Stare znane nevarnosti prežijo v kotih Latinske Amerike. Zdi se, da je več kot desetletje upanja, zapisano v poskusih v Venezueli, ugasnilo. Zdi se, da se je "rožnata plima" volilnih zmag od Venezuele do Bolivije in navzgor do Nikaragve umirila. Stara desnica je zavračala osorne tone vojske zaradi mehkega jezika boja proti korupciji. Venezuelski Bolivarci — sedanji obraz njene levice — je izgubil parlamentarne volitve, medtem ko bolivijskemu Evo Moralesu ni uspelo spremeniti ustave, da bi dobil četrti predsedniški mandat. Argentinsko volilno telo je zavrnilo peronistično levico v korist bankirske desnice, medtem ko Brazilska vlada Dilme Rousseff trpi zaradi odkrite sovražnosti medijskih konglomeratov in konservativnega establišmenta.
Turobnost ne opredeljuje celine. V Peruju se je Verónika Mendoza iz Široke fronte verodostojno odrezala v prvem krogu predsedniške tekme, medtem ko se v Kolumbiji revolucionarne oborožene sile pripravljajo na podpis mirovnega sporazuma in svojo politiko pripeljejo v volilno skrinjico. Institucije, ustanovljene med visoko točko »rožnate plime«, kot je Bolivarska zveza za ljudstva naše Amerike (regionalna trgovinska platforma), teleSUR (regionalno medijsko omrežje), pa tudi različne energetske zveze (kot je Petrocaribe in Petrosur), ostanejo živi in razmeroma zdravi. Novi politični tokovi in te institucionalne uskladitve kažejo, da je "rožnata plima" ne bo enostavno zavreči. Uveljavila se je v domišljiji prebivalcev Latinske Amerike in prek institucij, ustanovljenih pred več kot desetletjem.
Irak moti Ameriko
Ko je Venezuela Hugo Chávez in g. Morales iz Bolivije sta leta 2004 sprožila bolivarsko zavezništvo, ZDA so imele oči na Iraku. Globalna vojna proti terorizmu, ki je zdaj lažno vključil Irak kot bojno polje, absorbirala administracijo predsednika Georgea W. Busha. Poskus državnega udara proti Chavezovi vladi leta 2002 je propadel zaradi množične podpore venezuelski vladi. Latinskoameriška levica je izkoristila to odprtje – pa tudi visoke cene surovin in povpraševanje s Kitajske – za izgradnjo alternativne platforme, ki so jo poimenovali bolivarizem. Bolivarizem, imenovan po Simonu Bolívarju, osvoboditelju Latinske Amerike izpod španske oblasti, je ustvaril institucije za regionalni razvoj. Trgovina znotraj regije, denominirana v lokalnih valutah, je regionalnim državam omogočila ustvarjanje novega etosa.
ZDA, ki vidi Latinska Amerika kot svoje dvorišče, še naprej iskala priložnosti za spodkopavanje bolivarizma. Leta 2006 je ameriški veleposlanik v Venezueli William Brownfield razvil strategijo za »razdelitev čavizma« (privržencev Chaveza) in »mednarodno izolacijo Chaveza«. V depešah zunanjega ministrstva ZDA se pojavljajo spletke in načrti, pri čemer veleposlaniki ponujajo lastne načrte za destabilizacijo vlad, zvestih bolivarskemu procesu. V letih Bushevega vladanja ni bilo nič posebnega. Gospodarstvo Južne Amerike je uživalo požrešen apetit Kitajske po dragih dobrinah, katerih dobički so državam omogočili vzpostavitev shem socialnega varstva za izboljšanje preživetja svojega prebivalstva.
Obama gre na jug
O finančna kriza 2007-08 močno uničila kitajsko gospodarstvo in opazila počasno zniževanje cen surovin. Trajalo je nekaj let, da je gospodarski vpliv močno prizadel Latinsko Ameriko. Močan padec cen nafte poleti 2008 je zavrl številne socialne programe, ki so postali bistveni za bolivarsko dinamiko. Nakazal je šibkost poskusa proti zahodni prevladi.
Administracija predsednika Baracka Obame se je osredotočila na Latinsko Ameriko. Priložnost se je ponudila z državnim udarom leta 2009 v Hondurasu proti levičarski vladi Manuela Zelaye. G. Obama je priznal novo vlado, ki jo podpira vojska. To je odprlo vrata bolj agresivni drži vis-à-vis države Latinske Amerike. Predsedovanje Ollante Humale iz Peruja (2011) in drugo predsedovanje Čilenke Michelle Bachelet (2014) — obe navidezno levičarki — sta naglo pritegnila člane kabineta, ki so jih preverili bankirji, in se pomirila s hegemonijo ameriške Chávezove smrti leta 2012. pomenilo, da so Bolivarci izgubili svojega najbolj karizmatičnega prvaka. Vpliv državnega udara v Hondurasu in Chávezove smrti se je čutil vzdolž hrbtenice Latinske Amerike. Rečeno je bilo, da so se ZDA vrnile.
Zasidrana stara elita
Levičarske vlade v Latinski Ameriki so se zanašale na izvoz dragih dobrin. Denar, zaslužen s temi prodajami, je vladam v regiji zagotovil sredstva za osnovne programe socialnega varstva. Brazilija se je na primer agresivno lotila lakote in obupa prek svojih shem Fome Zero (Nič lakote) in Bolsa Família (družinski dodatek). Vlade niso mogle spodkopati moči starih elit nad gospodarstvom in zgraditi novih temeljev za proizvodnjo v regiji. Ko so sredstva usahnila, so trpele sheme socialnega varstva. Ostalo je le malo alternativnih virov prihodkov. Obrnitev na mednarodne finančne trge je te države postavila v položaj odvisnosti, ki ima svoj politični učinek.
Stare elite Latinske Amerike so ohranile svojo oblast skozi celotno obdobje prevlade levičarjev. Tesno so povezani z vojsko in ameriškimi ambasadami. Depeše zunanjega ministrstva ZDA - izdal Wikileaks — zagotoviti okno v spletke znotraj veleposlaništev. V Boliviji se je ameriški diplomat srečal z opozicijskim strategom Javierjem Floresom in opozicijskim voditeljem Brankom Marinkovićem, ki sta govorila o razstrelitvi plinovodov in načrtovanju nasilja za destabilizacijo vlade gospoda Moralesa. Da bi pomagalo desničarski opoziciji v Nikaragvi, je ameriško veleposlaništvo upalo, da bo spodbudilo "tekanje sredstev v pravo smer". Te zarote so pridobile zaupanje elit in njihovih sodelavcev. Čakali so na udarec.
Spust v nasilje
Gospodarska šibkost je ponudila priložnost. Po vsej celini, od Čila do Brazilije, so se začela pojavljati poročila o korupciji v vladnih kabinetih. Nobena od teh medijskih hiš se prej ni zanimala za korupcijo, niti ni poudarjala zgodb o korupciji med staro elito ali njim favoriziranimi političnimi strankami. Topel dih hinavščine sta občutili Delavska stranka v Braziliji in Socialistična stranka Čila. Premožni prebivalci Brazilije in Venezuele so šli na ulice in s seboj pripeljali svoje razrede. Elementi latinskoameriške pomladi so se združili. Ameriškemu zunanjemu ministrstvu je bilo prepuščeno, da to »revolucijo« poimenuje – ali bo to revolucija tanga ali revolucija Bossa Nova?
Nevarno nasilje nad voditelji na lokalni ravni je postalo vsakdanje. V Venezueli so bili v enem tednu prejšnjega meseca hladnokrvno ustreljeni trije voditelji – župan Marco Tulio Carrillo iz La Ceibe, namestnik César Vera iz zakonodajnega sveta Tachire in Fritz St. Louis iz stranke Great Patriotic Pole. V bližini, v Braziliji, sta bila teden dni kasneje v zasedi ubita dva aktivista Gibanja podeželskih delavcev brez zemlje (MST) - Leomar Bhorbak in Vilmar Bordim, medtem ko je bil predsednik delavske stranke v Mogeiru Ivanildo Francisco Da Silva je bil ubit na svojem domu. To so imena, ki se pridružujejo tistim na dolgem seznamu levičarskih lokalnih aktivistov, ki jih zaporedno ubijajo. Cilj je ustrahovanje aktivistov.
Nič čudnega torej, da veteranska levičarska voditeljica in nacionalna senatorka Lucía Topolansky iz urugvajske Široke fronte svari pred »operacijo destabilizacije«, ki poteka v Latinski Ameriki. »Naše države so preživele zelo temna leta diktature, ki ji je sledil neoliberalni val, ki je tudi zelo prizadel ljudi,« pravi. Senator Topolansky ugotavlja: "Zdaj, ko se demokratični procesi začenjajo utrjevati, se pojavi val destabilizacije." Levičarski voditelji in aktivisti od Mehike do Čila delijo to mnenje. Čutijo hladen veter s severa, povezan z ambicijami njihovih starih elit.
Žepi levičarske odpornosti ostajajo nedotaknjeni. Rafael Correa iz Ekvadorja, Daniel Ortega iz Nikaragve, Salvador Sánchez Cerén iz Salvadorja in seveda g. Morales iz Bolivije vodijo vlade, ki se borijo za ohranitev napredne agende. Ozračje je proti njim, vendar se zdi, da je v njihovih upravah še vedno boj.
Vodja MST Joäo Pedro Stédile nakazuje, da progresivnih sil po vsej Latinski Ameriki ne bodo oslabile porazi njihovih vlad ali agresija starih elit. Zaupanje v množične boje ostaja visoko. To se je pokazalo, ko so MST in druge levičarske sile stopile na ulice, da bi branile vlado, ki jo je vodila Dilma Rousseff. Stare elite ne prepoznajo konsolidacije množičnih gibanj, kot je MST, ki jih ni mogoče zlomiti tako zlahka, kot je mogoče zrušiti vlado. V Latinski Ameriki ni želodca – niti med staro elito – za nasilje nad množičnimi gibanji. S tem bodo morali živeti. Kar pomeni, da družbe ne bodo mogli zajeti tako, kot bi zavzeli predsedniško palačo.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate