Je imel Kašmir v neurejenem svetu, sredi nasilnih vojn in imperialnih okupacij, z vsemi normami, ki so neusmiljeno zavržene, res možnost, da postane svoboden? Ko se nemir širi, Indija, hvaljena »največja demokracija na svetu« je uvedla popoln izpad komunikacij. Kašmir je odrezan od sveta. Ker so zdaj celo najbolj spravljivi in kolaboracionistični politični voditelji v hišnem priporu, se lahko bojimo le najhujšega za preostale okolicaJe prebivalstva.
Skoraj pol stoletja se Kašmirju vlada iz Delhija z največjo brutalnostjo. Leta 2009, odkritje približno 2,700 neoznačenih grobov samo v treh od dvaindvajsetih okrožij v regiji je potrdilo, kar se je dolgo sumilo: desetletja dolgo zgodovino izginotij in izvensodnih pobojev. Poročali so o mučenju in posilstvu tako žensk kot moških, toda ker je indijska vojska dejansko nad zakonom, so njeni vojaki nekaznovani pri izvajanju teh grozodejstev in nihče ne more biti obtožen vojnih zločinov.
Nasprotno pa so v skrajni severovzhodni indijski zvezni državi Manipur lokalne ženske, ki so jih pripadniki indijske vojske nenehno posilili, leta 2004 reagirale z enim najbolj osupljivih in nepozabnih javne demonstracije-skupina dvanajstih žensk in deklet, starih od osem do osemdeset, se je slekla gola in paradirala pred poveljstvom lokalne indijske vojske s plakati s posmehljivo sarkastičnim sloganom »Pridite in nas posilite«. Protestirali so proti pohabljanje in usmrtitev, po njenem domnevnem skupinskem posilstvu dvaintridesetletne aktivistke Thangjam Manorama s strani paravojaških enot 17. Assam Rifles. Njihovi kašmirski vrstniki, ki so bili podvrženi podobnim zlorabam in še hujšim, so bili preveč prestrašeni, da bi storili enako.
Številne ženske v Kašmirju se bojijo povedati lastnim družinam o svojih preizkušnjah v rokah indijske vojske, ker se bojijo patriarhalno represalije doma v imenu "čast«. Angana Chatterji torej profesor socialne in ckulturna antropologije na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije (in zdaj programski sopredsedujoči na UC Berkeley), je opisal eno grozljivo epizodo, ki jo je odkrila med njenim terenskim delom od leta 2006 do 2011, ko je raziskovala kršitve človekovih pravic v Kašmirju:
Številni so bili prisiljeni biti priča posilstvu žensk in deklet. Mati, ki naj bi ji vojaško osebje ukazalo, naj gleda posilstvo njene hčerke, je prosila za izpustitev njenega otroka. Zavrnili so. Nato je rekla, da ne more gledati, in prosila, naj jo pošljejo iz sobe ali pa jo ubijejo. Vojak ji je prislonil pištolo na čelo in rekel, da ji bo izpolnil željo, in jo ustrelil, preden so nadaljevali s posilstvom njene hčerke.
Od 1980, Indija je zasledoval v kolonialnem slogu vojaško oseb, poln podkupovanja, groženj, državnega terorizma, izginotij itd. Jasno je, da je odgovornost za to na strani Indijan vladi, ampak Delhi je pomagala neizrekljiva neumnost pakistanskih generalov in njihove medresorske obveščevalne agencije (ISI) v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zamenjali so, kar je v bistvu zmagoslavje ZDA v hladni vojni nad Sovjeti v Afganistanu ki je uporabil Pakistance in džihadiste kot pajdaše, a jih pustil resnično verjeti, da je to njihova zmaga. Odgovorne džihadske skupine, takrat znane kot mudžahedini, sta Reagan in Thatcherjeva – da ne omenjamo liberalnih medijev na Zahodu – obravnavala kot »borce za svobodo«. Tovrstne pohvale so šle na glavo njihovim mecenom ISI. Pakistanski generali so predvidevali, da bi podobna vaja v Kašmirju lahko vodila do nove zmage.
Pakistan je bil tako odgovoren za infiltracijo džihadističnih borcev po njihovem “uspeh" v Afganistanu. V Kašmirju je trezultat je bil a katastrofa. Pomagala je uničiti družbeno in kulturno strukturo tega, kar je bila do tedaj večinoma pacifiška muslimanska kultura, na katero so močno vplivale različne oblike sufijskega misticizma, in številne Kašmirce obrnila proti obema vladama. Na tisoče jih je poiskalo zatočišče drugje v Indiji, medtem ko je na stotine dijakov in njihovih družin prešlo v Kašmir, ki je pod nadzorom Pakistana. Mnogi od teh so se kasneje odločili za vojaško usposabljanje. Oboroženi upor v devetdesetih letih je zatrl Indijanjegova vrhunska sila orožja.
Sčasoma, potem ko so napadi 11. septembra 2001 razkrili neumnost uporabe džihadističnih zastopnikov, so ZDA prisilile Pakistan, da je razbil skrajne mreže, ki so jih sprožile v Kašmirju. Lokalni ostanki pa so ostali in služili namenu izolacije province od morebitne podpore drugod po državi. Dober domoljub je zamižal na oči pred tem, kaj nameravata indijska vlada (ne glede na njeno polt) in vojska v Kašmirju.
Politično nezadovoljstvo ni izginilo. 11. junija 2010 so paravojaške enote, znane kot Centralne rezervne policijske sile (CRPF), izstrelile solzivec na mlade demonstrante, ki so protestirali proti prejšnjim ubojem varnostnih sil, ki jih podpira Indija. Eden od kanistrov je zadel sedemnajstletnika po imenu Tufail Ahmed Mattoo in glavo in mu razstreli možgane. Fotografija mrtvega dečka na ulici je bila objavljena v kašmirskih časopisih, drugje pa ne v Indiji kjer je bil dogodek tako rekoč prezrt. Politična upor izbruhnil, pri čemer je na desettisoče kljubovalo policijski uri in korakalo za Mattoojem.s cortège, ki obljublja maščevanje. V tednih, ki so sledili, več kot sto študentov in brezposelnih mladih so bili ubiti. Sovraštvo, ki ga mnogi čutijo do vlade v New Delhiju združitid Kašmirci sicer različnih mnenj.
Utrujenost od grozodejstev pa nastopi zelo hitro, ko odgovorna država velja za trdno zaveznico. Tako kot Izrael, Savdska Arabija, Kolumbija in Kongo je Indija zdaj trdno uveljavljena v tej kategoriji. Premierja Benjamin Netanjahu in Narendra Modi sta na primer zdaj strastna posteljna prijatelja in Izraelci "svetovalci" so bili spet vidni v zadnjih letih v Kašmirju— obnovitev tesnega obveščevalnega in varnostnega sodelovanja ki izvira iz zgodnjih 2000-ih. razveljavitev 370. čl, ki je zaščitil demografijo Kašmirja z omejitvijo prebivališča samo na Kašmirce in v skladu s pododdelkom, znanim kot člen 35A, prepovedal prodajo premoženja Ne-Kašmircem, načrtovana delitev Kašmirja na tri ločene državice Bantustan pa nosita znake izraelskega poklic v Palestina.
Podobna je tudi dinamika brezpogojne podpore ZDA. S stališča Kašmirja so bili Clinton, Bush, Obama in Trump vsi na istem tiru – podcenjevali in spregledali državni terorizem v regiji, ker Foggy Bottom vidi Indijo kot strateško zaveznico, ki ponuja potencialne gospodarske nagrade, bližino Kitajske in partnerstvo v »vojni proti terorizmu«. Modi, ki je nekoč zavrnil vizum za ZDA kot kazen za pokol muslimanov, ki se je zgodil leta 2002 pod njegovim nadzorom kot glavni minister v Gudžaratu, danes velja za državnika, ki se ne boji sprejemati težkih odločitev: indijska mešanica Trumpa in Netanyahu.
*
Kašmirski konflikt, ki je privedel do dveh vojn med Indijo in Pakistanom ter neizmerne represije v sami provinci, je treba videti v zgodovinski perspektivi. Razdelitev Indije leta 1947 je potekala na podlagi tega, da bi se na severnih in vzhodnih ozemljih britanske Indije velike province z mešanim prebivalstvom – Pandžab in Bengal – razdelile po verskih mejah. Rezultat je bil prelivanje skupnosti nasilja, ki je povzročilo smrt več kot milijon ljudi in ogromne tokove beguncev. Drugje je sporazum iz leta 1947 vztrajal, da so kolonialne stvaritve »kneževskih držav« brez pretvarjanja demokracije upravljali britanski javni uslužbenci z maharadžami kot nominalnimi vladarji. Načrt delitve je določal, da v provincah, kjer je bil vladar musliman, vendar je večina prebivalstva sestavljala Hindujci, bi se vladar pridružil Indiji.
V Hyderabad, kjer je Nizam (lokalni monarh) odlašal pristop, je indijska vojska vkorakala in rešila vprašanje s silo. V Kašmirju, kjer je bil maharadža Hari Singh hindujec, a je bilo 80 odstotkov prebivalstva muslimanov, so predvidevali, da bo vladar podpisal pristopne listine in bo država postala del Pakistana. Toda Singh se je umiril.
Pakistansko vojsko je takrat vodil britanski general Douglas Gracey, ki je zavrnil kakršno koli uporabo sile. Pakistanska vlada je poslala neregularne enote, ki so jih vodili delujoči muslimanski vojaški častniki in so sestavljali večinoma pripadniki paštunskih plemen, ki jim je primanjkovalo vojaške discipline, milo rečeno. Usodna je bila dvodnevna zamuda, ki je povzročila ropanje in posilstva domačinov. Bolje organizirana sila bi lahko zavzela letališče Srinagar brez odpora in to bi lahko bilo to. Namesto tega je oktobra 1947 Nehrujeva vlada v Delhiju s podporo svoje Britanski vrhovni poveljnik in podpora mirovnika Mahatma Gandhi, prepeljan z letalom v Indiji čete, pritiskal na maharadžo, naj pristopi k Indiji, in je zasedla večji del province – »zasneženo naročje Himalaje,« v Nehrujunjegove besede.
Sledila je vojna s Pakistanom. Indija je bila tista, ki je to vprašanje predložila Združenim narodom, ki so zahtevali takojšnjo prekinitev ognja, čemur je hitro sledil referendum o prihodnjem statusu regije. Januarja 1949 je bila dogovorjena črta prekinitve ognja, tako da sta dve tretjini Kašmirja ostali pod indijskim nadzorom. V petdesetih letih 1950. stoletja so vodilni politiki Kongresne stranke, vključno z Nehrujem in Krishno Menonom, javno obljubili, da so zavezani izvedbi plebiscit. To se nikoli ni zgodilo, ker so se počutili politično negotove, jih je pestil občutek krivde in nikoli niso mogli biti prepričani, v katero smer se bodo ljudje obrnili – v Indijo ali v Pakistan. Demokracija ima svoje težave.
Ker so politiki v Delhiju spoznali grotesknost situacije, ki so jo ustvarili, so v ustavo vpisali 370. člen, ki je s kasnejšimi pododdelki Kašmirju zagotavljal redko stopnjo avtonomije. Ta poseben status je vsem, ki niso Kašmirci, prepovedoval pridobitev bivalnih in lastninskih pravic v regiji. In, kar je najpomembneje, indijska vlada se je zavezala k obdržanju plebiscit- to je glasovanje o samoodločbi Kašmircev, da bi rešili maharadžovo usodno odločitev. To je bil korenček, ponujen šejku Abdulahu, priljubljenemu, prokongresnemu kašmirskemu voditelju, ki je oblikoval začasno vlado in sprejel začasno priključitev Indiji.
Abdullah, sin trgovca s šali, je bil že ob razdelitvi Indije legendarna osebnost. V kolonialnem obdobju se je boril za socialne in politične pravice svojega ljudstva, pri čemer je pogosto citiral subverzivni parček pesnika Iqbala: »V grenkem hladu zime drhti njegovo golo telo / čigar spretnost ovija bogate v kraljevske šale.” Nehru je že zelo zgodaj razumel, da brez podpore šejka Abdulaha, ki je bil musliman, v Kašmirju ni mogoče nič. Vendar je bil konflikt med njima neizogiben.
Abdullah je še naprej zahteval referendum, vendar ga je Nehru trmasto zavračal. Sprli so se, Abdullah je bil v zaporu in iz njega, Kašmir pa je bil dejansko voden iz Delhija. Člen 370 pa ni bil nikoli izpodbijan – razen na eni strani Pakistana, ki je v klavzuli videl trajno podlago za indijsko okupacijo, in na drugi strani skrajno desničarske hindujske nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh (RSS), ki pridobila svetovno slavo s svojim Odločitev— kar je branis do danes-da bi leta 1948 ubil Gandija.
Leta 1951 so kadri RSS ustvarili predhodnico sodobne stranke Bharatiya Janata (BJP), ki je po zgledu RSS vedno vodila kampanjo za "normalnoze” Kashmir. Danes je indijski predsednik vlade sam produkt naftovoda RSS–BJP, ki se je že od otroštva usposabljal za paravojaškega prostovoljca. Do zdaj pa so zaporedne vlade BJP in kongresne vlade puščale člen 370 nedotaknjen, čeprav so okrepile represija v Kašmirju in napisal serijo indijske vojske prazno checks. Modi, čigar stranka je pred kratkim znova zmagala na volitvah proti šibki in razdeljeni opoziciji, se je odločil iti do konca in pozdravil preklic 370. Avgust tweet:
Čestitam svojim sestram in bratom iz Džamuja, Kašmirja in Ladaka [nova oznaka treh ozemelj v sporni regiji] za njihov pogum in odpornost. Več let interesne skupine, ki so verjele v čustveno izsiljevanje, nikoli niso skrbele za krepitev vloge ljudi. J&K je zdaj brez svojih spon. Nova zarja, boljši jutri čaka!
Ta zavajajoča izjava je razkrivala svojo nepoštenost: izpustil je besedo Hindu pred »sestre in bratje«.
Kaj bo zdaj? Kongres in stranke na njegovi levi bodo blejali o 370. členu in nočejo sprejeti, da so njihove lastne politike in molki tlakovali pot Modi da bi uveljavil zahteve svoje stranke. Strah in oportunizem sta utišala liberalno Indijo – nenazadnje muslimanske bollywoodske zvezde, ki se sklonijo nazaj da bi dokazali svojo lojalnost tej vladi, kot so to storili njenim predhodnikom v kongresu, ne zavedajoč se, da v Modijevem leksikonu ni "dobrih muslimanov". Enako velja za večino kolumnistov indijskih medijev in voditeljev televizijskih oddaj, kot je pisatelj Pankaj Mishra se je pritožil:
Nekaj indijskih komentatorjev je dosledno in zgovorno obžalovalo indijsko evidenco ponarejenih volitev in grozodejstev v dolini, četudi govorijo predvsem v smislu omejevanja, namesto da bi upoštevali kašmirske težnje. Toda veliko več jih je postalo nervoznih ob omembi nezadovoljstva v Kašmirski dolini. "Tu ne bom obravnaval tega kočljivega vprašanja," piše Amartya Sen v opombi, posvečeni Kašmirju v Prepirljivi Indijanec. V odmevnejšem kontekstu knjige z naslovom Identiteta in nasilje, Sen še enkrat premakne temo v opombo.
Modi je dejal, da je to, kar počne, edina racionalna "kašmirska rešitev". Zanj je to končna politična rešitev in če bodo muslimani v Kašmirju nasprotovali, bodo preprosto strti. Podjetniki, ki niso iz Kašmirja, se v pričakovanju oblizujejo, ko načrtujejo odpiranje zadnje meje z odstranjenimi vsemi pravnimi ovirami. In gnusni tviti brahmanov (hindujcev iz višje kaste) slavijo idejo, da bi se tam naselili in "poročili s kašmirskimi dekleti" in še huje. V Pakistanu se je vlada Imrana Khana odločila umakniti lastnega veleposlanika in izgnati njegovega indijskega kolega. Simbolični ukrepi in nesramne besede so enako neučinkoviti, toda ali je alternativa nejedrska vojna? Zelo dvomim. Niti ZDA niti Kitajska, najtesnejši zaveznici obeh držav, ne bi podprli takšne poteze in IMF bi nemudoma preklical kaznovalno posojilo Pakistanu.
Palestinci so že doživeli grozovit in zgodovinski poraz, a imajo nekaj podpore med državljani v tujini, med njimi tudi gibanje BDS. Modi in Netanyahu oba poudarjata, da "normalizacija" v veliki meri pomeni gospodarski napredek, in si predstavljajte, kot nakazuje "načrt" ameriškega predsedniškega zeta in svetovalca Jareda Kushnerja za Palestino, da je mogoče politične in nacionalne težnje ljudi preprosto kupiti s podkupninami. Celotna zgodovina antikolonialnih gibanj kaže drugače, kot tudi novejši poskusi ponovne kolonizacije v arabskem svetu.
Prejšnji konec tedna mi je kašmirski odvetnik, ki dela v Londonu, poslal sporočilo: »Že šest dni se ne morem povezati s svojo družino. Najslabše je, da smo nevidni svetu in ne le na Zahodu ... poglejte sramotno ravnanje arabskih vlad in odprto podporo, ki jo Modiju dajejo ZAE.« Kljub popolnemu informacijskemu zatemnitvi v Indiji se nekatere slike iz Kasmirja zdaj pojavljajo na YouTubu. Mati joka na bolnišničnem oddelku, ko se boji za sina, ki je bil ustreljen in hudo ranjen. Trgovec opisuje, kako so vojaki brez razloga vdrli v njegove prostore in odprli strel. Slike zapuščenih ulic. Bojim se, da Kašmirci, izolirani od sveta in od njega, dišijo po nočnem zraku na robu brezna.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate