Katalonski referendum to nedeljo bo postal del evropske zgodovine, morda zaradi najhujših razlogov. Tu ne bom razpravljal o vsebinskih vprašanjih, ki jih je mogoče razlagati kot zgodovinska, teritorialna, spoštljiva notranji kolonializem ali samoodločba. To so najpomembnejša vprašanja, brez katerih ni mogoče razumeti trenutne situacije. Moje mnenje o njih je skromno. Pravzaprav bodo mnogi menili, da je moje mnenje nepomembno, ker sem Portugalec in sem do Katalonije še posebej solidaren. Istega leta, ko se je Portugalska znebila Phillipesov (1640), Kataloniji ni uspelo doseči istega cilja. Seveda je bila Portugalska zelo drugačen primer, saj je bila država, ki je bila neodvisna več kot štiri stoletja in je vladala imperiju, ki je bil razporejen po vseh celinah. Kljub temu so bili cilji nekoliko podobni, saj sta uspeh Portugalske in neuspeh Katalonije bolj povezana, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda bi morali spomniti, da je španska krona šele šestindvajset let pozneje priznala »enostransko razglasitev neodvisnosti« Portugalske.
Resnica pa je, da četudi so to res najpomembnejša vprašanja, ta trenutek žal niso najbolj pereča. Najnujnejša vprašanja so povezana z zakonitostjo in demokracijo. Tukaj sodelujem z njimi, ker zadevajo vse demokrate v Evropi in svetu. Kot je bilo odločeno, je referendum nezakonit v luči ustave španske države. Kot taka v demokraciji ne more imeti pravnega učinka. Sama po sebi ne more imeti učinka, ki je njen neposredni cilj, tj. odločiti, ali je prihodnost Katalonije znotraj ali zunaj Španije. Stranka Podemos ima prav, ko trdi, da »enostranska razglasitev neodvisnosti ni sprejemljiva«. Toda kompleksnost se pojavi, ko se razmerje med pravnim in političnim reducira na prejšnjo interpretacijo. V kapitalističnih in asimetričnih družbah, v katerih živimo, je odnosov med pravnim in političnim vedno več kot eno branje. Tisto, kar je pri takšnih branjih drugačno, je tisto, kar razlikuje levo od desnega stališča glede enostranske razglasitve neodvisnosti. Levo stališče do razmerij med pravnim in političnim bi temeljilo na naslednjih predpostavkah.
Prvič, odnos med pravom in demokracijo je dialektičen in ne mehaničen. Veliko tega, kar v določenem zgodovinskem trenutku smatramo za demokratično zakonitost, se je začelo kot nezakonitost, kot težnja po boljši in širši demokraciji. Zato je politične procese nujno vrednotiti z vidika njihove celotne zgodovinske dinamike. V nobenem primeru jih ni mogoče skrčiti v skladnost z zakoni dneva.
Drugič, desničarske vlade, predvsem tiste, ki jih vodi neoliberalna desnica, nimajo nobene demokratične legitimnosti, ko se razglašajo za stroge zagovornike zakonitosti, ker so njihove prakse pogosto sistematične kršitve zakona. Ne mislim samo na endemično korupcijo. V primeru Španije mislim na kršitve zakona spomina (ki se nanaša na zločine, ki jih je zagrešila Francova diktatura), na ponavljajoče se kršitve avtonomije zakonsko določenih regij glede finančnih transferjev, na primer na kršitev ustavnih jamstev, kot je pravica do dostojnega stanovanja ali do izvajanja izrednih represivnih ukrepov brez ustavne razglasitve izrednega stanja. Levica mora biti dovolj previdna, da ne pokaže sokrivde s tem pojmovanjem zakonitosti.
Tretjič, državljanska in politična nepokorščina je neodtujljiva dediščina levice. Brez tega na primer gibanje Indignados in javni nemir, ki ga je izzvalo pred nekaj leti, ne bi bilo mogoče.
Z levičarskega vidika je treba civilno in politično nepokorščino razumeti tudi v dialektičnem smislu, ne glede na to, kaj pomeni v današnjih pravnih okvirih, temveč bolj v smislu tega, kaj pomeni kot težnja po boljši prihodnosti. To oceno morajo opraviti ne samo tisti, ki ne ubogajo (in ki običajno za to plačajo drago ceno), temveč tudi tisti, ki bi jim takšno dejanje v prihodnosti lahko koristilo. Z drugimi besedami, vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je naslednje: ali je mogoče upati, da bo dinamika neposlušnosti pripeljala do splošne bolj vključujoče in bolj demokratične politične skupnosti v celoti?
Četrtič, katalonski referendum je dejanje državljanske in politične nepokorščine in kot tak ne more neposredno prinesti političnih rezultatov, ki jih namerava. Kar pa ne pomeni, da ne more imeti drugih legitimnih političnih rezultatov. Prav lahko je conditio sine qua non, da se v prihodnosti dosežejo načrtovani cilji po vzpostavitvi potrebnega političnega in pravnega posredovanja. Gibanje Indignados ni moglo izpolniti svojih ciljev »resnične demokracije zdaj!«, vendar ni dvoma, da je po njegovi zaslugi Španija danes bolj demokratična država. Dokaz za to je med drugim nastanek leve stranke Podemos in številnih drugih levih avtonomnih strank v regijah, pa tudi Mareas (državljanska gibanja).
Glede na omenjene predpostavke bi se lahko stališče levice glede katalonskega referenduma predstavilo takole. Prvič, nedvoumna izjava, da je referendum nezakonit in ne more prinesti želenega učinka (takšna izjava je bila dana). Drugič, navedba, da nezakonitost referenduma ne preprečuje, da bi bil legitimno dejanje državljanske nepokorščine in da imajo Katalonci tudi brez pravnih učinkov vso pravico svobodno demonstrirati na referendumu. Poleg tega gre za politično demokratično dejanje velikega pomena v trenutnih razmerah (takšna navedba je bila izpuščena). Ta zadnja izjava je tisto, kar bi ločilo levo od desne pozicije, z naslednjimi posledicami.
Levica bi vlado obtožila pred evropskimi institucijami in jo sodno tožila na evropskih sodiščih zaradi kršitve ustave z uveljavitvijo ukrepov izrednega stanja brez formalne razglasitve. Levica ve, da je sokrivda Bruslja z osrednjo vlado izključno posledica dejstva, da španski vladi vlada neoliberalna desnica. Zaveda se tudi, da je samo podpiranje zakona moralistično in neuporabno, saj, kot sem omenil zgoraj, neoliberalna desnica spoštuje zakon (in demokracijo) le, kadar služi njenim interesom. Levica bi to nedeljo organizirala množično potovanje iz različnih španskih regij v Katalonijo, da bi s svojo prisotnostjo podprla pravico Katalonov do mirne izvedbe referenduma, pa tudi da bi bila dejanska priča morebitnemu represivnemu nasilju na del španske vlade. Zahtevala bi solidarnost vseh evropskih levičarskih strank in organizacij, tako da bi jih povabila, naj pridejo v Barcelono in bodo neformalni opazovalci referenduma in represivnega nasilja, če bi do njega prišlo. Levica bi tako mirno demonstrirala in, poudarjam, kot pravi Indignados, za pravico Kataloncev do mirne in demokratične javne geste. Podrobno bi dokumentirala vse nezakonitosti represivnih sil in prestopnike tožila na sodišču. Če bi referendum nasilno preprečili, bi bilo jasno, da se je to zgodilo brez sokrivde Levice.
Dan po referendumu bi bila Levica brez pravnih učinkov in ne glede na rezultat v privilegiranem položaju, da bi odigrala edinstveno vlogo v politični razpravi, ki bi sledila. Neodvisnost? Več avtonomije? Večnacionalna zvezna država? Svobodna pridružena država za razliko od karikature, kot je Portoriko? Vsako stališče bi bilo na mizi in Katalonci bi vedeli, da ne bodo potrebovali lokalnih sil na desnici, ki so se v zgodovini vedno dogovarjale s špansko vlado proti ljudskim razredom Katalonije, da bi prevladalo stališče, ki se je večini zdelo boljše. To pomeni, da bi Katalonci, Evropejci in demokrati po vsem svetu izvedeli za novo možnost biti levi v večnacionalni demokratični družbi. To bi bil prispevek ljudi in narodov Španije k demokratizaciji demokracije po vsem svetu.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate