Eden je član okrožnega kriketskega združenja Malkangiri in skrbnik njegovega kompleta za kriket. Drugi, manjši izvajalec pri projektu javnih del. Tretji vodi majhno trgovino. Vsi so precej zakoreninjeni v Malkangiriju. Ni zelo drugačen od katere koli druge majhne mestne skupine. Le da je ta sestavljen iz skupine nekdanjih šrilanških tamilskih bojevnikov, ki so se naselili v globokem podeželju Orisse v enem najrevnejših okrožij v državi, kjer so že skoraj 20 let.
Mnogi govorijo tekoče orijščino in hindijščino ter se lahko pogovarjajo ali dobro razumejo angleško. Ko so leta 1990 prišli sem, so tamilščino skoraj vse govorili v deželi, ki jim je jezik, kultura in zemljepis popolnoma tuja. "Zdaj so bolj ali manj domačini, bolj ali manj neodvisni, bolj ali manj sami," pravi zbiratelj Malkangirija Nitin Bhanudas Jawale. (Je predsednik okrožne zveze za kriket.) Nekateri so se poročili z domačini in njihovi otroci hodijo v šolo tukaj. Ko so leta 1990 prišli sem, jih je bilo skoraj nekaj tisoč in so pripadali več tamilskim skupinam proti LTTE. Zdaj jih je ostalo manj kot sto, večina od njih so bili nekoč usposobljeni borci Nacionalne demokratične osvobodilne fronte Eelam (ENDLF).
"Veseli smo, da smo v Orissi," pravi S. Prabhakaran, njihov tukajšnji vodja in nekdanji poveljnik ENDLF. "In še posebej v Malkangiriju. To so nežni in ustrežljivi ljudje. V tem mestu se govori veliko jezikov in našega sprejemajo kot enega več. Ne počutimo se kot tujci. Tu imamo več prijateljev kot kjer koli drugje." Ni bilo vedno tako.
Leta 1993 sem po naključju naletel na to skupino, zanimal me je zvok tamilskih glasov v notranjosti Orisse. Tudi to v tem pretežno plemenskem okrožju. Bili so v begunskem taborišču, polnem groznih struktur s pločevinasto streho, ki so bile nevzdržne v regiji, kjer lahko poletne temperature presežejo 45{+0} C. V groznih razmerah so Tamilci celo protestirali z gladovnimi stavkami. Vse skupaj je bilo v slabem stanju. Toda kako je skupina tamilskih borcev iz Šrilanke končala na podeželju Orisse? Z umikom IPKF so LTTE zdesetkali vodstvo in najvišje kadre drugih tamilskih skupin na Šrilanki. Mnogi so zapustili od vojne razdejano državo, vključno s temi borci, ki so jih indijske sile evakuirale na krov ladje Tipu Sultan.
Pristali bi v Chennaiju, vendar jim je takratna Karunanidhijeva vlada zavrnila dovoljenje. Tako so jih končno raztovorili v Vishakhapatnamu v Andhra Pradeshu. Nato je velikodušna gesta takratnega glavnega ministra Orisse Bijuja Patnaika videla, da so dobili zatočišče v Malkangiriju. Biju Patnaik ostaja njihov junak. "Rešil nas je," pravi S. Prabhakaran, čigar celotna družina je bila leta 1984 pobita v protitamilskem nasilju na Šrilanki, ko je imel komaj 16 let.
Stanje njihovega taborišča je bilo prvih nekaj let precej klavrno. Mnogi so odpadli, nekatere druge skupine so se vrnile na Lanko po sklenitvi dogovora s Colombom, nekatere pa so odšle v druge kraje v Indiji. Zdaj je tukaj ostalo le približno 65 ljudi in morda še nekaj v drugih delih okrožja. Skoraj vsi izvirajo iz Trincomalleeja.
"Imeli smo težave s hrano, jezikom in komunikacijo. Tiste dni ni bilo mobilnih telefonov. Morali smo vzeti avtobus, da smo šli nekam in našli kabino za STD. Najslabša stvar je bila klima." Neuporabljen za vročino sušenja in pogosto smrtonosne temperature, zaprt v lope s pločevinastimi strehami in stranicami ter ne dobi več kot Rs. 150 na mesec na osebo, težko so to imeli. Prav tako niso bili usposobljeni za nič drugega kot za vojno. "Tukaj smo lahko delali le kot delavci," pravi S. Bala, ki je zdaj zaposlen v okrožnem združenju za kriket. (Je tudi aktiven nogometaš in vratar pri domači ekipi). Nekateri so delali tudi kot vozniki, prodajalci sadja ali drobnarji.
Z leti so mnogi pridobili nova znanja. Kot Sounder Rajan, ki je "prišel sem, ko sem imel 32 let, in se učil mizarstva v Malkangiriju." Mnogi drugi borci so bili v svojih najstniških letih ali zgodnjih 20-ih in so tako preživeli skoraj polovico svojega življenja tukaj. Bala je zdaj nadzornik pri poslovanju lokalnega izvajalca. Drugi, kot je Yoganathan, so delali kot delavci (poročil se je z žensko Oriya in njun otrok hodi v srednjo šolo Oriya.) Danes živijo v majhnih, a spodobnih hišah in so v celoti del mesta Malkangiri. (Nekateri parkirajo svoja kolesa in motorna kolesa v starih lopah, v katerih so nekoč živeli.) "Resnično so vključeni v skupnost," pravi zbiratelj Nitin Jawale. "Poročili so se z domačini in si ustvarili sredstva za preživetje." Nekateri njihovi otroci hodijo v šolo tukaj, nekateri v Bangalore, kjer so njihovi voditelji ustanovili šolo za vse šrilanške tamilske otroke v Indiji.
Tu so sami zgradili celo majhen tempelj. "In ta bi lahko bil prvi tempelj Ganesh v celotni regiji Koraput," pravi Gopi Krishna Patnaik, Malkangiri poročevalec za Oriya dnevnik Samaj. "Vsi ga uporabljajo," se nasmehne Prabhakaran, ko nam razkazuje tempelj. "Orije, teluguje in drugi tudi."
Nekoč mladi borci so zdaj večinoma družinski možje in zasidrani v mestu Malkangiri. Del pa jih vleče v drug dom, drugič. Tukaj živijo srečno, vendar se jim zdi zamisel o neskončnem izgnanstvu vznemirljiva. Nasprotovali so LTTE, vendar so očitno zelo zaskrbljeni zaradi današnje usode tamilskih civilistov na Šrilanki. Še bolj, ker ne vidijo nikogar, ki bi stal med njihovim narodom in šrilanško vojsko. Bodo kdaj pomislili, da bi se vrnili? "Zdaj smo tukaj in obožujemo Malkangiri, kjer so bili vsi, ljudje in uradniki tako dobri do nas. Vendar bomo počakali na besedo našega voditelja Gnane Rajana (s sedežem v Bangaloreju in Chennaiju), kaj storiti. Bomo storili kot pravi naš voditelj."
Ganljiv je način, kako so nekoč predrzni bojevniki svoje meče spremenili v lemeže in se vtkali v skupnost. Tukaj so doma. Toda, kot pravi Prabhakaran: "sanjaš o drugem domu. Domovina je vedno domovina."
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate