Vsak izraelski premier – nenazadnje Benjamin Netanyahu – razume, da je vojaško zapletanje s Hezbolahom, libanonskim oboroženim šiitskim gibanjem na severni meji Izraela, nevarna stava, zlasti med volilno kampanjo.
Šimon Peres je bil tisti, ki je izgubil proti Netanjahuju leta 1996, nekaj tednov po tem, ko je nekdanji premier razjezil izraelsko palestinsko manjšino – petino prebivalstva – z divjim napadom na Libanon v zaman poskusu izboljšanja svojega vojaškega in volilnega položaja.
Libanon se je izkazal kot močvirje tudi za Ehuda Olmerta, potem ko je leta 2006 sprožil vojno, ki je pokazala, kako izpostavljene so bile izraelske severne skupnosti Hezbolahovim raketam. Posledice so Netanjahuju pomagale utrti pot do zmage in njegovega drugega premierskega mandata tri leta pozneje.
Netanjahu se vseh 13 let, kolikor je na oblasti, sooča z voditeljem Hezbolaha Hasanom Nasralahom. Toda v nasprotju s svojimi političnimi tekmeci je s svojim libanonskim nasprotnikom raje igral previdno.
Zaradi česar je nedavni val izraelskih napadov z brezpilotnimi letali po vsej regiji, vključno z Libanonom, toliko bolj presenetljiv, celo v kontekstu zelo spornih volitev, ki naj bi potekale naslednji teden. Med kampanjo je bil Netanjahu deležen še več obtožb o korupciji.
Po poročanju izraelskih medijev naj bi bila dva brezpilotna letala, poslana nad Bejrut konec prejšnjega meseca, namenjena uničenju opreme, ki jo je dobavil Iran in ki bi Hezbolahu omogočila izdelavo natančno vodenih raket.
To je bil prvi tovrstni izraelski napad na libanonska tla po prekinitvi ognja, ki je končala vojno leta 2006. Hezbolah in Izrael sta raje kazala mišice v sosednji Siriji, oslabljeni po več kot osmih letih vojne.
Napad je razjezil libanonske voditelje, Nasralah pa je opozoril, da bo Hezbolah sestrelil vsa izraelska brezpilotna letala, ki bi posegla v libanonski zračni prostor. Obljubil je tudi maščevanje, do katerega je končno prišlo pred tednom dni, ko je Hezbolah blizu meje streljal na izraelsko vojaško vozilo s petimi vojaki. Izrael je sporočil, da žrtev ni bilo.
Temu je sledil Hezbolah, ki je v ponedeljek zgodaj sestrelil izraelsko brezpilotno letalo v južnem Libanonu. Izraelska vojska je potrdila, da je bil dron na "rutinski misiji", ko je, kot je trdila, padel na libanonsko ozemlje.
Kot povračilo za napad prejšnji teden je Izrael obstreljeval položaje Hezbolaha, spopad, ki so ga izraelski mediji opisali kot "lekoč", da ne bi prerasel v vsesplošno vojno.
Zdi se, da si niti Izrael niti Hezbolah ne želita takšnega izida. Oba razumeta verjetno veliko število žrtev in škodljive politične posledice.
Kljub temu se zdi, da Netanjahu podžiga ogenj, ki bi ga morda nazadnje težko obvladal – in ne samo v Libanonu. Približno v času napada v Bejrutu so izraelska brezpilotna letala delovala tudi v Iraku in Siriji.
Najprej je Izrael udaril v stavbo blizu Damaska in ubil dva operativca Hezbolaha. Po navedbah Izraela so sodelovali z iranskimi silami pri pripravi napada z brezpilotnimi letali na Golansko višino, sirsko ozemlje, ki ga je Izrael priključil v nasprotju z mednarodnim pravom.
Nato je dan kasneje več izraelskih brezpilotnih letal – očitno izstreljenih iz Azerbajdžana – ciljalo na skladišča iranskega orožja blizu iraško-sirske meje.
V začetku tega tedna je prišlo do novih napadov, ko naj bi bilo na sirski strani meje z Irakom ubitih 18 ljudi, nadaljnjih 21 Iračanov pa je dan pozneje umrlo v eksploziji v iraški provinci Anbar.
Od sredine julija so poročali o več kot pol ducata takih napadov. Gre za prve znane izraelske napade na ozemlje Iraka v štirih desetletjih.
Vodilna nit teh različnih incidentov – razen izraelske kršitve suverenosti vsake države – je Iran.
Do nedavnega je Izrael izvajal redne napade globoko v sirski zračni prostor, da bi ciljal na, kot je dejal, prevoz preciznih raket dolgega dosega, ki jih je Iran dobavil Hezbolahu, svojemu šiitskemu zavezniku v Libanonu, skozi Sirijo.
Hezbolah in Iran vidita to naraščajočo zalogo natančnega orožja – ki lahko zadene ključne vojaške objekte v Izraelu – kot ključno omejitev svobode Izraela, da napade svoje sosede.
V preteklem letu se je zmožnost Izraela, da zadene raketne konvoje, ko gredo skozi Sirijo, zmanjšala, saj je Bašar Al Asad ponovno prevzel nadzor nad sirskim ozemljem in namestil bolj sofisticirano protizračno obrambo, izdelano v Rusiji.
Zdaj se zdi, da Izrael cilja na dva konca dobavne verige, od dobav, poslanih v Iraku, do njihovega prejema v Libanonu. Po besedah Netanjahuja Iran "nikjer ni imun".
ZDA niso bile prijazne do izraelskih dejanj v Iraku, saj se bojijo, da bi lokalni odziv lahko ogrozil 5,000 vojakov, ki so tam nameščeni, in Irak še bolj potisnil v naročje Irana. V odgovor je Pentagon izdal izjavo, v kateri je obsodil "dejanja zunanjih akterjev, ki spodbujajo nasilje v Iraku".
Kaj torej namerava Netanjahu? Zakaj bi v tem kritičnem trenutku volilne kampanje tvegali izzvati nevaren spopad s Hezbolahom in odtujiti njegov najmočnejši adut, podporno ameriško administracijo na čelu z Donaldom Trumpom?
Odgovor bi lahko bil, da meni, da nima veliko izbire.
Isti konec tedna, ko je Izrael sprožil val napadov po vsej regiji, je francoski predsednik Emmanuel Macron pripravil nepričakovan obisk iranskega zunanjega ministra Mohameda Džavada Zarifa na vrhu G7 v Biarritzu.
To je bil del prizadevanj Macrona in Evrope na splošno, da spodbudita Trumpa, da popravi odnose s Teheranom, potem ko so se ZDA lani umaknile iz jedrskega sporazuma iz leta 2015 in znova uvedle sankcije. Netanyahu si pripisuje zasluge za ostro držo administracije.
Zdaj ga je pretresla Trumpova očitna pripravljenost za premislek, morda za zaščito ladijskih poti in oskrbe z nafto v Zalivu pred iranskimi motnjami, tako kot si ameriški predsednik prizadeva za ponovno izvolitev.
Kakršen koli preobrat bi bil v ostrem nasprotju z Netanjahujevo agendo. Doma že dolgo predstavlja Iran kot ultimativnega strašila, ki si želi pridobiti jedrsko bombo za uničenje Izraela. Njegova podoba močnega moža je bila zgrajena na njegovem domnevnem zmagoslavju pri obvladovanju Teherana in novačenju Trumpove administracije za svojo stvar.
Če Trump nakaže pripravljenost na zbliževanje z Iranom pred volilnim dnem, je Netanjahujeva pripoved potopljena – in obtožbe o korupciji, s katerimi se sooča, bodo verjetno močneje prevzele domišljijo javnosti.
Zato je Netanjahu, ko se je prejšnji četrtek odpravljal v London, Trumpu komaj prikrito očital: "To ni čas za pogovore z Iranom."
Morda je to tudi razlog, zakaj je prejšnji teden poročilo v New York Timesu nakazovalo, da Izrael razmišlja o tveganem, samostojnem napadu na Iran, o čemer naj bi Netanjahu razmišljal že več let.
Ko jih je ta teden predstavil kot "nova razkritja", je tudi recikliral stare trditve o iranski jedrski dejavnosti pred jedrskim sporazumom iz leta 2015 med Teheranom in ZDA.
Vsekakor ima Netanjahu vse interese, da uporabi napade, kot so nedavni, da bi izzval reakcijo Irana v upanju, da bo preprečil kakršno koli uverturo ZDA.
To je igra z visokimi vložki, ki tvega požar, če bi Netanjahu preigral. To so obupni časi za izraelskega premierja z najdaljšim stažem, a vedno bolj v boju.
Različica tega članka se je prvič pojavila v National, Abu Dhabi.
Jonathan Cook je prejel posebno nagrado Marthe Gellhorn za novinarstvo. Med njegovimi knjigami sta »Izrael in spopad civilizacij: Irak, Iran in načrt za preoblikovanje Bližnjega vzhoda« (Pluto Press) in »Izginjajoča Palestina: Izraelski poskusi človeškega obupa« (Zed Books). Njegova spletna stran je www.jonathan-cook.net.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate