Medtem ko odposlanci Združenih držav letajo sem ter tja in iščejo mirovno formulo za končanje izraelsko-palestinskega spora, zadeva, ki naj bi bila pred desetletji rešena, spet tli v življenju.
Prejšnji mesec, ki so ga označili za "dan besa", je na tisoče Palestincev prišlo na ulice, da bi protestirali proti načrtu, da bi desettisoče beduinov izgnali iz dežele njihovih prednikov v Izraelu, v Negevu (Naqab).
Spopadi so bili najhujši med izraelsko policijo in veliko palestinsko manjšino v državi od izbruha druge intifade pred 13 leti, policija pa je uporabila palice, šok granate, vodne topove in aretacije, da bi odvrnila prihodnje proteste.
Stvari bodo verjetno le še bolj segrete. Tako imenovani Prawerjev načrt, ki ga na hitro obravnava parlament, bo dovolil uničenje več kot 30 beduinskih vasi, s čimer bo prisilno preselil prebivalce v zapostavljena, prenaseljena mesta. Ti urbani rezervati, ki so bili zgrajeni pred desetletji, so na dnu vsakega socialnega in gospodarskega indeksa.
Voditelji beduinov, ki jih pri pripravi načrta niso upoštevali, pravijo, da mu bodo nasprotovali do konca. Vasi, čeprav jih država obravnava kot nezakonite, so zadnja mesta, kjer se beduini držijo svoje zemlje in tradicionalnega pastirskega življenja.
Toda izraelska vlada enako vztraja, da morajo biti beduini "koncentrirani" - izraz, ki ga je uporabil Benny Begin, nekdanji minister, ki je pomagal oblikovati načrt. Na mestu vasi bo postavljena peščica judovskih mest.
Vložki so visoki, nenazadnje zato, ker Izrael na to bitko gleda kot na nadaljevanje vojne iz leta 1948, ki je na ruševinah Palestine vzpostavila judovsko državo.
Avigdor Lieberman, zunanji minister, je prejšnji teden trdil, da boj za Negev dokazuje, da se "nič ni spremenilo od časov stolpa in ograje" - sklicevanje na močno utrjene postojanke, ki so jih sionisti agresivno zgradili v tridesetih letih 1930. stoletja, da bi izgnali Palestince z zemlje stoletja so kmetovali.
Te postojanke so kasneje postale zemlje lačne kmetijske skupnosti, kot je kibuc, ki je judovski državi dal ozemeljsko hrbtenico.
Liebermanovo stališče odraža stališče vlade: "Borimo se za dežele judovskega ljudstva proti tistim, ki jih namerno poskušajo oropati in zasesti."
Označevanje beduinov kot »skvoterjev« in »prestopnikov« razkriva veliko o nerešljivosti širšega konflikta – in zakaj Američani nimajo upanja, da bi ga končali, dokler iščejo rešitve, ki obravnavajo samo krivice, ki jih je povzročila okupacija, ki se je začela leta 1967.
Doron Almog, ki je zadolžen za izvajanje Prawerjevega načrta, je prejšnji teden opazil, da se beduini temu niso uprli, da bi rešili svoje skupnosti, ampak "da bi ustvarili ozemeljsko povezavo med Hebronom in območjem Gaze". Z drugimi besedami, v Almogovem paranoičnem razmišljanju je boj beduinov za pravice v resnici krinka za njihovo ambicijo, da bi služili kot mostišče med Zahodnim bregom in Gazo.
V resnici tako Izrael kot Palestinci razumejo, da se vojna leta 1948 ni nikoli zares končala.
Suhad Bishara, odvetnik, specializiran za izraelska zemljiška vprašanja za pravni center Adalah, je načrt Prawer označil za "drugo nakbo" glede na katastrofalne dogodke leta 1948, ki so Palestincem odvzeli domovino.
Izrael medtem še naprej dojema svojih 1.5 milijona palestinskih državljanov – ne glede na to, ali so miroljubni – prav tako tujce in ogrožajoče za njegove interese kot Palestinci na zasedenih ozemljih.
Korenine Prawerjevega načrta lahko izsledimo v enem od najzgodnejših načel cionizma: »judaizacija«. Obstajajo mesta po Izraelu, vključno z Zgornjim Nazaretom, Karmielom in Migdal Haemekom, ki so bila ustanovljena kot judaizirane skupnosti poleg velikega palestinskega prebivalstva z uradnim ciljem »narediti deželo judovsko«.
Napačna premisa judaizacije v letih pred državo je bila fantazija, da je Palestina »dežela brez ljudi za ljudi brez dežele«. Njena zlovešča stran je bila vesela zapoved pionirjem cionizma, naj »naredijo puščavo v cvet«, predvsem z izgonom Palestincev.
Dandanes je bil izraz »judaizacija« s svojimi neprijetnimi prizvoki zavržen v korist »razvoja«. Obstaja celo minister za »razvoj Negeva in Galileje« – dveh izraelskih območij z veliko koncentracijo Palestincev. Toda uradnike zanima samo judovski razvoj.
Prejšnji teden je po spopadih izraelski dnevnik Haaretz objavil razkrite dokumente, ki kažejo, da Svetovna cionistična organizacija – neuradna veja vlade – tiho oživlja program judaizacije v Galileji.
V prizadevanju, da bi v regijo pripeljali dodatnih 100,000 Judov, naj bi zgradili več novih mest, samo za Jude, razpršenih čim širše v nasprotju z izraelskim lastnim glavnim načrtom, ki zahteva gostejšo pozidavo znotraj obstoječih skupnosti za zaščito redkih zemljiških virov .
Vsa ta velikodušnost do izraelskega judovskega prebivalstva je na račun palestinskih državljanov države. Od ustanovitve Izraela pred več kot šestimi desetletji jim niso dovolili niti ene nove skupnosti. In nova judovska mesta, kot so se prejšnji teden pritožili arabski župani, gradijo namerno, da bi jih zaprli.
Za uradnike gre pri prenovljenem judaiziranju za uveljavljanje »izraelske suverenosti« in »okrepitev našega nadzora« nad Galilejo, kot da bi bili trenutni prebivalci – izraelski državljani, ki so Palestinci – skupina sovražnih tujcev. Haaretz je politiko bolj pošteno označil za »rasizem«.
Judaizacija postavlja konflikt med Izraelci in Palestinci v pojme ničelne vsote in ga s tem naredi nerešljivega. Ko Izrael obravnava svoje palestinske državljane, ne govori o integraciji ali celo asimilaciji, temveč o njihovem trajnem statusu »pete kolone« in »Ahilove pete« judovske države.
To je zato, ker bi lahko Palestinci v Izraelu, če bi se kdaj uveljavila načela pravičnosti in enakosti, služili kot prehod, prek katerega bi lahko milijoni izgnanih Palestincev našli pot nazaj domov.
Z preklicem politike judaizacije bi lahko palestinska manjšina končala konflikt brez nasilja preprosto tako, da bi podrla ogrodje rasističnih zakonov, ki so blokirali kakršno koli vrnitev Palestincev od njihovega izgona pred 65 leti.
Zato izraelski premier Benjamin Netanyahu v okviru trenutnih mirovnih pogajanj zahteva, da Palestinci posvetijo načelo judaizacije s priznanjem Izraela kot judovske države. Tudi zato so pogovori obsojeni na neuspeh.
Jonathan Cook je prejel posebno nagrado Marthe Gellhorn za novinarstvo. Njegovi zadnji knjigi sta »Izrael in spopad civilizacij: Irak, Iran in načrt za preoblikovanje Bližnjega vzhoda« (Pluto Press) in »Izginjajoča Palestina: Izraelski poskusi človeškega obupa« (Zed Books). Njegova nova spletna stran je www.jonathan-cook.net.
Različica tega članka se je prvič pojavila v The National, Abu Dhabi.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate