V zadnjih dveh desetletjih ali več so republikanci vsak poskus kritiziranja in omejevanja njihovega zlobnega enostranskega sistema kapitalističnega finančnega razlastitve obsojali kot »razredno vojno«.
Premožni razred v tej državi že več kot dve stoletji dela razredno vojno na naših glavah in na tistih, ki so bili pred nami. Toda ko to izpostavimo, ko uporabimo izraze, kot so razredna vojna, razredni spopad in razredni boj, da bi opisali sistem izkoriščanja, v katerem živimo, so naše obtožbe brez nadzora zavržene in obsojene kot marksistično ideološko tarnanje, neumno in razdiralno.
Amanda Gilson je to odlično izrazila v objavi na moji Facebook strani: »Koncept 'razredne vojne' je ugrabil napačen razred (vladajoči razred). Bogati že desetletja tiho in neopazno bijejo vojno proti srednjemu in revnemu sloju! Zdaj, ko so se srednji in revni razredi začeli upirati, je tako, kot da si bogati želijo poskusiti razglasiti napako – igra je bila v redu, ko so jo igrali edini.«
Reakcionarni bogataši so vedno zanikali, da so sami vpleteni v razredno vojno. Pravzaprav so vztrajali, da kaj takega v naši harmonični in uspešni družbi ne obstaja. Tiste med nami, ki smo kar naprej govorili o realnosti razredne neenakosti in razrednega izkoriščanja, smo takoj obtožili. Takih konceptov niso tolerirali in so jih takoj zavrgli kot ideološko navdihnjene.
Pravzaprav je razred sam po sebi nekako prepovedana beseda. V osrednjih medijih, v političnem življenju in v akademskem krogu je uporaba izraza »razred« dolgo časa zavrnjena. Pri poslušalcih spravljate nelagodje (»Ali je govornik marksist?«). Če govorite o razrednem izkoriščanju in razredni neenakosti, verjetno ne boste prišli daleč v svoji novinarski karieri ali v političnem življenju ali v akademskem svetu (zlasti na področjih, kot sta politologija in ekonomija).
Tako namesto delavskega razreda slišimo za »delavske družine« ali »modre ovratnike« in »bele ovratnike«. Namesto nižjega razreda slišimo "revni v mestnem jedru" in "starejši ljudje z nizkimi dohodki". Namesto kapitalističnega lastniškega razreda slišimo o »premožnejših« ali »zgornjem kvintilu«. Ne verjemite mi na besedo, samo poslušajte Obamov govor. (Pogosto se Obama zadovolji s še bolj prijetnim in utišanim izrazom: ljudje, kot v "Folks are strugglin' along.")
»Razred« se uporablja nekaznovano in z odobravanjem le, če ima pripet pridevnik »srednji«, ki nevtralizira magijo. Srednji razred je sprejemljiv koncept mainstreama, ker običajno ne izostri našega občutka za razredni boj; razredči in duši kritično zavest. Če so vsi v Ameriki srednji razred (razen nekaj superbogatih in manjšega sloja zelo revnih), je malo prostora za kakršno koli zavest o razrednem konfliktu.
To se morda spreminja z veliko recesijo in močnim upadom srednjega razreda (in upadom bolj plačilno sposobnih elementov delavskega razreda). Koncept srednjega razreda ne služi več kot nevtralizator, ko sam postane nesporna žrtev.
"Razred" je dovoljeno uporabljati tudi z omejeno uporabo, ko je del svete trojice rase, spola in razreda. Če se uporablja na ta način, se zmanjša na demografsko značilnost, povezano z življenjskim slogom, stopnjo izobrazbe in stopnjo dohodka. V štiridesetih letih tako imenovane »politike identitete« in »kulturnih vojn« je bil razred kot pojem reduciran na nekaj drugotnega pomena. Raznorazni »levičarji« so nam govorili, kako moramo razmišljati na novo, kako se moramo zavedati, da razred ni tako pomemben kot rasa, spol ali kultura.
Bil sem eden tistih, ki je menil, da teh različnih konceptov ne bi smeli obravnavati kot da se med seboj izključujejo. Pravzaprav so interaktivni. Tako sta se rasizem in seksizem vedno izkazala za funkcionalna za razredno zatiranje. Poleg tega sem poudaril (in še naprej poudarjam), da se v družbenih vedah in med tistimi, ki vidijo razred le kot še eno komponento »politike identitete«, koncept razreda obravnava kot nič drugega kot niz demografskih lastnosti. Obstaja pa še ena definicija razreda, ki je bila spregledana.
Razred je treba razumeti tudi kot družbeni odnos, povezan z bogastvom in družbeno močjo, ki vključuje konflikt materialnih interesov med lastniki in tistimi, ki delajo za lastnike. Brez razuma ali raziskave se ta slednja uporaba razreda pogosto zavrže kot "marksistična". Ozki redukcionistični glavni tokovni pogled na razred nam preprečuje, da bi videli obseg ekonomske neenakosti in resnost razrednega izkoriščanja v družbi, zaradi česar mnogi raziskovalci in politični komentatorji zmotno domnevajo, da ameriška družba nima globokih razrednih delitev ali razrednih konfliktov interesov.
O razredu ne bi smeli razmišljati predvsem kot o demografski lastnosti, temveč kot o odnosu do proizvodnih sredstev, kot o odnosu do moči in bogastva. Razred kot sužnjelastnik in suženj, gospod in podložnik, kapitalist in delavec. Razred kot v razrednem konfliktu in razredni vojni.
In kdo ve, ko se enkrat naučimo govoriti o realnostih razredne moči, smo na dobri poti, da kritično govorimo o kapitalizmu, še eni prepovedani besedi v javnem prostoru. In ko enkrat začnemo kritično razpravljati o kapitalizmu, bomo veliko bolje pripravljeni ukrepati proti njemu in braniti lastne demokratične in skupnostne interese.
---
Michael Parenti je mednarodno znan, nagrajen avtor in učenjak. Med njegovimi nedavnimi knjigami so The Face of Imperialism (2011), Democracy for the Few 9th izd. (2011) in Bog in njegovi demoni (2009).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate