Malo zgodovine bo dovolj, da ugotovimo, da je Nemčija problem Evrope že več kot stoletje. Največji napadi na mir v Evropi prihajajo iz Nemčije. Ne pozabimo, da je bil Nato ustanovljen za obrambo »svobodnega sveta« pred avtoritarno agresijo Sovjetske zveze in Nemčije. Takrat je bila Nemčija poražena in razdeljena, vendar je bila nevarnost spremembe statusa quo latentna. Pri ustanovitvi Evropske unije je prevladovalo isto nezaupanje do Nemčije. Nemški povojni voditelji so se zelo potrudili, da bi dali verodostojnost zamisli o Nemčiji kot miroljubni državi, EU pa je imela ogromno koristi od nemške gospodarske obnove, zaradi česar je postala gospodarski motor Evrope v relativno kratkem času. Poleg gospodarske blaginje se je Nemčija uveljavila kot etična država. Začetna politika Angele Merkel ob soočenju z imigracijskim valom je bila nepozabna lekcija zgodovinske odgovornosti. Vse to se je zgodilo, ne da bi se zavedali, da Nemčijo strašita dva duha.
Prvi duh je Rusija in poraz, ki ga je Rusija (takrat Sovjetska zveza) zadala Nemčiji v drugi svetovni vojni. Z Vzhodno politiko Willyja Brandta se je zdelo, da je bil ta duh nevtraliziran za vedno, a šele vojna v Ukrajini je pokazala, da temu ni tako. Geostrateški cilji ZDA, ki vključujejo nevtralizacijo Rusije, da bi prišli do Kitajske, so v Nemčiji našli najbolj navdušeno ali suženjsko podporo. Pristna želja po miru je hitro izginila in Nemčija se je začela pripravljati na vojno, ki presega dobavo orožja Ukrajini. Nedavno razkritje nemških vojaških načrtov za Krim je pokazatelj tega. Obrambni minister Boris Pistorius je nedavno izjavil, da mora biti "EU pripravljena na vojno pred koncem desetletja." Nemčija se je prepričala, da je v dobri družbi, saj ima za zaveznico eno od sil, ki so jo premagale v drugi svetovni vojni. Zmaga bi bila gotova in zato sta bila sporazuma Minsk 1 in 2 le dimna zavesa, ki je Ukrajini dala čas, da se pripravi na vojno. Na koncu je predvidevanje spodletelo in kljub vsej nasprotni propagandi Rusija zmaguje v vojni in razmere, ki so zagotovile povojno blaginjo Nemčije, bodo potrebovale veliko časa, da se obnovijo, če sploh kdaj. ZDA se bodo umaknile iz Ukrajine, ko jim bo ustrezalo, tako kot so se v Afganistanu, Iraku, Siriji in Libiji, a Nemčija in Evropa bosta talci posledic takega umika. Nemčija je mislila, da je končno na pravi strani zgodovine in še ni spoznala, da se je zgodovina v dobrem in slabem obrnila nazaj na Vzhod, kjer je bila pravzaprav najdlje v zgodovini. Nemčija in sama Evropa se bosta iz te norosti zbudili šele, ko bosta morali svojim državljanom razložiti, da je vojaška obramba Tajvana del evropske varnosti.
Drugi fantom je holokavst. Kar se dogaja v Nemčiji po 7. oktobru, je nekaj zelo čudnega. Razumljivo je, da jo zgodovinska krivda za grozljiv zločin, ki ga je Nemčija zagrešila pred komaj devetdesetimi leti, sili, da nedvoumno potrdi pravico Izraela do obrambe in celo trdi, da je varnost Izraela last Nemčije. raison d'être. Navsezadnje je obstoj Izraela posledica tega zločina. Kar je nerazumljivo, je ekstremizem, s katerim to počne. Vsaka kritika Izraela se obravnava kot antisemitizem. Nemška kanclerka ponavlja ad nauseam, kljub vsemu dnevnemu televizijskemu nasilju, da vedenje Izraela vodijo "najbolj humanitarna načela"; vsak protest proti genocidu (prepovedana beseda) v Gazi je prepovedan; Nemški Judje sami, ki protestirajo proti izraelski politiki, so kritizirani; priseljenci tvegajo deportacijo, če demonstrirajo v prid Palestini, veliko takšnih priseljencev, ki prihajajo iz regije, ki jo je izraelska agresivna politika ozemeljske okupacije, ki je v nasprotju z resolucijami ZN, v veliki meri destabilizirala; Tujim obiskovalcem, ki sodelujejo v pogovorih, v katerih se nekoliko nepristransko obravnava palestinski problem, je vstop prepovedan ali prepovedan.
Boj proti antisemitizmu je več kot legitimen in nujen, a braniti ga na ta način pomeni hraniti avthoritarizma, ksenofobije in islamofobije ter navsezadnje antisemitizem. Pomeni strinjati se z zdravo pametjo izraelske države, da so Palestinci manjvredna bitja, »človeške živali«, ki si ne zaslužijo drugega kot iztrebljanje, etnično čiščenje. Pomeni dati bianco ček zelo nepriljubljenemu predsedniku izraelske vlade, ki spričo zločinov, ki se mu očitajo, v nadaljevanju in podaljševanju vojne vidi pogoj za svoje preživetje.
Sokrivda za genocid v Gazi je privedena do takšne skrajnosti, da devetdeset let kasneje lahko vidimo, da Nemci ponovno normalizirajo grozljiv zločin nad ljudmi, ki jih imajo za manjvredne, zločin, ki ga tokrat niso storili oni, ampak njihovi nekdanje žrtve, katerih brezpogojne zaveznice imajo. Zmeda je tolikšna, da nas nemški ekstremizem vodi k vprašanju, ali je podporo genocidu v Gazi mogoče razložiti manj z željo po odkupi za grozljiv zločin kot z zahrbtno in nezavedno željo, da bi ga upravičili. Kolektivno nezavedno ima razloge, ki jih razum ne pozna.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate