Avtor: Vijay Prashad
Kot najstnik sem se spoprijateljil s fantom, čigar družina se je iz Mumbaja (Indija) preselila v Kanado. Povedal mi je izjemno zgodbo, ki je do zdaj zaznamovala moj občutek za vire in zaliv. Njegov oče je nekoč najel vrsto ladij, ki so vlekle ledeno goro od severnega Atlantika do zahodne Azije, da bi zagotovile pitno vodo za Emirate.
Ne glede na to, ali je zgodba resnična ali ne in glede na pretiravanja iz mladosti verjetno lažna, so mi puščave Arabskega polotoka oživele. Če pogledate zemljevid, se veliko območje na jugu polotoka imenuje Rab al-Khali, Prazna četrt. Nima ljudi, je pa napolnjena s peskom.
Kje puščava dobi vodo?
No iz iraških rek, seveda!
Od 16. do 23. marca se bodo mladi eminence z vsega planeta zbrali na Japonskem na tretjem svetovnem vodnem forumu. Skrbijo jih problemi rasti prebivalstva, povečane potrebe po namakanju za proizvodnjo hrane in ekološko uničenje pitne vode.
Mnogi bodo ubrali malthuzijanski pristop, objokovali stopnje rasti prebivalstva v temnejših kotičkih in si umili roke od krize. Drugi bodo zahtevali nadaljnjo privatizacijo dobave vode, da bomo vsi zavezani enemu ali drugemu velikemu vodnemu podjetju (Vivendi, Suez, Coca Cola, Pepsi).
Nekaj jih bo nasprotovalo velikim projektom jezov, ki izpodrivajo tiste, ki ne vidijo koristi od tovrstne modernosti. Tako kot na prejšnjih dveh vodnih forumih bodo znanstveniki in politiki izpostavili problem vode za vsaj tri zahodnoazijske države, Savdsko Arabijo, Jordanijo in Izrael.
Izrael, Jordanija in zasedena ozemlja prejmejo letno količino padavin kot Phoenix v Arizoni in imajo skupno skoraj petnajst milijonov prebivalcev, medtem ko celotna zvezna država Arizona šteje le nekaj več kot pet milijonov. Izrael se za skoraj polovico svojih potreb po vodi zanaša na vodonosnike ali podzemne skalne formacije, ki hranijo vodo, ki ležijo pod zasedenimi ozemlji Gaze in Zahodnega brega.
Približno četrtina prihaja iz Galilejskega jezera, ki je še vedno sporno območje s Sirijo. Izrael, ki poskuša Levant narediti del Evrope, porabi štirikrat več vode kot zasedena ozemlja, čeprav je njegovo šestmilijonsko prebivalstvo manj kot dvakrat toliko kot Palestinci (približno tri milijone in pol). Poleti 1999 je Izrael utrpel hudo vodno krizo, ko je regijo zajela suša.
Yedidya Atlas, višji dopisnik izraelskega nacionalnega radia, je primer odkrito izrazil: »Umik iz Judeje in Samarije, tj. gorskega vodonosnika – ali z Golanske višine, bi ustvaril situacijo, v kateri bi usodo izraelske oskrbe z vodo določil g. Arafatove palestinske oblasti oziroma Sirci. Ali ima Izrael izključno nadzor nad svojimi nacionalnimi vodnimi viri ali pa je ogroženo samo njegovo preživetje.«
Na 2. svetovnem forumu o vodi Yousef Habbab, palestinski veleposlanik na Nizozemskem, se je obrnil k Mihailu Gorbačovu, ga spomnil na njun javni pogovor o vodi med palestinsko-izraelskimi pogovori v Madridu in rekel: »Na tej konferenci ste se dotaknili nedotakljivih ,«nedotakljivo«je problem vode za stalno naselitev v regiji.
Takšne izjave so pogoste tudi v savdskem tisku. Julija 1997 je kralj Faud dejal, da je ohranjanje vode »verska, pa tudi nacionalna in razvojna dolžnost«. Novembra 2002 je Riyadh Daily poročal, da je minister za vodo Ghazi Al-Gosaibi povedal tisku, da kraljestvo potrebuje "nacionalni načrt za vodo" zaradi povečanja števila prebivalstva in propadanja naprav za razsoljevanje.
Za ZDA, Združenimi arabskimi emirati in Kanado se Savdska Arabija ponaša s četrto največjo porabo vode na prebivalca. Takšna povprečja ne pomenijo nič, saj gre le deset odstotkov vode za osebno in komercialno rabo, preostanek pa za kmetijstvo.
V sedemdesetih letih 1970. stoletja, ko je Savdska Arabija menila, da bi lahko njen naftni embargo naletela na žitni embargo, je poskušala povečati proizvodnjo žita. Dobiček od nafte je šel za kmetijske subvencije, ko se je letina leta 1994 povečala na pet milijonov ton. Predstavljati si morate polja lucerne v Savdski Arabiji, ki se gojijo, da bi preprečili odvisnost živine od uvožene hrane.
Ne verjamem v teorijo primerjalne prednosti, ampak kaj pa nekaj ekološkega čuta o tem, kaj regija lahko prenese? Kraljevina je od leta 1994 zmanjšala subvencije in zmanjšala letino na nekaj več kot milijon ton žita. Savdska Arabija zdaj uvaža žito na kopenski masi osiromašene vode. Lucernine se nadaljujejo.
Kako nameravata Savdska kraljevina in Izraelska država pokriti pomanjkanje vode? Leta 1987 je turška vlada napovedala, da bo zgradila "cevovod miru", ki bo črpal približno šestnajst milijonov kvadratnih metrov vode v ti dve državi, pa tudi v Sirijo. Voda iz rečnih sistemov Seyhan in Ceyhan v jugovzhodni Turčiji bi bila preusmerjena v ta cevovod in tako črpala vodo iz Evfrata, ki dovaja vodo v rodovitne ravnice Iraka.
Leta 1957 so Turki začeli graditi jez pri Kibanu, kjer se Evfrat sreča z Muradom s povodjem 30.5 milijarde kvadratnih metrov vode. Ta projekt je začel dolgoletni spor z Irakom. Ko je Turčija začela projekt jezu Al Ghab za namakanje ravnic Harat in proizvodnjo električne energije, je to še povečalo težave v regiji. To so žarišča nenehnega konflikta.
Če bi obstajala prilagodljiva vlada v Bagdadu in sčasoma vlada v Amanu, bi moč tako Riada kot Tel Aviva v regiji rasla, zlasti glede tako redkih dobrin, kot je sladka voda. To je morda upanje ministrstev za vodo v nafto bogatih in z orožjem bogatih državah v regiji. Čeprav se vojna vrti okoli hegemonije ZDA, nafte, družine Bush, ne pozabite na vodo. Kot je Fortune maja 2000 jasno povedal: "Voda obljublja, da bo 21. stoletju to, kar je bila nafta 20. stoletju: dragocena dobrina, ki določa bogastvo narodov."
Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali.