Leta 1947 je Karl Jaspers izdal kratko knjigo z naslovom Vprašanje nemške krivde (Vprašanje krivde)[1]. To je bil čas telesa in duše opustošene Nemčije, izgnanega ljudstva, osramočenega pred vsem svetom, sramote za človeštvo, ki so ji avtoritarno in vojaško vladali zmagoviti zavezniki. Jaspers predlaga štiri vrste krivde: kriminalno krivdo, politično krivdo, moralno krivdo in metafizično krivdo. Kazniva krivda je krivda tistih, ki kršijo nacionalno ali mednarodno pravo in jim morajo soditi sodišča (v tem primeru nürnberško sodišče). Politična krivda je krivda vseh državljanov države, ki so zagrešili taka grozodejstva, ne glede na aktivno ali pasivno vlogo, ki so jo imeli pri njihovem nastanku. Moralna krivda je krivda vsakega posameznika pred svojo vestjo, krivda, ki je ne izbriše samo dejstvo, da je ubogal ukaze, soodgovornost za to, da nisi storil ničesar, da bi preprečil takšno pošastnost, takšno barbarstvo, četudi bi nekaj naredil, da bi tvegal svoje življenje. Končno je metafizična krivda (še posebej sporen koncept) krivda, da si preživel toliko nepravične smrti, da si bil priča toliko zločinom, čeprav si bil nedolžen; to je navsezadnje krivda pred Bogom.
Čeprav je zelo bogato, razlikovanje med načini krivde, ki ga predlaga Jaspers, ne vključuje načina krivde, ki se mi zdi ključen v zahodni modernosti. Govorim o zgodovinski krivdi, o krivdi nekega ljudstva, ki je sodelovalo ali privolilo v popolno ali nepopolno iztrebljanje drugega ljudstva. Lahko rečemo, da je nacistično barbarstvo ciljalo na ločeno ljudstvo, na judovsko ljudstvo, resnica pa je, da je ciljalo tudi na homoseksualce, cigane, invalide, Slovane in da so bili Judje tako Nemci kot njihovi morilci, čeprav so bili Poljaki, Ukrajinci, Rusi , iztrebljeni so bili tudi madžarski in številni drugi Judje. Zgodovinska krivda je eksistencialni balast, ki ostaja v srcu ljudstva, ki ima objektivno korist od nepravične žrtve drugega ljudstva, četudi se je ta žrtev zgodila že davno. V zahodni modernosti so kolonializem in vsa grozodejstva, ki so ga spremljala (genocidi, suženjstvo, prisilno delo, deportacije, ropanje zemlje in kulturnih dobrin), glavni balast zgodovinske krivde in torej tisti, ki najbolj upravičuje odškodnine.
Ne bom komentiral Jaspersove metafizične krivde, ker se ne prepoznam v religioznih predpostavkah, ki jo podpirajo, toda vse druge, skupaj z zgodovinsko krivdo, imajo vso pomembnost pri razumevanju in presoji nenehnega genocida nad palestinskim ljudstvom. Začnimo z zgodovinsko krivdo. Na različne, a konvergenčne načine si Evropa, ZDA in Izrael delijo isto vrsto krivde. To je globoko prepletena zgodovina, polna zapletov in antagonizmov. Evropa je vodila sodobni kolonializem in ga utemeljila v imenu načela, ki je bilo sprejeto v številnih situacijah do danes, načela civilizacijske superiornosti, zasidrane v rasni superiornosti. To načelo je imelo tri glavne manifestacije: načelo izbranega ljudstva ameriških kolonialistov, rasno nadrejeno ljudstvo nacističnih Nemcev – ljudstvo gospodarjev ( Herrenvolk) – in izbrano ljudstvo hebrejskega Boga. Posebnost te zadnje manifestacije je v tem, da je judovsko ljudstvo tako postalo žrtev nacistične rasne večvrednosti in postalo krvnik palestinskega ljudstva, ko je prevzelo obliko cionistične države. Iz njihove neizmerne tragedije žrtev se je ustvarila priložnost, da postanejo agresorji. Z drugimi besedami, ustanovitev države Izrael je dvojni rezultat gnusnega zločina proti judovskemu ljudstvu (prepolovljenemu zaradi holokavsta), ki so ga zagrešili Nemci v nacističnem obdobju. Je tudi posledica sodobnega evropskega kolonializma, ki je omogočil nastanek države Izrael v britanskem kolonialnem protektoratu, ozemlju Palestine, tipično kolonialni tvorbi in okupaciji (naseljenski kolonializem), izvedeni proti volji ljudstev. ki je tam živel.
Toda vzajemna prepletenost večplastnih refrakcij kolonializma in rasizma se tu ne konča. Izrael in ZDA delita isti genocidni nagon, ki je osnova evropskega kolonializma. ZDA so bile prvotno kolonija, ki je z osamosvojitvijo od Anglije postala kolonialna država in je kot taka imela genocidni DNK. ZDA so država, ki jo poznamo danes zaradi genocida nad domorodnimi ljudstvi, tako kot je bila država Izrael od vsega začetka kolonialna država, v katere matrico je vpisan genocid nad palestinskim ljudstvom, genocid, ki se je izvajal po kapljicah od 1948, zdaj pa je v procesu uživanja z najbolj divjo brutalnostjo.
Državo Izrael, ne glede na izid grozodejstev, ki se nadaljujejo, številne države in dobršen del svetovnega javnega mnenja obravnavajo kot državo izgnanko. Tako kot je bila Nemčija po porazu nacizma. Tu se postavljata dve vprašanji.
Stanje izgnanske države
Prvo vprašanje je, zakaj ZDA, kljub temu, da temeljijo tudi na genocidu (genocidu staroselcev), nikoli niso veljale za državo izgnanko. Indijske oblasti so to zagotovo storile, tako škandalozna je bila kršitev pogodb o pasti med kolonialisti in domorodnimi ljudstvi, a njihov glas je bil le redko slišan. Še več, poleg vseh političnih ugodnosti, razen dejstva, da so interesi države Izrael dobro uveljavljeni v ameriškem kongresu, poleg dejstva, da ne vemo, katera od obeh držav je stranka po drugi strani pa je težava ZDA pri obsodbi Izraela na koncu v dejstvu, da si oba delita isto stanje prvotnega genocida. Z delegitimizacijo Izraela bi ZDA postavile pod vprašaj lastno zgodovino.
Razlog, zakaj ZDA mednarodna skupnost ni imela za izgnansko državo, je v tem, da je bilo v času njihove ustanovitve več kot devetdeset odstotkov planeta pod prevlado (dejansko ali posredno) sodobnega evropskega kolonializma. Bili smo na vrhuncu evropske kolonialne orgije. Danes pa živimo agonijo mednarodnega reda, ki je bil ustvarjen prav po holokavstu, da ne bi bilo več tovrstnih zločinov.
Jaspers ob omembi kaznivega dejanja meni, da je nürnberško sodišče kljub vsem svojim pravnim omejitvam in dejstvu, da je predstavljalo pravičnost zmagovalcev proti poražencem, pomenilo zametek novega mednarodnega reda, v katerem bo spet mogoče govoriti človeštva kot celote in enakega dostojanstva vseh ljudi. Ta ukaz se je dejansko pojavil kmalu zatem z ustanovitvijo ZN in vsemi konvencijami in pogodbami, ki so sledile, da bi preprečili ponavljanje takih grozodejstev. NATO sam ni bil ustvarjen le proti Sovjetski zvezi. Nastala je tudi proti Nemčiji. Zametek te mednarodne ureditve je nastal po prvi svetovni vojni z ustanovitvijo Društva narodov in čeprav je to v veliki meri uničil nacistični ekspanzionizem, je poražena Nemčija v imenu svojih načel veljala za državo izgnanko.
Kot je napovedal Jaspers, »nam svet še dolgo ne bo zaupal« (2000: 10); in dodal, da je to tisto, kar je značilno za stanje izgnanske države. Leta 1948 ustvarjeni red je od leta 1991 (konec Sovjetske zveze) spodkopala država, ki ga je vodila, ZDA. V imenu tega reda Izrael tvega, da bo postal država izgnanka. Če se ta red zruši, je tisto, kar sledi, v domeni največje negotovosti. S sokrivdo ZDA si Izrael zadaja potencialno usoden udarec.
Zmaga ali poraz?
Drugo vprašanje se nanaša na politični pomen izraelske vojaške akcije v Gazi. Nemčija je veljala za izgnansko državo, ker je bila poražena. Leta 1938 je Krat iz Londona objavil odprto Churchillovo pismo Hitlerju, v katerem je Churchill med drugim zapisal: »Če bi Anglija utrpela katastrofo, primerljivo s tisto, ki jo je Nemčija utrpela leta 1918, bi molil k Bogu, da nam pošlje svojega človeka [Hitlerjevega ] moč duha in volje« (2000: 88). Ali Izrael zmaguje v tej vojni ali je poražen? Na bojišču je težko odgovoriti, a po presoji mednarodne skupnosti je že mogoče sklepati, da je Izrael moralno poražen. Mednarodni red, vzpostavljen leta 1948, je bil kljub temu, da je bil poln retorike univerzalnih vrednot, nepopoln in nepravičen red. Ni obsodil kolonializma in istega leta, ko so bili ustanovljeni ZN in razglašena Splošna deklaracija človekovih pravic, je bila ustanovljena kolonialna država Izrael in institucionaliziran sistem apartheida v Južni Afriki. Kljub vsemu temu je novi red zahteval priznavanje človeštva kot celote, ki jo sestavljajo enako dostojanstvena ljudstva, skupnosti in posamezniki, ter k mirnemu reševanju konfliktov. Ta pozitivna stran je še vedno prisotna v glavah nekaterih političnih voditeljev in v domišljiji svetovnega javnega mnenja. Bodite priča pogumni pritožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču, ki ji sledijo druge združljive pritožbe iz drugih držav. Enako pogumna je bila izjava predsednika Lule da Silve 17. februarja ob odprtju 37. vrha Afriške unije proti izraelskim vojaškim operacijam v Gazi in vsem mednarodnim pretresom, ki so jih povzročile.
Ta mednarodni red so nekaznovano kršile ZDA in vse kaže, da bo Izrael sledil temu zgledu, s čimer bodo prevladali njegovi interesi. Ali je v teh razmerah mogoče govoriti o porazu? Po Immanuelu Kantu je treba vojno voditi tako, da je ob koncu sovražnosti možna sprava (2000: 48). Znano je, da je Hitler vodil vojno v očitnem nasprotju s Kantovo modrostjo. Z iztrebljenim ljudstvom ali razkosanimi trupli sprava ni mogoča. To je način, kako izraelske oborožene sile vodijo vojno v Gazi, pri čemer redno izvajajo vojne zločine in zločine proti človeštvu. Zagotovo boste trdili, da se zmagovalci odrečejo spravi. Toda v današnjem svetu, ki si upa misliti na človeštvo kot celoto in enako dostojanstvo človeškega življenja, smo vsi Palestinci. S to Palestino v najširšem smislu sprava z Izraelom ne bo nikoli mogoča, ne glede na to, ali vojno na bojišču dobimo ali izgubimo. Velika zmaga Palestine je bila, da je merilo, ki odloča o zmagi ali porazu, preneslo z bojnega polja na polje mednarodne etike. In na tem področju je Izrael dokončno poražen. Kot je Jaspers grenko povedal o svoji državi, bo svet še dolgo nezaupal Izraelu.
To nezaupanje ni nezaupanje kot vsako drugo. Gre za nezaupanje v politično strukturo, ki trdi, da predstavlja ljudstvo, ki je bilo žrtev Hitlerjeve brutalnosti in ki so ga vsi svetovni demokrati branili pred virusom antisemitizma, ki je bil dolgo pred Hitlerjevim ekstremizmom in se je po Hitlerju nadaljeval v razmišljanju in dejanjih skrajno desničarske skupine. Kako je mogoče, da ta skrajna desnica danes prevladuje v izraelski politiki in njena mednarodna propaganda vlaga proti vsem tistim, ki so branili judovsko stvar? Mi, ki smo se vedno borili proti antisemitizmu, se nismo motili. Izrael se tragično moti. Ključno je, da judovskega ljudstva ne zamenjujemo z judovsko državo Izrael. Bistveno je, da se svetovni demokrati pripravijo na dva zelo težka boja. Na eni strani še naprej braniti palestinsko ljudstvo, prepričano, da z izjemo ZDA kolonialne države niso nikoli zmagale, kolonizirana ljudstva pa so uspela za ceno veliko nedolžne krvi izboriti svojo osvoboditev. Palestina bo zmagala. Po drugi strani pa pozdravljam državljane Izraela, Jude in Nejude, ki bodo ob koncu vojne (vedno se konča) čutili, da jih povezujejo le negativne lastnosti: politična, moralna in metafizična krivda (za vernike) da je pristal ali preživel tako divjo krutost; nezaupanje prihodnjega sveta do ljudstva, za katerega smo mislili, da ni sposobno povzročiti genocida drugega ljudstva, ker je toliko pretrpelo; občutek obsojenosti, da nas po stoletjih boja za skupno identiteto vidijo kot ne-skupnost.
Strogo obsojam nasilna dejanja Hamasa proti civilnemu prebivalstvu, vendar Hamasa nočem obravnavati kot teroristično organizacijo[2]. Izrael je kolonialna država in zgodovina nas uči, da so kolonizirana ljudstva vedno iskala mirno rešitev za končanje kolonialne nadvlade. Kot zadnje sredstvo so se zatekali k oboroženemu boju. Še vedno se dobro spomnim, kako je portugalski tisk leta 1973 Amílcarja Cabrala (Gvineja Bissau), Samoro Machel (Mozambik) in Agostinha Neta (Angola) označil za nevarne teroriste, ki so motili mir in red v »naših čezmorskih provincah«, kot je bil uporabljen izraz. s kolonialnim fašizmom označujejo portugalske kolonije. Leto pozneje so te iste »teroriste« v svojih državah slavili kot junaške osvoboditelje svoje domovine. Zaradi vloge, ki so jo protikolonialni boji odigrali pri strmoglavljenju fašističnega režima, so nove junake slavili tudi na Portugalskem, ki se je z revolucijo nageljnov (25. aprila 1974) končno osvobodila Salazarjeve 48-letne diktature. To je bilo šele pred petdesetimi leti. Zgodovina ima potrpljenje, ki presega človeško potrpljenje.
[1] Karl Jaspers, Vprašanje nemške krivde. Prevedel EBAshton. New York, Fordham University Press, 2000.
[2] Uporabo predorov proti zatiralcem je uporabil tudi judovski odpor, na primer v varšavskem getu in novomruškem getu (danes Belorusija). Glej Colin Miazga, Paul Bauman, Alastair McClymont in Chris Slater, »Geofizična raziskava odpornega bunkerja Miła 18 v Varšavi na Poljskem« Prvo mednarodno srečanje za uporabno geoznanost in energijo Razširjeni povzetki, (https://doi.org/10.1190/
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate