upanje na podvojitev kmetijskih dohodkov temelji na uspehu teh novonastalih reform ...« In takšne reforme »bi prav tako popravile škodljiva izkrivljanja na indijskem trgu s hrano«.
»Obstaja dobra utemeljitev za premik [nove zakone],« pravi an uvodnik v Hindustan Times. In "Kmetje bodo morali priznati, da se realnost zakonov ne bo spremenila." Prav tako bleji o potrebi po občutljivosti. Pri samih kmetih vidi kot »spogledovanje z vprašanji ekstremne identitete« in usklajevanje z ekstremistično retoriko in dejanji.
Vlada se morda spopada z vprašanji, katero skupino zarotnikov kmetje nevede predstavljajo in po čigavem ukazu delujejo. Piscem uredništva je veliko bolj jasno, kdo jih predstavljajo in niso v nevarnosti, da bi ugriznili korporativne kremplje, ki jih hranijo.
Tudi na najbolj dobronamernih televizijskih kanalih z razmeroma najmanj predsodki so vprašanja v razpravah vedno v okviru establišmenta in njegovih ujetih strokovnjakov in intelektualcev.
Nikoli resne osredotočenosti na vprašanja, kot so: zakaj zdaj? In kaj je z delovnopravno zakonodajo, ki so jo prav tako prerinili v naglici. Narendra Modi je v zadnjih volitvah dobil veliko večino. Večino bo imel še vsaj 2-3 leta. Zakaj je vlada BJP menila, da je bil vrhunec pandemije pravi čas za uveljavitev teh zakonov – ko pa tisoč drugih stvari zahteva nujnejšo pozornost?
No, računica je bila, da je to čas, ko se prestrašeni zaradi COVID-19, ohromljeni zaradi pandemije kmetje in delavci ne bodo mogli organizirati in se kakorkoli smiselno upreti. Skratka, to je bil najboljši čas. Pri tem so jih nagovarjali njihovi strokovnjaki, od katerih so nekateri v situaciji videli »trenutek drugega leta 1991«, priložnost za prerivanje korenitih reform, izkoriščajoč demoralizacijo, stisko in kaos. In s strani uglednih urednikov, ki so rotili režim, naj »nikoli ne zapravi dobre krize«. In s strani vodje NITI Aayog, ki je se je razglasil za jeznega tako, da je Indija preveč "preveč demokracija".
In ne več kot bežno sklicevanje, površno in neiskreno, na izjemno pomembno vprašanje protiustavnosti zakonov. Center razstreljuje zakonodajo o državnem subjektu brez pravice do tega.
Tudi v uvodnikih ni bilo veliko razprav o tem, zakaj so kmetje s tako prezirom zavrnili vladno ponudbo smrti s strani odbora. Če obstaja eno poročilo odbora, ki ga pozna vsak kmet po vsej državi in zahteva njegovo izvajanje, je to poročilo Nacionalne komisije za kmete – imenujejo ga „Swaminathanovo poročilo“. Kongres in BJP sta tekmovala v zakopavanju tega poročila, medtem ko sta obljubljala, da bosta ukrepala.
In, o ja, novembra 2018 se je več kot lakh kmetov zbralo blizu parlamenta v Delhiju in zahtevalo izvajanje ključnih priporočil tega poročila. Zahtevali so tudi odpis dolga, jamstvo za MSP in številne druge zahteve – vključno s posebno sejo parlamenta za razpravo o agrarni krizi. Skratka, veliko stvari, ki jih zahtevajo kmetje, ki zdaj izzivajo Dilli Darbar. Bili so iz 22 zveznih držav in štirih sindikalnih ozemelj, ne le iz Pandžaba.
Kmetje – ki nočejo sprejeti niti skodelice čaja od vlade – so naredili to, da so nam pokazali, da so bili izračuni strahu in ohromelosti napačni. Bili so in so se pripravljeni zavzeti za svoje pravice (in naše) in se upreti tem zakonom z velikim tveganjem zase.
Večkrat so tudi povedali nekaj, kar "mainstream" ignorira. Opozarjajo nas, kaj bo za državo pomenil korporativni nadzor hrane. Ste v zadnjem času videli kakšen uvodnik o tem?
Več kot nekaj jih ve, da se borijo za nekaj veliko večjega od razveljavitve treh zakonov zase ali za Pandžab. Razveljavitev teh zakonov nas le vrne tja, kjer smo bili – kar nikoli ni bilo dobro. V hudo agrarno krizo. Toda to bi ustavilo te nove dodatke k agrarni bedi ali jih upočasnilo. In ja, v nasprotju z "mainstream mediji" vidijo pomen teh zakonov pri odpravljanju pravice državljanov do sodnega varstva in v spodkopavanju naših pravic. In četudi tega morda ne vidijo in ne artikulirajo tako – njihova je tudi obramba osnovne strukture ustave in same demokracije.
P. Sainath je ustanovitelj urednika Ljudski arhiv podeželske Indije.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate