»Povedali so nam, da je to eden najhujših teroristov na svetu, in dobil je kazen pijanega voznika,« je povedal Ben Wizner, odvetnik Ameriške zveze za državljanske svoboščine, pri čemer se je skliceval na Davida Hicksa, 31-letnega Avstralca, v pogajanju z ameriškim vojaškim sodiščem bo služil devet mesecev zapora, večinoma v Avstraliji. To je po petih letih v zalivu Guantánamo na Kubi, ne da bi bil obtožen kaznivega dejanja, brez sojenja, brez obsodbe. Po dogovoru se je Hicks strinjal, da eno leto ne bo govoril z novinarji (klofuta svobodi govora), da se bo za vedno odpovedal kakršnemu koli dobičku od pripovedovanja svoje zgodbe (klofuta — mon Dieu! — svobodnemu podjetništvu), da se podvrže zaslišanju v ZDA in priča na prihodnjih ameriških sojenjih ali mednarodnih sodiščih (odprto vabilo ameriški vladi, naj preganja mladeniča do konca življenja), da se odpove kakršnim koli trditvam o slabem ravnanju ali nezakonitem pridržanju (zahteva, ki bi bila protiustavno na civilnem ameriškem sodišču). "Če se Združene države ne bi sramovale svojega ravnanja, se ne bi skrivale za ukazom," je dejal Wizner.) [1]
Â
Tako kot toliko drugih »teroristov«, ki so jih v zadnjih letih držale Združene države, je bil Hicks »prodan« ameriški vojski za nagrado, ki so jo ponudile ZDA, pojav, ki se pogosto ponavlja v Afganistanu in Pakistanu. Ameriški uradniki so morali vedeti, da so bili skoraj vsi pošteni, ko so zelo revnemu območju ponudili plačila za predajo trupel.
Â
Drugi "teroristi" so bili predani kot povračilo za vse vrste osebnega sovraštva in sporov.
Â
Številne druge – v tujini in v Združenih državah – so Združene države zaprle zgolj zato, ker so delale ali zgolj prispevale denar za dobrodelne organizacije z domnevnimi ali resničnimi povezavami s »teroristično organizacijo«, kot je bilo ugotovljeno na seznamu, ki ga hrani State Department, seznam izrazito političen.
Â
Pred kratkim je bilo razkrito, da bo iraški rezident Velike Britanije po štirih letih izpuščen iz Guantanama. Njegov zločin? Zavrnil je delo obveščevalca za Cio in britansko varnostno službo MI5. Njegov poslovni partner je zaradi istega kaznivega dejanja še vedno pridržan v Guantanamu.[2]
Â
Končno je tu še veliko drugih ubogih duš, ki so jih pobrali preprosto zato, ker so bili na napačnem mestu ob napačnem času. »Večina teh fantov se ni borila. Bežali so,« je poudaril general Martin Lucenti, nekdanji namestnik poveljnika Guantanama.[3]
Â
Na tisoče ljudi vrženih v pekel na zemlji brez zemeljskega utemeljenega razloga. Svetovni mediji so že pet zelo dolgih let preplavljeni z njihovimi posameznimi zgodbami groze in žalosti. Â Nekdanji poveljnik Guantanama, general Jay Hood, je rekel: »Včasih enostavno nismo dobili pravih ljudi.« [4] Â Ne da bi bilo mučenje, skozi katerega so bili podvrženi, upravičeno, če bi bili v resnici »pravi ljudje« .
Â
Hicksa so v Afganistanu priprli leta 2001. Spreobrnil se je v islam in tako kot mnogi drugi iz mnogih držav, ki so odšli v Afganistan iz verskih razlogov, je končal na strani talibanov v državljanski vojni, ki je trajala od zgodnjih 1990-ih in se je vojaško usposabljal v talibanskem taborišču. Združene države vztrajajo pri imenovanju takšnih taborišč "taborišča za urjenje teroristov", "taborišča za urjenje protiameriških teroristov" ali "taborišča za urjenje teroristov Al Kaide". Skoraj vsak posameznik ali skupina, ki ni zaljubljen v ameriško zunanjo politiko, ki jo želi Washington stigmatizirati, je obtožen, da je povezan z Al Kaido ali da je njen član, kot da obstaja natančna in pomembna razlika med ljudmi, ki se maščujejo ameriškemu imperializmu, in med ljudmi, ki se maščujejo proti ameriškemu imperializmu. biti član Al Kaide in se maščevati proti ameriškemu imperializmu, medtem ko NISI član Al Kaide; kot da Al Kaida deli članske izkaznice, da jih spraviš v denarnico, kot da obstajajo oddelki Al Kaide, ki izdajajo tedensko glasilo in prirejajo potluck prvi ponedeljek vsakega meseca.
Â
Opozoriti je treba, da je bil skoraj pol stoletja večji del južne Floride en sam velik tabor za usposabljanje teroristov proti Castru. N Nikaragvski kontrasi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so jih močno podpirale ZDA, niso bili prav tako, o čemer je pričal nekdanji direktor Cie Stansfield Turner: »Menim, da je neizpodbitno, da je treba številna dejanja kontrašev označiti za terorizem, kot državno podpiral terorizem.« [1980] Â Enako velja za skupine na Kosovu in v Bosni, ki so bile v nedavni preteklosti tesno povezane z Al Kaido, vključno z Osamo bin Ladnom, vendar so se od devetdesetih let povezale z Washingtonovo agendo v nekdanji Jugoslaviji. . Zdaj izvemo, da ZDA podpirajo pakistansko skupino, imenovano Jundullah, ki jo vodijo talibani, ki je prevzela odgovornost za nedavne ugrabitve in smrti ter za več kot ducat iranskih vojakov in uradnikov v čezmejnih napadih.[5] Ne zadržujte diha in čakajte, da se ime Jundallah pojavi na seznamu terorističnih organizacij State Departmenta; niti katera koli od več drugih etničnih milic, ki jih Cia podpira pri izvajanju terorističnih bombnih napadov in atentatov v Iranu.[1990]
Â
Enaka politična selektivnost velja za številne skupine, ki so na seznamu, zlasti tistih, ki nasprotujejo ameriški ali izraelski politiki.
Â
V zadnjih treh letih je bilo v zadnjih treh letih zaradi naraščajočega pritiska njihovih matičnih držav in mednarodnih zagovornikov človekovih pravic na desetine zapornikov Guantanama tiho vrnjenih v domovino. Nova analiza odvetnikov, ki so zastopali zapornike na Hudičevem otoku 21. stoletja, pravi, da ta politika spodkopava trditve Washingtona o grožnji, ki jo predstavljajo številni prebivalci taborišča. Poročilo, ki temelji na dokumentih ameriške vlade za savdske zapornike, poslane domov v zadnjih treh letih, kaže, da so zapornike sistematično osvobodili iz pripora v tednih po vrnitvi. V polovici proučevanih primerov je pakistanska policija ali vojaki pripornike predala ameriškim silam v zameno za finančno nagrado. Mnogi drugi so bili obtoženi povezav s terorizmom, deloma zato, ker so se njihovi arabski vzdevki ujemali s tistimi, ki so jih našli v računalniški bazi podatkov članov Al Kaide, kažejo dokumenti. Â Decembra je raziskava Associated Pressa pokazala, da je bilo 84 odstotkov izpuščenih pripornikov – 205 od 245 posameznikov, katerih primere je bilo mogoče izslediti – izpuščenih na prostost, potem ko so bili izpuščeni v pripor v svojih matičnih državah.
Â
»V zalivu Guantanama so zagotovo slabi ljudje, vendar obstajajo tudi drugi primeri, ko je težko razumeti, zakaj so ljudje še vedno tam,« je dejal Anant Raut, soavtor poročila, ki je taborišče obiskal trikrat. . »Trudili smo se najti nekaj racionalnosti, nekaj, kar bi nas potolažilo, da ni bilo le naključno. Vendar ga nismo našli.”
Â
Poročilo navaja, da so številni poskusi ZDA, da bi pripornike povezali s terorističnimi skupinami, temeljili na dokazih, ki jih avtorji opisujejo kot posredne in "zelo vprašljive", kot so poti, ki so jim priporniki sledili pri komercialnem letenju iz ene države Bližnjega vzhoda v drugo. . Ameriški uradniki so nekatere potovalne poti povezovali z Al Kaido, medtem ko v poročilu piše, da poti v resnici »vključujejo navadne povezovalne lete na večjih mednarodnih letališčih«. V zvezi z obtožbami, ki temeljijo na podobnih imenih, poročilo navaja: "Zdi se, da ta obtožba temelji le na podobnosti v prečrkovanju imena pripornika in imena, najdenega na enem od trdih diskov."
Â
Raut je dejal, da ga je najbolj presenetil visok odstotek savdskih zapornikov, ki so jih pakistanske sile zajele in predale. Pravzaprav je dejal, da za vsaj polovico skupine v študiji Združene države "niso imele znanja iz prve roke o svojih dejavnostih" v Afganistanu, preden so jih prijeli in zaprli.[8]
Â
Ko so Michaelu Scheuerju, nekdanjemu častniku Cie, ki je vodil agencijsko enoto Osamo bin Ladna, povedali, da je največja skupina v Guantanamu prišla iz pripora v Pakistanu, je rekel: »Popolnoma imamo napačne ljudi.« [9]
Â
Pozabi. Vsi so bili obravnavani enako. Vse vrgli v samico. Vklenjen, z zavezanimi očmi, dolga obdobja neznosnih telesnih zvitkov, brez zdravil. Senzorična deprivacija, pomanjkanje spanja. In dva ducata drugih metod mučenja, ki jih ameriški uradniki ne imenujejo mučenje. (Če te uradnike mučite, bodo morda priznali, da je to »lahko mučenje«.)
Â
"Ideja je zgraditi protiteroristično globalno okolje," je leta 2003 dejal visoki ameriški obrambni uradnik, "tako da bo v 20 do 30 letih terorizem kot trgovina s sužnji, popolnoma diskreditiran."[10]
Â
Kdaj bo odmetavanje bomb na nedolžne civiliste s strani Združenih držav ter napad in okupacija njihove države, ne da bi njihova država napadla ali grozila ZDA, postalo popolnoma diskreditirano? Kdaj bodo uporaba osiromašenega urana in kasetnih bomb ter izročanja CIA mučenja postala stvari, ki jih bo celo ljudem, kot so George W. Bush, Dick Cheney in Donald Rumsfeld, preveč nerodno braniti?
Â
Avstralsko-britanski novinar John Pilger je to opazil v Georgeu Orwellu 1984 »V družbi prevladujejo trije slogani: vojna je mir, svoboda je suženjstvo in nevednost je moč. Tudi današnji slogan, vojna proti terorizmu, obrača pomen. Vojna is terorizem."
Â
Prepuščanje zemlje na milost in nemilost trgu
Al Gore se je 21. marca pojavil pred zaslišanjem Odbora predstavniškega doma za energijo in trgovino o globalnem segrevanju. Zvezdniku »Neprijetne resnice« je Cong. Joe Barton iz Teksasa: "Ne greste samo malo - popolnoma se motite." Popoldne je Gore pričal pred senatnim odborom za okolje in javna dela, med katerim je nekdanjemu podpredsedniku senator James Inhofe iz Oklahome povedal: »Bili ste tako ekstremni v nekaterih svojih izrazih, da izgubljate nekaj svojega lastni ljudje.”[11]
Â
Ti člani kongresa poznajo dejstva gospodarskega življenja v Združenih državah. Boj proti globalnemu segrevanju je grožnja njegovemu glavnemu človeškemu generatorju – korporacijam – ki izkoriščajo najboljše, kar lahko kongresni člani kupijo z denarjem, da ohranijo vladne predpise čim šibkejše.
Â
Ali Al Gore pozna ista dejstva ameriškega gospodarskega življenja? Seveda, a to bi iz njegovega filma težko razbrali. Ravno tako strahopetno je pri poslovanju s korporacijami, kot je bil Gore v boju proti kraji volitev leta 2000. V uri in pol filma ni slišati besed "korporacije" ali "dobiček". Najbližje temu, da pripiše povezavo med izsiljevanjem okolja in nenehnim prizadevanjem podjetij za optimizacijo dobička, je ena sama bežna omemba nepripravljenosti ameriških proizvajalcev avtomobilov, da bi povečali porabo avtomobilov na plin. Razpravlja o povezavi med tobakom in pljučnim rakom kot primer, kako moramo »povezati pike« pri okoljskih vprašanjih, pri čemer ne omenja tobačnih korporacij ali njihovega hudega in namernega zavajanja ameriškega ljudstva. Na drugi točki navaja, da moramo izbrati okolje namesto gospodarstva, brez kakršnegakoli pojasnila. Sicer pa je sporočilo filma, da je stvar posameznika, ali spremeni svoje navade, se zavzema za obnovljive vire energije in o tem ali onem piše svojemu kongresniku. Skratka, osnovni problem je, pravi, da nam manjka »politične volje«.
Â
Zelo zanimivo bi bilo, če bi bil Al Gore predsednik, videti, kako oster bi bil s korporacijami, ki so vsak dan, 24 ur na dan, postavljene pred izbiro: ena metoda delovanja je najmanj škodljiva za okolje, druga metoda najmanj škodljiva za rezultat. Seveda je bil Gore osem let podpredsednik in je bil v fantastičnem in zavidljivem položaju, da je lahko pritiskal na korporacije, naj se popravijo, in na kongres, naj sprejme strožje predpise; kot tudi o izobraževanju javnosti o več kot o svojih slabih navadah. Toda kaj točno je naredil? Ali mi lahko kateri bralec razsvetli, v kolikšni meri je moški takrat uporabil svoj položaj in svojo moč na način, ki je skladen s podobo in besedo njegovega novega filma?
Â
Toda ali bi lahko bil Gore izvoljen brez korporativnega denarja? In koliko tega denarja bi prišlo v njegov žep, če bi zagovarjal (zaduši se, dahni!) brezplačen javni prevoz, ki ga plača država – železnica, avtobus, trajekt itd.? To bi povzročilo dih jemajoče - ali bolje rečeno, dih izboljšano - zmanjšanje avtomobilskega onesnaževanja; zlahka plačano s prekinitvijo ameriških imperialističnih vojn.
Â
Microsoft in Agencija za nacionalno varnost
Dolgo sem čutil, da so največja pomanjkljivost ameriških medijev njihove napake opustitve, ne pa napake naročila. To, kar izpustijo, izkrivlja novice bolj kot kakršne koli dejanske napake ali odkrite laži. Januarja je Washington Post poročal, da je Microsoft napovedal, da bo njegov novi operacijski sistem Vista prinesel k nam s pomočjo Agencije za nacionalno varnost. NSA je dejala, da je pomagalo zaščititi operacijski sistem pred črvi, trojanskimi konji in drugimi zahrbtnimi računalniškimi napadalci. "Naš namen je pomagati vsem pri varnosti," je dejal vodja skupine za analizo ranljivosti in operacij NSA. Vohunska agencija, ki je svoje storitve zagotavljala brezplačno, je dejala, da je bila Microsoftova zamisel, da bi priznala vlogo NSA, čeprav programski gigant ni želel biti natančen glede prispevkov NSA k Vista.[12]
Â
Tisto, na kar nas Post — in verjetno vsi glavni ameriški mediji — ne spomnijo, je tisto, kar je izšlo v letih 1999 in 2000, čeprav je povsod po internetu.
Â
Septembra 1999 je vodilni evropski preiskovalni novinar Duncan Campbell razkril, da se je NSA z Microsoftom dogovorila za vstavljanje posebnih "ključev" v operacijske sisteme Windows, začenši z Windows 95. Ameriški računalniški znanstvenik Andrew Fernandez iz Cryptonyma v Severni Karolini je razstavil dele kodo z navodili za Windows in našel dimno pištolo – Microsoftovim razvijalcem ni uspelo odstraniti simbolov za odpravljanje napak, ki so bili uporabljeni za testiranje te programske opreme, preden so jo izdali. Znotraj kode sta bili nalepki za dva ključa. Ena se je imenovala "KLJUČ". Drugi se je imenoval "NSAKEY". Fernandez je svojo ugotovitev predstavil na konferenci, na kateri so bili prisotni tudi nekateri Windows razvijalci. Razvijalci niso zanikali, da je bil ključ NSA vgrajen v njihovo programsko opremo, niso pa želeli govoriti o tem, kaj je ključ naredil ali zakaj je bil tja vstavljen brez vednosti uporabnikov. Fernandez pravi, da "zadnja vrata" NSA v najpogosteje uporabljanem operacijskem sistemu na svetu "vladi ZDA veliko olajšajo dostop do vašega računalnika."[13]
Â
Februarja 2000 je bilo razkrito, da je Delegacija za strateške zadeve (DAS), obveščevalna veja francoskega obrambnega ministrstva, leta 1999 pripravila poročilo, ki je prav tako trdilo, da je NSA pomagala namestiti tajne programe v Microsoftovo programsko opremo. Glede na poročilo DAS, "se zdi, da je ustanovitev Microsofta v veliki meri podprla, nenazadnje finančno, NSA in da je IBM prisilil, da sprejme [Microsoft] operacijski sistem MS-DOS s strani iste uprave." V poročilu je navedeno, da obstaja "močan sum pomanjkanja varnosti, ki ga hranijo vztrajne govorice o obstoju vohunskih programov pri Microsoftu in prisotnost osebja NSA v razvojnih skupinah Billa Gatesa." Microsoft je vse obtožbe kategorično zanikal, francosko obrambno ministrstvo pa je sporočilo, da ne stoji nujno za poročilom, ki so ga napisali »zunanji strokovnjaki«.[14]
Â
Če zgoraj navedeno moti vašo podobo Billa Gatesa in njegovih prijateljev kot skupine dolgolasih, liberalnih, miroljubnih računalniških geekov, podjetja pa kot ene od nevojaško usmerjenih napol spodobnih korporacij, poročilo DAS navaja, da Pentagon je bil takrat Microsoftov največji odjemalec na svetu. Pomembna stranka je bila tudi izraelska vojska. Leta 2002 je podjetje v Izraelu postavilo ogromne panoje z Microsoftovim logotipom pod besedilom »Iz globine našega srca — hvala izraelskim obrambnim silam«, v ozadju pa je bila izraelska državna zastava.[15]
Â
Mit o dobri vojni
Bralci tega poročila se bodo zavedali, da je ena od stvari, ki si jih zelo prizadevam povedati, ta, da je razlog, da toliko Američanov podpira grozodejstva ZDA v tujini, ta, da so prepričani, da vlada misli dobro, ne glede na to, kako slabe so stvari videti. Ameriški voditelji lahko delajo napake, lahko zmotijo, lahko lažejo, morda celo ob nenavadni priložnosti povzročijo več škode kot koristi, toda mislijo dobro. Njihovi nameni so častni. O tem je prepričana večina Američanov. In eden od temeljnih kamnov za to zgradbo domoljubne vere je druga svetovna vojna, zgodovinska saga, o kateri vse Američane učijo od otroštva naprej. Vsi vemo, kako je njeno pravo ime: "Dobra vojna".
Â
Zaradi česar priporočam knjigo Jacquesa Pauwelsa "Mit o dobri vojni", ki je bila objavljena leta 2002. Je zelo dobro narejena, dobro argumentirana in dokumentirana, lahko se bere. Še posebej so mi všeč deli, ki obravnavajo zadnje mesece evropske kampanje, med katerimi sta Združene države in Velika Britanija razmišljali o tem, da bi svojemu sovjetskemu zavezniku zabodli nož v hrbet z manevri, kot je ločeni mir z Nemčijo, uporabo nemških čet za boj proti Rusom in sabotaže pravni poskusi različnih komunističnih partij in drugih elementov evropske levice, da bi po vojni delili (visoko zasluženo) politično oblast. Ta zadnja sabotaža je bila seveda zelo učinkovito realizirana. Stalin je o teh shemah izvedel dovolj, da je vsaj delno pojasnil njegov povojni sumničav odnos do svojih »zaveznikov«. Na Zahodu smo temu rekli »paranoja«.[16]
Â
OPOMBE
Â
[1] Seattle Times, 31. marec 2007
Â
[2] Washington Post, 30. marec 2007, str. 11
Â
[3] Financial Times (London), 4. oktober 2004
Â
[4] Wall Street Journal, 26. januar 2005
Â
[5] Pričanje pred pododborom predstavniškega doma za zadeve zahodne poloble, 16. april 1985
Â
[6] ABC News, 3. april 2007
Â
[7] Sunday Telegraph (London), 25. februar 2007
Â
[8] Washington Post, 18. marec 2007
Â
[9] Richard Ackland, »Innocence ignored at Guantanamo«, Sydney Morning Herald, 24. februar 2006.
Â
[10] New York Times, 17. januar 2003, str.10
Â
[11] Washington Post, 22. marec 2007, str. 2
Â
[12] Washington Post, 9. januar 2007. str.D1
Â
[13] Članek Duncana Campbella z dne 3. septembra 1999 lahko najdete na spletni strani TechWeb: http://www.techweb.com/wire/29110640
Â
[14] Agence France Presse, 18. in 21. februar 2000
Â
[15] Za ogled enega od panojev: www.inminds.co.uk/boycott-news-0022.html
Â
[16] http://www.alys.be/pauwels/2publi_the_myth.htm
Na voljo v angleški, španski, francoski, nemški, italijanski in nizozemski izdaji
William Blum je avtor:  Ubijanje upanja: intervencije ameriške vojske in Cie po 2. svetovni vojni Rogue State: A Guide to the World's Only Superpower Disident West-Bloc: Spomini na hladno vojno Osvoboditev sveta do smrti: Eseji o ameriškem imperiju  Â
Â
Dele knjig je mogoče prebrati in kupiti podpisane izvode pri  Prejšnja poročila proti imperiju lahko preberete na tej spletni strani.
Â
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate