Dragi prijatelji,
ALAI AMLAT-en, 2. 4. 2013.- Pravkar sem se vrnil s potovanja po Haitiju. Tja sem šel, da bi sodeloval na kongresu haitijskega kmečkega gibanja in izkoristil priložnost, da sem obiskal več regij v državi in projekte, ki jih brigada La Via Campesina/ALBA razvija v solidarnosti s haitijskim ljudstvom.
Svoje pismo bi rad začel s komentarjem o glavnih značilnostih tega naroda. Država je velika kot Alagoas (27,000 km2), vsa je gorata, kot vidimo v Minas Geraisu, toda gore so bile popolnoma izkrčene in so ostale brez zelenega pokritja. Kmečki kmetje so morali desetletja uporabljati oglje kot edini vir energije in dohodka. Vsa hrana na Haitiju se kuha na oglju. V državi ni plinskih peči, razen v bogatih soseskah Port-au-Princea. Podnebje je po vsej državi polsušno. Dežuje le tri mesece na leto, potem pa pride do naše znane severovzhodne suše … Na tem prenaseljenem ozemlju živi deset milijonov ljudi, sestavljenih iz 95 % ljudi afriškega porekla in 5 % mulatov.
So dediči prve velike družbene revolucije v Latinski Ameriki, ko so se leta 1804 uprli francoskim kolonialistom, ki so jih izkoriščali kot sužnje in obsodili na povprečno življenjsko dobo 35 let. Izgnali so naseljence, odpravili suženjstvo in razdelili zemljo. In ker so vedeli, da se lahko kolonialisti vrnejo, še bolj oboroženi, so se povzpeli v gore, kjer živijo še danes.
Kolonialisti so se vrnili, a to niso bili več Francozi, bili so kapitalisti iz ZDA, ki so državo okupirali v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. In ko so odšli, so za seboj pustili proameriško Duvalierjevo diktaturo, ki je terorizirala prebivalstvo od leta 1957 do 1986, čemur so sledile začasne vlade.
Leta 1990 so izvolili patra Aristida iz teologije osvoboditve. A ni šlo, Američani so ga strmoglavili in odpeljali v Washington, da bi mu dal lekcije o neoliberalizmu. Vrnil se je ukročen za še en mandat.
Kasneje so izvolili predsednika Prevala, ki mu je uspelo dokončati mandat, a brez demokratičnih sprememb. Sedaj pa so Američanom izvolili marionetno vlado, ki je za volilno kampanjo porabila 25 milijonov dolarjev. Vsi na Haitiju vedo, da ga ljudje niso izvolili.
Morale bi biti volitve v parlament; njihov mandat se je iztekel pred več kot šestimi meseci. Ampak nihče ne govori o tem. Zakonsko ustanovljenega parlamenta torej ni, čeprav deluje. Dejansko oblast imajo v praksi enote Združenih narodov, imenovane Minustah!
Zato je Haitijsko ljudstvo, čeprav osvobojeno suženjstva, le malo let živelo v demokraciji, in to buržoazni.
Ljudje živijo v skrajni revščini, brez hrane in materialnih dobrin. Stvari so se poslabšale po potresu januarja 2010, ki je ubil na tisoče ljudi in uničil skoraj celotno mesto Port-au-Prince. Toda ljudje stojijo pokonci z dostojanstvom, združeni s svojo kulturo, kreolskim jezikom, ki se govori samo tam, in vudujem (enakovredno našemu candombléju), ki ga izvajajo skoraj vsi, hkrati pa ohranjajo verski sinkretizem, v stilu: katoliška maša ob nedeljah in ob četrtkih na dvorišču.
Na podeželju ni šol. 70 % prebivalstva živi na podeželju. Nepismenost dosega 65 % prebivalstva. Na podeželju ni elektrike, samo v Port-au-Princeu. Obstajajo samo tri asfaltirane državne avtoceste. In pitne vode ni. Vsakdo mora kupiti čisto vodo po mednarodnih cenah.
Lani je prvič v zgodovini izbruhnila epidemija kolere, ki je ubila na stotine ljudi. Srednjeveško bolezen so prinesle enote [ZN] iz Nepala, ki so svoje odplake odvrgle v glavno reko države. Ali bi bilo katero mednarodno sodišče pripravljeno tožiti Združene narode zaradi teh smrti?
Več kot 65% vse hrane je uvoženih ali pa pride v obliki donacij, kar ustreza črnopodjetniški buržoaziji, ki izkorišča prebivalstvo.
Družine, ki imajo še nekaj sredstev za nakup blaga iz sosednje Dominikanske republike, lahko to storijo, ker prejemajo denar od sorodnikov, ki delajo v ZDA.
Chavez je rešil Haitijce pred kaosom, priskrbel jim je nafto prek družbe Petrocaribe in predlagal, da lokalna vlada vloži proračun v socialne projekte. Gorivo sicer prodajajo na bencinskih servisih, a vlada nikoli ni pojasnila, kam gre presežek prihodkov.
V takem scenariju se ni težko vprašati, kdaj se bo pojavila naslednja ljudska vstaja. A ne bodite prestrašeni, tam je 12,000 vojakov iz številnih držav sveta, ki jih koordinira brazilska vojska in nosijo emblem ZN, da bi zajezili morebitne nemire. Paradirajo v do zob oboroženih konvojih samo zato, da bi ljudem povedali: »Ne pozabite, tukaj smo, da vzdržujemo red! Red revščine in suženjstva. Tam ni vojne, niti nasilja (stopnja umorov je najnižja v Latinski Ameriki), vojaki so tam le v vlogi policistov.
Brazilske vojake sem vprašal, zakaj so tam, saj sploh ne govorijo kreolščine, da bi se lahko sporazumevali z ljudmi. Edini odgovor, ki sem ga dobil, je bil, da če bodo oni odšli, bodo prišli Američani, ki bodo veliko bolj nasilni!
Ljudje na Haitiju ne potrebujejo oboroženih vojakov. Ljudje na Haitiju potrebujejo solidarnost, da bi razvili produktivne sile na svojem ozemlju in proizvedli dobrine, ki jih potrebujejo za premagovanje neizmernih potreb.
Prebivalci Haitija potrebujejo podporo, da bi imeli elektriko, plin za kuhanje in preprečili krčenje gozdov. Potrebujejo sistem pitne vode in šole na vseh ravneh, v vseh vaseh. Potrebujejo semena in orodje. Vse ostalo zelo dobro vedo. Tam so od leta 1804 kot svobodno ljudstvo preživeli in se množili kljub tolikim tujim roparjem.
Na srečo obstajajo drugačni pogledi na odnos s Haitijci. Vlada Bahie jim je poslala cisterne za shranjevanje deževnice. Ljudje so tam zelo hvaležni za to. Petrobras nam je pomagal pripeljati 77 mladih kmetov na študij agroekologije v Brazilijo. Katoliška cerkev Minas Gerais je naredila posebno zbirko v vseh župnijah in denar zdaj financira kmetijske razvojne projekte, od zelenjavnih vrtov do vzreje koz, piščancev in razmnoževanja semen.
Socialna gibanja La Via Campesina Brazil z zelo omejenimi sredstvi vzdržujejo stalno skupino prostovoljcev že več kot 6 let na Haitiju, ki razvijajo projekte v kmetijstvu, cisternah in izobraževanju.
Upoštevajte, Haitijci so jezni na enote MINUSTAH. Če bi Združeni narodi želeli poslati vojake, bi lahko sledili zgledu Ekvadorja in Venezuele: njihovi vojaki ne nosijo orožja; tam gradijo hiše, ceste in skladišča. Ali pa sledite zgledu Kube, ki tam vzdržuje več kot 5,000 zdravnikov prostovoljcev. Pravzaprav je to edina javna zdravstvena služba v državi, vzdržujejo pa jo zdravniki humanisti, ki dajejo zgled prakse socializma.
Mislim, da je naša dolžnost kot bratov in sester Haitijcev, da nadaljujemo s protesti in zahtevamo umik vojakov s Haitija, na enak način, kot jih ne želimo imeti v Braziliji ali kateri koli drugi državi. In še naprej jih moramo podpirati s projekti gospodarskega in družbenega razvoja.
Revista Caros Amigos, april 2013.
Prevod: Ana Amorim
João Pedro Stedile je član Nacionalne koordinacije gibanja delavcev brez zemlje (MST) in Via Campesina Brazil.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate