Nedavni tihi obisk generalne direktorice Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde v Pretorii (med postankoma v Gani in Angoli) je skrivnosten. V nasprotju s trditvijo MDS na tiskovnem brifingu – »Madame Lagarde bo imela sestanke z oblastmi, pa tudi precej obsežne sestanke z zasebnim sektorjem, civilno družbo, akademskim svetom, voditeljicami in seveda mediji« – obstaja popolna informacijska praznina. tukaj, brez načrtovanih javnih dogodkov.
Odprta, odkrita javna razprava o obžalovanja vredni zgodovini in sedanji agendi MDS je zelo potrebna v kontekstu, ko se nekaj poštenih politikov in uradnikov pozno trudi obrniti tisto, kar se imenuje "zajetje države", in vrniti ukradena sredstva davkoplačevalcem. Razveljavitev desetletja plenjenja nekdanjega predsednika Jacoba Zume in imperija Gupta (trije bratje priseljenci in stotine privržencev) ni majhna naloga.
Zato je morda z nelagodjem, da se bo Lagarde srečala z enim od glavnih voditeljev po Zumi/Gupti, finančnim ministrom Titom Mbowenijem, ki je dvakrat (leta 2013 in 2016) tvitnil o sojenju Lagardovi za korupcijo v Franciji. Spoznana je bila za krivo "malomarnosti", ker je tajkunu - ustanovitelju Adidasa Bernardu Tapieju - podaril 430 milijonov dolarjev, ki jih je podaril njeni konservativni stranki, ko je bila finančna ministrica (leta 2017 je bil prisiljen vrniti francoski državi).
Povračilo za korupcijo je res v zraku Pretorije. Pred dvema mesecema je Mboweni zamenjal Nhlanhla Neneja, ki je sramotno odstopil, ker je lagal o svojih tajnih sestankih Gupta. Toda ali Mboweni sam pripravlja skrivni dogovor o reševanju, kot se je zgodilo decembra 1993, ko je IMF odhajajočemu predsedniku FW odobril zloglasno posojilo v višini 850 milijonov dolarjev – »Favstovski pakt« (po nekdanjem ministru za obveščevalno dejavnost Ronnieja Kasrilsa), poln obljub Washingtonskega soglasja de Klerk, da bi »vzbudil globalno finančno zaupanje« prihajajoči Mandelini vladi?
Po 5 "smeti" obtožbah Južne Afrike s strani 3 najmočnejših (čeprav sumljivih) bonitetnih agencij v zadnjih 18 mesecih se je predsednik Cyril Ramaphosa zelo trudil povrniti njihovo zaupanje. Toda, ko velikanska energetska paradržavna agencija Eskom zdaj poskuša naložiti dodatnih 7 milijard dolarjev dolga na močno obremenjeno državno blagajno, ali Ramaphosa potrebuje finančno podporo institucij Bretton Woods?
Še bolj bistvenega je, ali Eskomov zunanji dolg znova povzroča opustošenje, kot se je zgodilo januarja s "čakajočim pismom o neplačilu Svetovne banke", ki bi "lahko sprožilo odpoklic Eskomove gore dolga v višini 25 milijard dolarjev", kot je poročala Carol Paton v Delovni dan? (Ramaphosin nujni sestanek z uradniki banke v Davosu naslednji dan je bil očitno začasno pomirjujoč.)
Nepregleden obisk Lagardove je v nasprotju s predhodnim odmevnim obiskom predsednika Svetovne banke Jima Yong Kima, sredi plamena populizma Global Citizen proti revščini do 90,000 mladih na stadionu v Sowetu: »Povem vam, ne morete zaupati nikomur, ki je starejši od 30 let. določiti svojo prihodnost!«
Kim se je srečal tudi z Ramaphoso, da bi razpravljala, je tvitnil, o urbanističnem načrtovanju in sanitarijah (nobeden od teh ne bi potreboval bančnih posojil, denominiranih v ZDA). Predaval je tudi na šoli za upravljanje univerze Wits o naložbah v človeški kapital, pri čemer je na neki točki veselo kritiziral še enega bivšega levičarja, svojega gostitelja, podkanclerja Adama Habiba, da je »učenec Trockega«.
So posojila MDS in Svetovne banke Južni Afriki res potrebna? Po eni strani so njihovi voditelji tukaj zaradi julijskega vrha Brazilija-Rusija-Indija-Kitajska-SA v Johannesburgu, ki je znova vzbudil upanje glede reforme mednarodnega finančnega upravljanja bloka BRICS.
Nova razvojna banka BRICS (NDB) je na primer ne glede na jezne proteste aktivistov za okoljsko pravičnost v svoji pisarni Afriškega regionalnega centra hitro napovedala posojila trem lokalnim paradržavnim agencijam. Eden od teh, Eskomovih 180 milijonov dolarjev, je bil od leta 2016 »v mirovanju« zaradi dvoumnosti takratnega izvršnega direktorja Briana Molefeja: nasprotoval je povezavi posojila privatizirane obnovljive energije z Eskomovim omrežjem (namesto tega je Molefe želel prevzeti več jedrskega dolga, ki ga je Mboweni – takrat direktor NDB – javno podprl leta 2015, ko je bil v Rusiji na vrhu BRICS tistega leta).
Drugi krediti so šli v Transnetov Siyabonga Gama (nekaj tednov pozneje odpuščen zaradi korupcije, povezane z Gupto) za 200 milijonov dolarjev za razširitev pristaniško-petrokemičnega kompleksa v Durbanu – projekt, ki je zdaj zamrznjen zaradi nesramne goljufije pri javnih naročilih, v katero je vpleteno razvpito italijansko podjetje (ki ni povezano z Guptas) – in Razvojna banka južne Afrike za nadaljnje posojanje 300 milijonov dolarjev občinam (ob predpostavki, da je še kaj kreditno sposobnih, ki lahko plačajo dovolj visoke obrestne mere, da upravičijo posojilo v trdi valuti za lokalno infrastrukturo).
Protestnik Earthlife Africa Makoma Lekalakala, sodobitnik Goldmanove okoljske nagrade 2018 kot vodilni afriški aktivist, je pojasnil: »Tako Eskom kot Transnet sta pod drobnogledom zaradi korupcije in slabega upravljanja. Skrbni pregled posojila Transnet ni bil opravljen. Če tako deluje banka [BRICS], se moramo zaradi iskanja dobička pripraviti na pospešeno degradacijo okolja.«
Toda institucije Bretton Woods niso nič boljše in pred dobrim letom je Ramaphosa ostro kritiziral pristranskost Washingtona: »Ne bi smeli iti k MDS, ker ko to storimo, smo na poti navzdol, žrtvovali bomo svojo neodvisnost. v smislu upravljanja naše države in žrtvovanja naše suverenosti.« Navedel je tveganje vsiljenega "zmanjšanja socialne porabe", kar je povezano s pričakovanimi ukazi IMF Eskomu, "naj odpravi brezplačne kvote električne energije za revne in revne."
Ramaphosa večkrat zanika, da bodo institucije Bretton Woods reševale Južno Afriko: »IMF, ne, ne gledamo na IMF. Nova razvojna banka ima zmogljivost, ki bi nam jo lahko dala na razpolago. In to tudi raziskujemo. In to želimo narediti na način, ki ne zahteva državnega jamstva.« Pravzaprav Ramaphosa verjetno ni mislil na BRICS NDB, ki daje posojila za posamezne projekte, temveč na njegov dogovor o pogojnih rezervah (CRA) v vrednosti 100 milijard dolarjev, ki Južni Afriki ponuja kreditno linijo v višini 3 milijard dolarjev, ki jo lahko nemudoma črpa v primeru nujni primanjkljaj plačilne bilance.
Po drugi strani pa je BRICS danes videti precej manj koherenten kot julija, ker bi lahko novi brazilski voditelj Jair Bolsonaro izstopil iz bloka in bo vsaj bolj trdno povezal svoj režim z režimom Donalda Trumpa. Vendar se je Bolsonaro kljub pogosto izraženi sinofobiji nejevoljno strinjal z nadaljevanjem rotacije gostiteljev vrha voditeljev držav BRICS (čeprav se bo to verjetno zgodilo le v Brasilii prihodnjega novembra). Od 1. januarja, ko bo postal predsednik, bo veliko geopolitičnega, gospodarskega in zlasti okoljskega kaosa v slogu Trumpa, na primer tlakovanje nad Amazonko.
Toda v primerjavi z novembrom se manj poznavalcev, s katerimi sem se pogovarjal na obisku v začetku tega meseca (vključno z nekdanjim zunanjim ministrom Celsom Amorimom), boji, da bo Bolsonaro zmanjšal blok na RICS prek »Braxita«, kot je pravkar storil z okvirno konvencijo ZN o Vrh o podnebnih spremembah. (Njegov predhodnik Michel Temer se je strinjal, da ga bo gostil v Braziliji konec prihodnjega leta, vendar bo zdaj prevzel Čile.)
Pogosto omenjeno nasprotje med agendama BRICS in Washingtona, kot ga je na primer artikuliral Zumin pisar Gayton Mckenzie, je bilo v vsakem primeru predvsem mit. Od leta 2014 je Lagarde uživala moč sofinanciranja bolj obupanih posojilojemalcev BRICS (ne samo SA, ampak tudi Brazilija in Rusija imata status smeti), ker členi sporazuma CRA določajo, da če Pretoria (ali kateri koli drugi posojilojemalec) želi naslednjih 7 milijard dolarjev financiranja BRICS v okviru njegove kvote CRA v višini 10 milijard dolarjev, mora najprej dobiti program strukturnega prilagajanja MDS.
Če bi Pretoria leta 2019 potrebovala financiranje za odplačilo vse zahtevnejših obrokov zunanjega dolga, ali bi lahko ta razdrobljena družba vzdržala varčevanje MDS, glede na to, kar je Business Day že označil za "divjo fiskalno konsolidacijo" leta 2018? Radikalno zmanjšano financiranje osnovne infrastrukture je povzročilo, da se je celo potrjeni neoliberalec, župan Johannesburga Herman Mashaba, obregnil ob 65-odstotno zmanjšanje proračuna mestne zakladnice za stanovanjski program.
V svetovnem merilu finančne institucije BRICS niso kos obsežnim zahtevam po reševanju, ki so potrebne, če se v prihodnjih tednih znova pojavijo finančni zlomi, podobni tistim iz let 1998 in 2008, na primer zaradi pričakovanega "težkega zloma" Britanije iz Evropske unije 29. marca. kljub razmeroma blagim gospodarskim pretresom zadnjih tednov je bila južnoafriška valuta najbolj volatilna na svetu (od 31 najbolj trgovanih). Rand se še naprej giblje v cik-caku, deloma zaradi sprostitve deviznega nadzora takratnega finančnega ministra Malusija Gigabe februarja 2018 nad 43 milijardami dolarjev vrednega financiranja lokalnih institucionalnih vlagateljev, ki lahko zdaj zapusti Južno Afriko. (To postavlja v kontekst pogosto omenjeno grožnjo izstopa v višini 7 milijard dolarjev iz indeksa svetovnih vladnih obveznic Citibank, potem ko bo Moody's končno opustil bonitetno oceno vrednostnih papirjev, denominiranih v domači državi.)
Toda medtem ko še naprej plačujemo skoraj 9-odstotno obrestno mero v trdni valuti za 10-letne državne obveznice (celo višjo kot v Venezueli), se bodo našli voljni kupci – dokler obrestne mere ob naslednji svetovni finančni krizi ne bodo še višje. In kljub blebetanju držav BRICS o reformi MDS, da bi zmanjšali breme pogojevanja posojilojemalcev, pod Lagardovo ni prišlo do sprememb v ekonomski filozofiji. Še huje, Afrika je v zadnjem prestrukturiranju kvot leta 2015 izgubila znatno glasovalno moč, vključno z Nigerijo za 41 odstotkov in Južno Afriko za 21 odstotkov. Glavne države, ki so povečale svoj delež v IMF, so bile Kitajska (35 odstotkov), Brazilija (23 odstotkov), Indija (11 odstotkov) in Rusija (8 odstotkov).
Alternativna strategija: zavračanje skorumpiranih bankirjev
Reformo MDS, ki večino Afričanov pusti manj glasu, je bolje obravnavati kot deformacijo, se je zdelo, da je Ramaphosa sam septembra priznal v govoru v Združenih narodih in se pritoževal, da je treba MDS in druge večstranske institucije še vedno »preoblikovati in okrepiti, da bodo lahko bolj učinkovito soočiti z izzivi sodobnega sveta in bolje služiti interesom revnih in marginaliziranih.«
Ker posojila Washingtona ali NDB pokvarjenim paradržavnim elitam ne služijo njihovim interesom, potrebujejo »revni in marginalizirani« drugo strategijo. Tako kot v dneh gibanja za zavrnitev dolga Jubilee 2000, ki sta ga v Južni Afriki pred dvema desetletjema vodila pokojni pesnik Dennis Brutus in anglikanski nadškof Njongonkulu Ndungane, je že prepozen čas, da govorimo o zunanjem dolgu Južne Afrike in ga dejansko revidiramo. Vključno s paradržavnimi in zasebnimi posojilojemalci (za katere država zagotavlja, da je trdna valuta na voljo za odplačilo), je zunanji dolg sredi leta znašal 171 milijard dolarjev (v primerjavi s 25 milijardami dolarjev leta 1994). Ta številka, je prejšnji teden objavila centralna banka SA Reserve Bank, je nižja za skoraj 8 odstotkov od marca 2018, ko je znašala 183 milijard dolarjev, vendar le kot posledica "neto prodaje nerezidentov domačih državnih obveznic, denominiranih v randu, kot tudi učinkov vrednotenja."
Glavna tuja dolžnika ostajata Eskom in Transnet. V zadnjih osmih letih so sklenili tri največja posojila v Južni Afriki:
- leta 2010 3.75 milijarde dolarjev od Svetovne banke, predvsem za elektrarno na premog Medupi (posel, zaradi katerega je predsednik Eskoma Valli Moosa kritiziral javni zaščitnik zaradi "neprimernega" navzkrižja interesov, odkar je sedel v finančnem odboru ANC, med zloglasno Hitachi korupcijo vladajoče stranke);
- leta 2013 5 milijard dolarjev od Kitajske razvojne banke, predvsem za Transnetov nakup uvoženih infrastrukturnih vložkov, zlasti za skorumpirano pristaniško petrokemično širitev v Durbanu in izvozno železniško progo premoga v zaliv Richards (na stotine milijonov dolarjev je bilo nezakonito usmerjenih prek južne Kitajske Železnica do imperija Gupta, kot tudi "pristojbine za uspeh" posojila iz kitajskega posojila); in
- leta 2016 ponovno 5 milijard dolarjev od Kitajske razvojne banke, predvsem za Eskomov drugi megagenerator na premog, Kusile, ki ga je sprva uredil Molefe in obnovil na vrhu BRICS Sandton julija lani.
Nobenega od teh posojil ni mogoče upravičiti, zlasti z ekološkimi razlogi – saj vsa hitro povečajo podnebni dolg, ki ga Južnoafričani dolgujemo prihodnjim generacijam in, še bolj nujno, sodobnim afriškim žrtvam vse hujših suš in poplav. Poleg tega, ko korupcija pri državnih naročilih stane v razponu od 35 do 40 odstotkov na pogodbo, po besedah vodilnega uradnika ministrstva za finance leta 2016 obstaja močan razlog za popolno revizijo dolga, čemur sledi zahteva, da Svetovna banka, Kitajska razvojna banka , BRICS Bank in drugi posojilodajalci prav tako prevzemajo odgovornost.
Konec koncev je dogovor Hitachija z investicijskim krilom ANC Chancellor House vodil ameriško vlado, da je japonsko podjetje leta 20 kaznovala s skoraj 2015 milijoni dolarjev – zaradi kršitev zakona o korupcijskih praksah v tujini pri Eskomu – in s tem, ko je minister za javna podjetja Pravin Gordhan (odgovoren za izposojo 3.75 milijarde dolarjev v letu 2010) je prejšnji teden obtožil Hitachijevo nesposobnost za nedavno razbremenitev, kar bi moralo povzročiti zavrnitev dolga Svetovne banke.
Jim Kim ne bi smel obravnavati le tega največjega – in morda najslabšega – posojila v zgodovini njegove institucije. Portfelj banke vključuje tudi največji delež v zloglasni strategiji »finančne vključenosti« CPS-Net1, da bi ograbili milijone revnih Južnoafričanov, in 150 milijonov dolarjev dolgov + lastniški delež v Lonminu, ki je do tik pred masakrom v Marikani leta 2012 (nedolgo zatem) Kim postal predsednik) je banka slavila kot najboljši primer za družbeno odgovornost podjetij.
K vsemu temu dodajte novo grožnjo Faustovega pakta 2.0, ki jo predstavlja etično oporečna Lagardova. Potreba po novem jubilejnem gibanju je očitna. Vse obstoječe protikorupcijske pobude je treba nadaljevati takoj, vendar naša vedno nižja pričakovanja pomenijo, da je prava "Ramaforija" - ki bi, če bi bila resna, vključevala zavračanje finančnih pomočnikov goljufov Gupta in ANC, kot so Svetovna banka, Kitajska razvojna banka in Banka BRICS je preprosto fantazija. Namesto tega je meme, ki najbolje opisuje naše trenutno stanje upravljanja, res Ramazupta.
Z
Patrick Bond je profesor politične ekonomije na Wits School of Governance.