V sredo zvečer je potekala zanimiva spletna panelna razprava o primeru Juliana Assangea, ki jo vsem priporočam za ogled. Video je na dnu strani.
Toda med vsemi izjemnimi prispevki želim izpostaviti zelo pomembno točko Yanisa Varoufakisa, ki je pomembna za razumevanje trenutnih dogodkov daleč onkraj primera Assange.
Varufakis je akademik, ki so ga zahodni politični in medijski esteblišmenti uničili, ko je služil kot grški finančni minister. Leta 2015 je priljubljena levičarska grška vlada poskušala nasprotovati uvedbi strogih posojilnih pogojev Grčiji s strani evropskih in mednarodnih finančnih institucij, ki so tvegale, da bi grško gospodarstvo pahnile v globlji bankrot, in se je zdelo, da so nameravale obrniti predvsem njen socialistični program. Vlado, ki ji je služil Varufakis, so s kampanjo ekonomskega ustrahovanja s strani teh institucij učinkovito strli v poslušnost.
Varufakis tukaj opisuje način, kako levičarski disidenti, ki izpodbijajo ali motijo pripovedi zahodnega establišmenta – pa naj gre za njega samega, Assangea ali Jeremyja Corbyna – na koncu niso le podvrženi atentatu na značaj, kot se je vedno dogajalo, ampak dandanes znajdejo zmanipulirani v tajno dogovarjanje. v lastnem atentatu na značaj.
Tukaj je kratek prepis Varoufakisovih veliko bolj izčrpnih komentarjev – v približno 48 minutah –, ki poudarjajo njegovo stališče o sodelovanju:
»Establišment, globoka država, poimenujte to, kakor hočete, oligarhija, postali so veliko, veliko boljši pri tem [atentatu] kot nekoč. Kajti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so te obtožili, da si komunist. Očitali bi mi, da sem marksist. No, jaz sem marksist. Res ne bom tako trpel, če mi očitate, da sem levičar. Jaz sem levičar!
»To, kar počnejo, je zdaj nekaj veliko hujšega. Obtožujejo vas nečesa, kar vas resnično boli. Imenovanje nekoga, kot smo mi, za rasista, fanatika, antisemita, posiljevalca. To je tisto, kar resnično boli, ker če me kdo danes imenuje posiljevalec, kajne, tudi če je to popolna bedarija, čutim kot feministko, da moram ženski, ki je nakazana ali kakorkoli vpletena v to obtožbo, dati priložnost, da govori proti meni . Ker to delamo levičarji.«
Varoufakisova poanta je, da ko je bil Assange obtožen, da je posiljevalec, kot je bil, preden so ZDA razjasnile pravi primer proti njemu – ko so ga poskušale izročiti iz Združenega kraljestva zaradi razkrivanja njegovih vojnih zločinov v Iraku in Afganistanu –, se ni mogel braniti sam, ne da bi odtujil pomembno skupino svojih naravnih podpornikov, tistih na levici, ki se identificirajo kot feministke. Kar se je točno zgodilo.
Podobno, kot ugotavlja Varufakis iz prejšnjih pogovorov, ki jih je imel z Assangeom, se ustanovitelj Wikileaksa ni mogel ustrezno braniti pred obtožbami, da je sodeloval z Rusijo in Donaldom Trumpom, da bi Trumpu pomagal zmagati na ameriških predsedniških volitvah leta 2016 proti Hillary Clinton in demokratom.
Takrat so Assangeovi podporniki lahko poudarili, da so razkrita elektronska sporočila resnična in da so v javnem interesu, ker kažejo na globoko korupcijo v establišmentu demokratske stranke. Toda te argumente je preglasila pripoved ameriških medijev in varnostnih ustanov, da je Wikileaksova objava e-poštnih sporočil politično vmešavanje, ker naj bi e-poštna sporočila vdrla Rusija, da bi vplivala na izid volitev.
Ker je bil Assange absolutno zavezan načelu nerazkritja virov, se v javnosti ni želel braniti s potrditvijo, da mu je e-pošto posredoval insajder demokratske stranke, ne "Rusi". Njegov molk je omogočil, da je njegovo blatenje v veliki meri ostalo neizpodbijano. Ker je bil Assange že odvzet podpori velikega dela feministične levice, zlasti v Evropi, je zdaj izgubil podporo precejšnjega dela levice tudi v ZDA.
V teh primerih se mora obtoženi braniti z eno roko zvezano na hrbtu. Ne morejo vrniti udarca, ne da bi še bolj nasprotovali znatnemu delu svojih privržencev, s čimer bi poglobili delitve znotraj levičarskih vrst. Žrtev tovrstnega atentata na lik je ujeta v enakovreden živemu pesku ugleda. Bolj ko se borijo, globlje tonejo.
Kar se je seveda zgodilo točno tistemu, kar se je zgodilo nekdanjemu vodji britanskih laburistov Jeremyju Corbynu, ko so ga obtožili, da je rasist. Če so on ali njegovi podporniki poskušali izpodbijati trditev, da je stranka pod njegovim vodstvom čez noč postala antisemitska – četudi le z navajanjem statističnih podatkov, ki kažejo, da ni –, so bili takoj obsojeni zaradi domnevnega »zanikanja antisemitizma«, predstavljenega kot sodobna enakovredno zanikanju holokavsta.
Bodite pozorni na Kena Loacha, ki je bil prav tako v komisiji, ki prikimava v znak strinjanja, medtem ko Varoufakis govori. Ker se je Loach, znani levičarski, protirasistični filmski ustvarjalec, ki je stopil v Corbynov bran pred zlagano medijsko kampanjo, ki ga je blatila kot antisemita, kmalu znašel podobno obtožen.
Jonathan Freedland, višji kolumnist liberalnega Guardiana, je bil med tistimi, ki so uporabljali natančno taktiko, ki jo je opisal Varoufakis. Loacha je poskušal diskreditirati z obtožuje da Judom odreka pravico do opredelitve lastne izkušnje z antisemitizmom.
PIC
Freedland si je prizadeval manipulirajo Loachove protirasistične poverilnice proti njemu. Ali se strinjate z nami, da je Corbyn antisemit in da je tudi večina njegovih podpornikov, ali pa ste hinavec, ki se odreka lastnim protirasističnim načelom – in to izključno v primeru antisemitizma. In to, QED, bi dokazalo, da tudi tebe motivira antisemitizem.
Loach se je znašel pred strašno binarno izbiro: ali mora sodelovati s Freedlandom in korporativnimi mediji pri blatenju Corbyna, dolgoletnega političnega zaveznika, ali pa bo prisiljen sodelovati pri lastnem blatenju kot antisemita.
To je zelo grda, globoko neliberalna, globoko manipulativna, zelo nepoštena taktika. Je pa tudi izjemno učinkovit. Zato ga dandanes desničarji in centristi uporabljajo ob vsaki priložnosti. Levica se glede na svojo načelnost le redkokdaj zateka k tovrstnemu sprenevedanju. Kar pomeni, da lahko samo strelca pripelje do streljanja.
To je dilema levice. Zato se trudimo zmagati v sporu v korporativnem medijskem okolju, ki nam ne le odreka zaslišanja, ampak tudi spodbuja glasove tistih, kot je Freedland, ki nas poskušajo uničiti iz centra, in tistih, ki so domnevno na levici, kot sta George Monbiot in Owen Jones, ki sta prepogosto uničuje nas od znotraj.
Kot še pravi Varufakis, mora levica nujno v ofenzivo.
Moramo najti načine, kako obrniti ploščo proti vojnim zločincem, ki so nas obžalovali z zahtevami, da je Assange, ki je razkril njihove zločine, tisti, ki ga je treba zapreti.
Pojasniti moramo, da so tisti, ki so tako pripravljeni antirasiste blatiti kot antisemite – kot je Corbynov naslednik, sir Keir Starmer, storil množici članov laburistične stranke – pravi rasisti.
In kot vojne jastrebe moramo razkrinkati tiste, ki protivojno levico obtožujejo, da služi kot apologeta diktatorjev, ko poskušamo zaustaviti zahodne države, ki vodijo več nezakonitih vojn za grabljenje virov s tako uničujočimi posledicami za lokalno prebivalstvo.
Moramo postati veliko bolj sofisticirani v našem razmišljanju in naših strategijah. Ni časa za izgubljanje.
Ta esej se je prvič pojavil na blogu Jonathana Cooka: https://www.jonathan-cook.net/blog/
Jonathan Cook je prejel posebno nagrado Marthe Gellhorn za novinarstvo. Med njegovimi knjigami sta »Izrael in spopad civilizacij: Irak, Iran in načrt za preoblikovanje Bližnjega vzhoda« (Pluto Press) in »Izginjajoča Palestina: Izraelski poskusi človeškega obupa« (Zed Books). Njegova spletna stran je www.jonathan-cook.net.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate