Generali skačejo z ladje. Upokojeni generalpodpolkovnik Ricardo Sanchez, nekoč poveljnik ameriške vojske v Iraku, je zadnji, ki je postavil svetlobo med sebe in Belo hišo. V začetku oktobra je dejal, da je Busheva ekipa "nesposobna in pokvarjena". Poudaril je, da bi si zaradi njihove politike v iraškem sektorju prislužili vojno sodišče, če bi bili v vojski.
Strategija Surge, ki jo spodbuja Bush, lahko le "prepreči poraz" in res: "Ni dvoma, da Amerika živi nočno moro, ki ji ni videti konca."
Leta 2006 je bilo le to sporočilo ameriških volivcev, ko so Bushevo republikansko stranko razrešili nadzora nad zakonodajo. V novo demokratsko vodstvo je bilo malo vere, razen navdušenja, da ne bodo mogli ignorirati podeljenega mandata. Demokrati so za vodenje ameriškega predstavniškega doma izbrali Nancy Pelosi iz San Francisca. Pelosi je v ameriškem predstavniškem domu že dvajset let, v tem času pa sta si z možem nabrala lepo bogastvo na donosnem kalifornijskem nepremičninskem trgu (pojavila so se namigovanja o škandalu, a so bila doslej uspešno zadušena). V mnogih vprašanjih je Pelosi precej napredna, na splošno pa je osupljiv primer "limuzinskega liberalca". Ona je na pravi strani razprave o energetski politiki in zdravstvenem zavarovanju otrok in je bila odkrita kritika Busheve administracije, ki se preprosto zateče k mučenju kot državni politiki.
Na začetku svojega mandata kot 60. predsednica predstavniškega doma ZDA (prva ženska na tem mestu) je razočarala protivojno bazo demokratov. Najprej je zavrnila kakršen koli načrt za odstavitev predsednika Busha kot "izgubo časa". Med pripravami na novembrske volitve je Pelosi govorila, da bo kongres pod demokratskim nadzorom "izsušil močvirje" v Washingtonu; prva, ki bi šla, če bi odstranili sluz, bi bila predsednik in njegov podpredsednik. Manj kot mesec dni po novembrski zmagi je od te zaveze odstopila. Nato je obljubila, da bo uporabila vsa sredstva za končanje okupacije Iraka. To naj bi bila prednostna naloga demokratov. Do zdaj je zastala, deloma zato, ker demokrati niso bili dovolj pogumni, da bi zavrnili financiranje vojnih prizadevanj (vojna je stala približno 611 milijard dolarjev, z dodatnimi 147 milijardami dolarjev, ki jih je izplačal kongres pod vodstvom demokratov). Decembra 2006 je Pelosi povedala medijem: »Ne bomo prekinili financiranja enot. Dokler so naše enote v nevarnosti, jih bodo demokrati podpirali, vendar bomo imeli nadzor nad tem financiranjem.« Z drugimi besedami, edini vzvod, ki ga ima zakonodajalec (mošnja), ne bo uporabljen proti Beli hiši.
Ko so demokrati znova in znova pokazali, da se niso pripravljeni soočiti z Bushevo ekipo glede Iraka, je v protivojnem taboru postalo očitno dvoje. Eden, bolj liberalni del protivojnega elementa, je verjel v demokrate in bil zaradi neukrepanja Pelosijevega vodstva bodisi razočaran ali pa jo je razrešil kakršne koli odgovornosti, tako da je celotno breme katastrofe prevalil na Bushev režim. Drugi del, daleč manjši, se je odločil izzvati demokrate. Cindy Sheehan, katere sin je bil ubit v Iraku in ki je postala javni obraz levičarskega protivojnega gibanja, je obljubila, da bo kandidirala proti Pelosi v liberalnem San Franciscu. 29. septembra 2005 sta se Pelosi in Sheehan srečala v Washingtonu, DC, ko je Pelosi dejala, da bo vztrajala pri oprijemljivih merilih za zagotovitev umika iz Iraka.
Časi so se spremenili. Poleti 2007 je Sheehan pozval Pelosi, naj do 23. julija začne postopek obtožbe. Ko predsednik tega ni storil, je Sheehan napovedal, da bo na volitvah leta 2008 kandidirala proti Pelosi.
"Država je zrela za spremembe," je dejala in eden od njih je bila odstranitev voditeljev, kot je Pelosi, ki so "ščitili status quo" korporativne elite.
Medtem skupina aktivistov, ki so blizu Sheehanu, postavi taborišče pred Pelosijevo lepo urejeno vilo v razkošnem predelu Pacific Heights. Leslie Angeline iz Code Pink, skupine, ki so jo leta 2002 ustanovile ženske, vidne v protivojnem gibanju, je o njihovem taboru dejala: "Tukaj smo, da zasedemo [Pelosijevo] hišo, da ji pokažemo, kakšen je občutek, ko si okupiran." Medea Benjamin, ena od ustanoviteljic Code Pink, je dejala, da bo njena skupina še naprej pritiskala na Pelosi, naj sproži postopek obtožbe, ker je to "legitimen postopek za pozivanje predsednika in podpredsednika k odgovornosti" za laži, ki so pripeljale do vojne proti Iraku. . Pelosi je zavrnila srečanje z aktivisti. Namesto tega je 9. oktobra na kosilu z novinarji napadla aktiviste, med katerimi mnogi pravijo, da so jo volili v zadnjih dvajsetih letih. "Pet mesecev sem imel ljudi, ki so sedeli pred mojim domom, hodili na moj vrt v San Franciscu, jezili sosede, obešali svoja oblačila na drevesa, gradili vse mogoče stvari kot Bude?" Vprašal sem Medejo Benjamin o teh obtožbah in rekla je: »To je popolno pretiravanje. Brez Bude. Brez "stalnih bivalnih prostorov." In vse to zaradi velike frustracije nad kongresom, ki ni storil ničesar, da bi ustavil vojno, in Pelosi, ki je zavrnila javno srečanje s svojimi volivci.
Ko so ji prigovarjali njeni komentarji, v katerih je omalovaževala svoje nove sosede, je Pelosi rekla: »Če bi bili revni in bi spali na mojem pločniku, bi jih aretirali zaradi lenarjenja, toda ker imajo na prsih 'Impeach Bush', je to prvi amandma [ k ameriški listini o pravicah, ki ščiti svobodo govora].« Kasneje med kosilom jo je novinar vprašal: "Kaj vidite kot svojo največjo napako?" Nasmehnila se je in rekla: "Zakaj mi ne poveš."
Morda se izkaže, da je njen komentar o protestnikih vsaj ena napaka, ki bi jo Pelosi morda obžalovala.
Medtem ko se okupacija Iraka začenja dozdevati vse bolj trajna, se je ameriški kongres posvetil drugim na videz nerešljivim problemom.
Darfur in Mjanmar ponujata dve mesti, kjer se zdita samopravična. "Ameriško ljudstvo zahteva konec genocida," je dejala Pelosi na konferenci Save Darfur v začetku oktobra. Tu ostaja v središču pozornosti Kitajska in ne ameriške korporacije. V kontekstu demokratove zavezanosti končanju genocida povsod drugje, razen v Iraku, Pelosi vodi obtožbo, da obsoja Otomansko cesarstvo zaradi njegove devetdesetletne brutalnosti nad armenskim ljudstvom, kar je ukrep, ki je ogrozil vezi med Turčijo in ZDA. Premožni armenski Američani, od katerih jih veliko živi v bogatem Pelosijevem okrožju San Francisca, so desetletja lobirali za ta ukrep (najbližji zaveznik Pelosijeve je losangeleški kongresnik Adam Schiff, čigar okrožje vključuje mesto Glendale, kjer je štirideset odstotkov Armencev Ameriški).
Če je bila Pelosi previdna glede neposrednega pritiskanja Busheve administracije na Irak, bi lahko ta predlog zakona dejansko naredil več, da bi naredil okupacijo Iraka neizvedljivo (toda žal, gotovo bo spodletelo, in tako bo tudi ta zadnja zavora na Bushevem dnevnem redu onemogočena ). Tri četrtine materiala za ameriške enote v Iraku in Afganistanu gre skozi Turčijo. Če se Turki odločijo onemogočiti ta tranzit (in uporabo turškega zračnega prostora), bi to lahko zadušilo ameriško okupacijo. Poleg tega je turška vlada zdaj nakazala, da je pripravljena na napad na iraškem ozemlju proti turškim Kurdom (zlasti separatističnim borcem PKK). Vse to bo zagotovo ustvarilo dodatno nestabilnost v soseščini Iraka. Kritike generalpolkovnika Sancheza do Busheve ekipe zaradi njene nesposobnosti se lahko zdaj razširijo. Spraševati se ne gre le o pregonu vojne in značaju okupacije; ti nepremišljeni poskusi zunanje politike spektakla so enako nevarni za ljudi, ki morajo nositi svoje dejanske stroške. Namesto da bi se uprli predsedniku in se neposredno soočili z njegovo pravico do okrepitve okupacije, so Pelosi in njena ekipa delo prepustili Turkom in drugim, ki jih ne zanima urejena evakuacija ameriških vojakov, da bi ustvarili osnovo za stabilen Irak.