Vir: The Wire
Zdi se, da je protiustavna norost prevzela velike dele državljanov.
Tukaj je tisto, kar pravijo:
Da morajo zakoni dežele enako veljati za tiste, ki so odgovorni za vlado, njene podpornike in njene agencije; pozabljanje, da se na volitvah ne zmaga, da bi sprožili samoobtožbe;
Da pravica ne sme biti le zadoščena, ampak tudi videti, da je zadoščena; kot da bi morali biti policisti za ta namen opremljeni s posebnimi daljnogledi;
Da sodnikov, ki že dolgo razsojajo v posameznih zadevah, ne smejo premeščati po sredini; kot da ima vsak sodnik pravico do popolnega in nepristranskega sojenja;
Da preiskave ne smejo biti omadežene z vneto vpletenostjo elementov vladajoče stranke; kot da tisti, ki vladajo, nimajo mandata ljudstva, da delajo, kar hočejo;
Da je treba medijem omogočiti poročanje in analiziranje novic brez strahu ali naklonjenosti; kot da neodvisni medij ni grožnja nacionalni varnosti;
Da ne smemo dovoliti, da bi bila dejstva ogrožena s patriotskimi posegi; kot da vsa dejstva ne bi smela biti naklonjena mandatu vladajoče stranke;
Da imajo vse politične stranke enako pravico do političnega udejstvovanja; kot da ima politika kakršno koli vlogo v demokraciji, ki škoduje poti apolitičnega upravljanja;
Da je demokratična odgovornost političnih strank, da vzpostavijo stik z množicami, zlasti ko se zgodijo grozodejstva; kot da bi se lahko politične stranke, ko so enkrat poražene na volitvah, še naprej pretvarjale, da predstavljajo kakršno koli ljudstvo;
Da je bil najbolj opazen primer »političnega turizma« v zadnjih letih tisti, ko so bili tuji zakonodajalci odpeljani, da potrdijo pogoje v Kašmirju, medtem ko so bili naši parlamentarci zadržani na letališču; kot da svetu, ne pa našim ljudem, ne bi bilo treba povedati, kako je tam vse hudobno;
Da je treba republiškim preiskovalnim organom pustiti proste roke, da gredo tja, kamor vodijo dejstva; kot da je takim agencijam mogoče zaupati, da so poštene brez vladnih navodil;
Da rezanje trakov in polaganje temeljev ob bližajočih se volitvah ne pomenita razvoja; kot da tako kot pravičnost tudi razvoj ne bi smel biti obljubljen;
Da skokovit delniški trg ni enak uspešnemu gospodarstvu ali resnični blaginji ljudi; kot da lahko indijska republika zviška gleda na vroč denar, ki krepi prestiž gospodarskega sistema med G7;
Da se ne bi smele zgoditi nesorazmerne dohodkovne razlike v 39. členu ustave; kot da takšne razlike ne izhajajo iz karme ljudi in ne iz vladne politike;
Da opozicijskih parlamentarnih poslancev in poslancev ne bi smeli premamiti stran od strank, na katerih platformi so morda zmagali na volitvah; kot da republika ne potrebuje močne, enostrankarske dispenzije, da bi dosegla svobodo od obdavčitvenih razprav in nepotrebnih polemik;
Da mora biti izobraževalni sistem naravnan tako, da privzgaja kritično mišljenje in ne konformizem; kot da tako velika in raznolika država ne potrebuje enoumnega prebivalstva, ki bi mu lahko zaupali, da bo naredilo, kar se mu naroči;
Da domnevni storilci krivic ne smejo biti likvidirani brez ustreznega postopka; kot da si s pičlimi sredstvi republike lahko privoščijo večno vodenje sojenj ali namenjajo sredstva za neskončno imenovanje sodnikov;
Da otrok, mlajših od 14 let, ne sme biti dovoljeno uporabljati na medijskih kanalih za oglaševanje blaga in storitev ter »politika bazaar.com«; kot da takih otrok ni zaželeno že zgodaj usposabljati o zapletenosti kapitalističnega razvoja;
Da moški, še posebej tisti na oblasti, ne smejo prelagati svojega moralnega/etičnega bremena na druge, zlasti na ženske; kot da je moralno/etično breme del dobrega upravljanja;
Da mora država dovoliti ljudem, da sledijo veri, ki jim je všeč, ne da bi bili vpleteni v verske spore; kot da bi za vse religije lahko rekli, da so obliž sanatan dharma ki je prišla do človeštva s stvarjenjem samim;
Da demokratični sistem ne obsega zgolj volitev ali volilnih zmag, temveč trajno spoštovanje ustavnih praks; kot da si ustav ne razlaga najbolje samo vlada;
Da mora pravica ljudi do mirnega protesta v imenu vprašanj, ki jih zadevajo, ostati nedotaknjena; kot da so javni protesti kdaj prispevali k dobrim nacionalnim ciljem, razen kadar krepijo izvršilno oblast dneva;
Ta denar, porabljen za gradnjo velikih kipov/razgledov in neupravičeno rušenje starih struktur za gradnjo novih za slavo, bi moral biti porabljen za sheme, ki pomagajo obubožanim, in za zapolnitev lukenj na cestah; kot da narodna slava ni starodavni cilj patriotske politike, vse od rimskega imperija, zato se še spominjamo cezarjev in kaligulov in nerov;
Da morajo biti javne besede, predvsem tistih na oblasti, takšne, da v ljudstvu vzbujajo zaupanje in zdravijo; kot da pik ne bi smeli imenovati s pikami, zlasti za demoralizacijo in oslabitev političnih nadlog, ki so v nasprotju z družbenimi in kulturnimi prepričanji pravih nacionalistov.
Indijska republika je torej obremenjena z norostjo, ki lahko demokracijo hitro potegne v anarhijo, če je ne zajezijo z železno roko in večnimi motornimi usti ter z lojalnimi institucijami, ki so vedno na klicu.
Stvari se lahko dejansko zgodijo, ko bo edina dobra nacionalistična možnost, ki bo ostala za rešitev kraljestva, sprememba ljudi – vsaj kakšnih dveh tretjin, tako da se republiki povrneta čistost misli in predanosti.
Badri Raina poučeval angleščino na univerzi v Delhiju
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate