Pot dolgotrajne kampanje, ki je ta mesec rodila nesmiselno vsestrankarsko poročilo britanskega parlamenta o antisemitizmu v Združenem kraljestvu, je mogoče izslediti nazaj do intenzivnega lobiranja izraelske vlade, ki se je začelo pred več kot štirimi leti, v začetku 2002.
Takrat, ko je Ariel Sharon v svojem uničujočem divjanju, znanem kot operacija Obrambni ščit, drobil raztrgane ostanke sporazumov iz Osla s ponovnim vdorom v mesta na Zahodnem bregu, ki so bila predana palestinskim oblastem, je v boj potegnil izraelske medije. Lokalni časopisi so začeli neskončno poudarjati zaskrbljenost zaradi vzpona »novega antisemitizma«, teme, ki jo je hitro in z navdušenjem prevzel mišičasti sionistični lobi v ZDA.
Seveda ni bilo prvič, da je Izrael poklical ameriške lojaliste, naj mu pomagajo iz težav. V knjigi Beyond Chutzpah Norman Finkelstein dokumentira pojav trditev o novem antisemitizmu k bledi uspešnosti Izraela v vojni Yom Kippur leta 1973. Upali so, da bi ob tej priložnosti kritike lahko obtožili antisemitizma, da bi zmanjšali pritisk na Izrael, naj Sinaj vrne Egiptu in se pogaja s Palestinci.
Izrael je v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril svet na nov val antisemitizma, ravno ko je bil deležen kritik brez primere zaradi svoje invazije in okupacije Libanona. Kar je razlikovalo novi antisemitizem od tradicionalnega protijudovskega rasizma, ki je pripeljal do nemških taborišč smrti, so rekli njegovi promotorji, da je tokrat sprejel progresivno levico in ne skrajno desnico.
Sveže trditve o novem antisemitizmu so začele zaživeti spomladi 2002, ko je angleška spletna stran uglednega izraelskega liberalnega dnevnega časopisa Haaretz več mesecev označevala poseben spletni dodatek člankov o »novem antisemitizmu«. , ki opozarja, da se v Evropi in Ameriki obuja »staro sovraštvo«. Refren je kmalu prevzel Jerusalem Post, desničarski časopis v angleškem jeziku, ki ga izraelski establišment redno uporablja za krepitev podpore svoji politiki med Judi iz diaspore.
Tako kot njegovi predhodniki, so trdili izraelski apologeti, so tudi za najnovejši val antisemitizma odgovorna zahodna napredna gibanja – čeprav s svežim zasukom. Vedno prisoten, a večinoma latenten zahodni antisemitizem je podivjal vse večji politični in intelektualni vpliv skrajnih muslimanskih priseljencev. Posledica je bila, da se je med levico in militantnim islamom ustvarilo nesveto zavezništvo.
Takšna stališča so prvi izrazili visoki člani Šaronovega kabineta. V intervjuju za Jerusalem Post novembra 2002 je na primer Benjamin Netanjahu opozoril, da latentni antisemitizem spet postaja aktiven:
»Po mojem mnenju je veliko v Evropi, ki nasprotujejo antisemitizmu, in veliko vlad in voditeljev, ki nasprotujejo antisemitizmu, vendar napetost tam obstaja. Ignoriranje realnosti je reči, da je ni. Zdaj je povezan z močnejšo in bolj odkrito silo antisemitizma, ki je islamski antisemitizem, ki prihaja iz nekaterih islamskih manjšin v evropskih državah, in ga spodbuja. To je pogosto prikrito kot anticionizem.«
Netanjahu je predlagal, da bi "spalili vrelo" z začetkom agresivne kampanje odnosov z javnostmi "samoobrambe". Mesec dni pozneje je izraelski predsednik Moshe Katsav ubral najmehkejšo tarčo med vsemi in med državniškim obiskom opozoril, da je treba boj proti antisemitizmu začeti v Nemčiji, kjer je »slišati glasove antisemitizma«.
Toda kot vedno je bila glavna tarča nove antisemitistične kampanje občinstvo v ZDA, velikodušnem pokrovitelju Izraela. Tam so se člani izraelskega lobija spreminjali v zbor pogube.
V zgodnjih fazah kampanje resnična motivacija lobija ni bila prikrita: hotel je zadušiti nastajajočo razpravo ameriške civilne družbe, zlasti cerkva in univerz, o odsvojitvi – umiku svojih znatnih naložb – iz Izraela kot odgovor na operacijo Obrambni ščit .
Oktobra 2002, potem ko je Izrael dejansko ponovno zasedel Zahodni breg, je vedno zanesljivi Abraham Foxman, direktor Lige proti obrekovanju, združil kritike, ki so pozivali k odsvojitvi Izraela z novimi antisemiti. Pozval je novo telo, ki ga je ustanovila izraelska vlada, imenovano Forum za usklajevanje boja proti antisemitizmu, naj jasno artikulira, "kaj vemo v svojih srcih in drobovju: ko je ta meja [do antisemitizma] prestopena".
Štirinajst dni pozneje je Foxman začel delovati in opozoril, da so Judje bolj ranljivi kot kadar koli po drugi svetovni vojni. "V svojem življenju nisem verjel, da bomo jaz ali mi zaskrbljeni na tolikšni ravni, kot smo, ali [soočeni] z intenzivnostjo antisemitizma, ki ga doživljamo," je povedal za Jerusalem Post.
Foxman je ponovil Netanyahujevo opozorilo in dodal, da je hitro širjenje novega antisemitizma omogočila komunikacijska revolucija, predvsem internet, ki je muslimanom omogočal, da svoja sovražna sporočila posredujejo po vsem svetu v nekaj sekundah in okužijo ljudi po vsem svetu.
Zdaj je jasno, da so imeli Izrael in njegovi lojalisti, ko so začeli svojo kampanjo, v mislih tri glavne cilje. Dva sta bila znana motiva iz prejšnjih poskusov poudarjanja »novega antisemitizma«. Tretji je bil nov.
Prvi cilj in verjetno najbolje razumljen je bil zadušiti vse kritike Izraela, zlasti v ZDA. Med letom 2003 je postalo novinarjem, kot sem jaz, vedno bolj očitno, da so ameriški mediji, kmalu pa tudi večina evropskih medijev, vse sramežljivi tiskati celo blage kritike Izraela, ki so jih običajno dovoljevali. Do takrat, ko je Izrael spomladi 2003 začel pospeševati gradnjo svojega pošastnega zidu čez Zahodni breg, se uredniki niso hoteli dotikati te zgodbe.
Ko je četrta oblast utihnila, so utihnili tudi številni napredni glasovi na naših univerzah in v cerkvah. Dezinvestiranje je bilo v celoti umaknjeno z dnevnega reda. McCarthyjevske organizacije, kot je CampusWatch, so pomagale uveljaviti vladavino ustrahovanja. Akademiki, ki so vztrajali pri svojem, kot je Joseph Massad s Columbia University, so pritegnili maščevalno pozornost novih aktivističnih skupin, kot je David Project.
Drugi, manj opazen cilj je bila nujna želja po preprečitvi kakršnega koli zdrsa v številu Judov v Izraelu, ki bi lahko koristil Palestincem, ko sta se etnični skupini približali demografski enakosti na območju, ki ga Izraelci imenujejo Veliki Izrael, Palestinci pa zgodovinsko Palestino. .
Demografija je bila dolgoletna obsedenost cionističnega gibanja: med vojno leta 1948 je izraelska vojska terorizirala ali na silo odstranila približno 80 odstotkov Palestincev, ki so živeli znotraj meja tega, kar je postalo Izrael, da bi zagotovila njegov nov status judovske države. .
Toda na prelomu tisočletja, po izraelski okupaciji Zahodnega brega in Gaze leta 1967 ter hitri rasti zatiranega palestinskega prebivalstva tako na zasedenih ozemljih kot znotraj Izraela, je bila demografija spet potisnjena na vrh izraelske politične agende. .
Med drugo intifado, ko so se Palestinci bojevali proti izraelskemu vojnemu stroju z valom samomorilskih bomb na avtobuse v večjih izraelskih mestih, se je Šaronova vlada bala, da bi lahko premožni izraelski Judje začeli gledati na Evropo in Ameriko kot na varnejšo stavo od Jeruzalema ali Tel Aviv. Nevarnost je bila, da bo demografska bitka izgubljena, ko bodo izraelski Judje emigrirali.
Z namigi, da je zlasti Evropa postala žarišče islamskega fundamentalizma, je bilo upati, da se bodo izraelski Judje, od katerih imajo mnogi več kot en potni list, bali oditi. Raziskava judovske agencije, ki jo je opravila že maja 2002, je na primer pokazala, da 84 odstotkov Izraelcev meni, da je antisemitizem spet postal resna grožnja svetovnemu judovstvu.
Hkrati so izraelski politiki svojo pozornost usmerili na dve evropski državi z največjim številom judovskega prebivalstva, Veliko Britanijo in Francijo, obe pa imata tudi precejšnje število priseljenih muslimanov. Poudarili so domnevni porast antisemitizma v teh dveh državah v upanju, da bi privabili svoje judovsko prebivalstvo v Izrael.
V Franciji so na primer medijsko veliko poročali o nenavadnih antisemitskih napadih: od višjega rabina, ki je bil zaboden (kot se je pozneje izkazalo sam), do mlade Judinje, ki so jo na vlaku napadli antisemitski razbojniki ( razen, kot se je kasneje izkazalo, ni bila Judinja).
Sharon je izkoristil proizvedeno klimo strahu julija 2004, da je trdil, da je Francija v primežu "najbolj divjega antisemitizma", in pozval francoske Jude, naj pridejo v Izrael.
Tretjega zadetka pa še nismo videli. Vzpon novega antisemitizma je povezal s porastom islamskega fundamentalizma na Zahodu, kar je pomenilo, da so muslimanski skrajneži uveljavljali ideološki nadzor nad zahodnim mišljenjem. Dobro se je ujemalo z vzdušjem po 9-11.
V tem duhu so ameriški judovski akademiki, kot je David Goldhagen, označili antisemitizem kot nenehno »razvijajoč se«. V prispevku z naslovom »Globalizacija antisemitizma«, objavljenem v ameriškem judovskem tedniku Forward maja 2003, je Goldhagen trdil, da je Evropa izvozila svoj klasični rasistični antisemitizem v arabski svet, ki je ponovno okužil Zahod.
»Nato so arabske države ponovno izvozile novo hibridno demonologijo nazaj v Evropo in z uporabo Združenih narodov in drugih mednarodnih institucij v druge države po svetu. V Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in drugod današnje intenzivno antisemitsko izražanje in agitacija uporablja stare trope, ki so nekoč veljali za lokalne Jude – obtožbe o sejanju nereda, želji po podrejanju drugih – z novo vsebino, ki je pretežno usmerjena na Jude zunaj njihovih držav.”
Ta teorija o »prosto lebdeči« okužbi sovraštva do Judov, ki jo prek interneta, medijev in mednarodnih teles širijo Arabci in njihovi simpatizerji, je našla veliko oboževalcev. Britanska neokonservativna novinarka Melanie Philips je priljubljeno, čeprav smešno, trdila, da je britansko identiteto podrla in izrinila islamska identiteta, ki je njeno državo spremenila v prestolnico terorja, »Londonistan«.
Ta končni cilj zagovornikov »novega antisemitizma« je bil tako uspešen, ker bi ga zlahka pomešali z drugimi idejami, povezanimi z ameriško vojno proti terorizmu, kot je na primer spopad civilizacij. Če smo bili »mi« proti »njim«, potem je novi antisemitizem že od samega začetka trdil, da so Judje na strani angelov. Na krščanskem Zahodu je bila odločitev, ali bo sklenil pakt z dobrim (judovstvo, Izrael, civilizacija) ali zlim (islam, Osama bin Laden, Londonistan).
Še zdaleč nismo prišli do konca te zahrbtne poti, tako zato, ker je Bela hiša bankrotirala zaradi političnih pobud, razen svoje vojne proti terorizmu, kot tudi zato, ker je mesto Izraela trenutno zagotovljeno v središču neokonservativne agende ameriške administracije.
To je postalo jasno prejšnji teden, ko je Netanjahu, najbolj priljubljen politik v Izraelu, dodal še eno plast smrtonosne nagajivosti neokonservativnemu vrtilnemu stroju, ko se ta pripravlja na soočenje z Iranom zaradi njegovih jedrskih ambicij. Netanjahu je Iran in njegovega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada primerjal z Adolfom Hitlerjem.
»Hitler se je najprej podal na svetovni pohod, nato pa je poskušal pridobiti jedrsko orožje. Iran poskuša najprej pridobiti jedrsko orožje. Zato je s tega vidika veliko bolj nevarno,« je dejal Netanyahu oblikovalcem izraelske politike proti terorizmu.
Netanyahujeva implikacija je bila jasna: Iran išče drugo končno rešitev, ta pa cilja na Izrael in svetovne jude. Trenutek obračuna je blizu, meni Tzipi Livni, izraelska zunanja ministrica, ki proti vsem dokazom trdi, da je Iran le nekaj mesecev oddaljen od posedovanja jedrskega orožja.
»Mednarodni terorizem je napačen izraz,« je dodal Netanjahu, »ne zato, ker ne obstaja, temveč zato, ker je problem mednarodni militantni islam. To je gibanje, ki izvaja teror na mednarodni ravni, in to je gibanje, ki pripravlja ultimativni teror, jedrski terorizem.
Soočen z zlobnimi načrti »islamskih fašistov«, kot so tisti v Iranu, se lahko izraelski jedrski arzenal – in jedrski holokavst, ki ga je Izrael pripravljen sprožiti – in se zdi, da sta lahko predstavljena kot odrešitev civiliziranega sveta.
Jonathan Cook je pisatelj in novinar, ki živi v Nazaretu v Izraelu. Je avtor prihajajoče knjige »Blood and Religion: The Unmasking of the Jewish and Democratic State«, ki jo je izdal Pluto Press in je na voljo v Združenih državah Amerike pri University of Michigan Press. Njegova spletna stran je www.jkcook.net
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate