This article is the foreword to David Swanson's new book, Vojna ni več: primer za odpravo.
I lived in Iraq during the 2003 Shock and Awe bombing. On April 1st, about two weeks into the aerial bombardment, a medical doctor who was one of my fellow peace team members urged me to go with her to the Al Kindi Hospital in Baghdad, where she knew she could be of some help. With no medical training, I tried to be unobtrusive, as families raced into the hospital carrying wounded loved ones. At one point, a woman sitting next to me began to weep uncontrollably. “How I tell him?” she asked, in broken English. “What I say?” She was Jamela Abbas, the aunt of a young man, named Ali. Early in the morning on March 31st, U.S. war planes had fired on her family home, while she alone of all her family was outside. Jamela wept as she searched for words to tell Ali that surgeons had amputated both of his badly damaged arms, close to his shoulders. What’s more, she would have to tell him that she was now his sole surviving relative.
Kmalu sem slišal, kako je šel ta pogovor. Poročalo se mi je, da ko je Ali, star 12, izvedel, da je izgubil obe roki, mi je odgovoril na vprašanje, "Ali bom vedno tak?"
Vrnitev v hotel Al Fanar sem se skrila v svoji sobi. Tekale so besne solze. Spominjam se, da sem zbadala blazino in vprašala: "Ali bomo vedno takšni?"
David Swanson me spominja, da moram pogledati na neverjetne dosežke človeštva v upiranju vojni, pri izbiri drugih možnosti, ki jih še moramo pokazati vso svojo moč za uresničitev.
Pred stotimi leti je Eugene Debs neumorno kampiral v ZDA za izgradnjo boljše družbe, v kateri bi vladali pravičnost in enakost, navadni ljudje pa ne bi bili več poslani v vojne proti tiranskim elitam. Od 1900 do 1920 Debs je kandidiral za predsednika na vsaki od petih volitev. Svojo kampanjo 1920 je vodil v zaporu v Atlanti, kamor je bil obsojen zaradi rušenja, ker je odločno govoril proti vstopu ZDA v prvo svetovno vojno. Vztrajal je, da so se v zgodovini vojne vedno vodile zaradi osvajanja in ropanja, Debs pa je odlikoval med mojstrskim razredom, ki razglaša vojne, in podrejenimi, ki se borijo v bitkah. "Mojstrski razred je moral vse pridobiti in česa izgubiti," je v govoru, zaradi katerega je bil zaprt, dejal Debs, "medtem ko predmetni razred ni imel česa pridobiti in izgubiti - še posebej svojega življenja."
Debs je upal, da bo v celotni ameriški volilni skupini ustvaril miselnost, ki je vzdržala propagando in zavrnila vojno. To ni bil lahek postopek. Kot piše zgodovinar dela, "Brez radijskih in televizijskih spotov in z malo simpatičnega pokritja progresivnih, tretjih vzrokov, ni bilo druge možnosti, kot da neprekinjeno potujete po enem mestu ali žvižgatete naenkrat, v vročini ali omrtvičenju hladno, pred velikimi ali manjšimi množicami, v kateri koli dvorani, parku ali železniški postaji, kjer bi se lahko zbrala množica. "
He didn’t prevent U.S. entry into World War I, but Swanson tells us in his 2011 book, Ko je Svet prepovedal vojno, there came a point in U.S. history, in 1928, when wealthy elites decided that it was in their enlightened self-interest to negotiate the Kellogg-Briand Pact, intended to avert future wars, and to prevent future U.S. governments from seeking war. Swanson encourages us to study and build on moments in history when war was rejected, and to refuse to tell ourselves that warfare is inevitable.
Zagotovo se moramo pridružiti Swansonu, ko priznava ogromne izzive, s katerimi se soočamo v kampanji, da se izognemo vojni ali jo ukinemo. Piše: "Poleg tega, da so potopljeni v lažni svetovni pogled na neizogibnost vojne, se ljudje v Združenih državah Amerike soočajo s skorumpiranimi volitvami, zapletajo v medije, trpko šolanje, gladko propagando, zahrbtne zabave in gromozanski stalni vojni stroj, ki je lažno predstavljen kot potreben gospodarski program, ki ga ni mogoče razrešiti. ”Swanson noče odvračati velikih izzivov. Etično življenje je izjemen izziv in vključuje manjše izzive, kot je demokratizacija naših družb. Del izziva je pošteno priznati njegovo težavo: jasno in dobro opaziti sile, zaradi katerih je vojna verjetnejša v našem času in kraju, vendar Swanson noče klasificirati teh sil kot nepremostljive ovire.
Pred nekaj leti sem slišal še enkrat o nečaku Jamele Abbas Aliju. Zdaj je bil star 16, živi v Londonu, kjer ga je intervjuval novinar BBC. Ali je postal vrhunski umetnik, s prsti je držal čopič. Naučil se je tudi, da se hrani s stopali. "Ali," je vprašal sogovornika, "kaj bi rad bil, ko odrasteš?" V popolni angleščini je Ali odgovoril: "Nisem prepričan. Toda rad bi delal za mir. "David Swanson nas opominja, da ne bomo vedno takšni. Presegli bomo na načine, ki si jih še ne moremo pravilno predstavljati, z odločnostjo, da se dvignemo nad svoje nezmožnosti in dosežemo svoje cilje na zemlji. Očitno Alijeva zgodba ni dobra zgodba. Človeštvo je toliko izgubilo za vojno in tisto, kar se pogosto zdi, da je njegova nesposobnost za mir, je najbolj žalostna. Ne vemo, kako bomo odkrili, kako naj se dvignemo nad te razbremenitve. Učimo se iz preteklosti, budno spremljamo svoj cilj, v celoti obžalujemo svoje izgube in pričakujemo, da nas bodo presenetili plodovi prizadevnega dela in strasti, da bi človeštvo ohranilo življenje in da bi mu pomagali ustvariti na novo.
Če ima David prav, če bo človeštvo preživelo, bo vojna šla po poti smrtnih dvobojev in dojenčkov, otroškega dela in institucionaliziranega suženjstva. Morda ga bo nekoč, potem ko bo postal nezakonit, celo odpravili. Naši drugi se borijo za pravičnost, proti počasnemu mletju vojne bogatih proti revnim, proti človeškemu žrtvovanju smrtne kazni, proti tiraniji, ki jo strah pred vojno tako oživi, se napaja v tej. Naša organizirana gibanja, ki delajo na teh in nešteto drugih vzrokov, so pogosto sami modeli miru, usklajevanja, prenehanja izolacije in konfliktov v ustvarjalnem druženju, konec vojne, v obližih, že vidni.
V Chicagu, kjer živim, je na obrežju jezera potekala vsakoletna poletna ekstravaganca, kolikor se spomnim. V zadnjem desetletju so jo poimenovali "Show of Air and Water" in prerasli v ogromen prikaz vojaške sile in pomemben rekrutacijski dogodek. Pred velikim nastopom bi letalstvo izvajalo vojaške manevre in ves teden priprav smo slišali zvočne napade. Dogodek bi pritegnil milijone ljudi, med atmosfero na pikniku pa je bil ameriški vojaški potencial za uničenje in pohabljenje drugih ljudi predstavljen kot nabor junaških, zmagoslavnih dogodivščin.
Poleti 2013 me je v Afganistanu sporočil, da je prišlo do oddaje po zraku in vodi, a da je ameriška vojska "no show".
My friend Sean had staked out a park entrance for the previous few yearly events in a solo protest, cheerily encouraging attendees to “enjoy the show” all the more for its incredible cost to them in tax dollars, in lives and global stability and political freedom lost to imperial militarization. Eager to acknowledge the human impulse to marvel at the impressive spectacle and technical achievement on display, he would insist of the planes, and in as friendly a tone as possible, “They look a lot cooler when they’re not bombing you!” This year he was expecting smaller crowds, having heard (although apparently too busy assembling his several thousand fliers to closely research this year’s particular event) that several military acts had cancelled. “Two hundred flyers later, I found out that this was because THE MILITARY HAD BACKED OUT!” he wrote me on the day itself: “They weren’t there _at all_ save for some desultory Air Force tents that I did find when I biked through looking for recruitment stations. I suddenly understood why I hadn’t heard any sonic booms leading up to the weekend.” (I had always complained to Sean of the yearly agony of listening to those planes rehearse for the show) “Too pleased to be mortified by my own idiocy, I put away my fliers and biked happily through the event. It was a lovely morning, and the skies of Chicago had been healed!”
Naše nezmožnosti niso nikoli celotna zgodba; naše zmage prihajajo na majhne kumulativne načine, ki nas presenetijo. Ob protestni vojni se pojavi gibanje milijonov, katerega začetek se je upočasnil, njegov vpliv se je zmanjšal, za koliko mesecev ali let, za koliko življenj nikoli izgubljenih, za koliko okončin, ki nikoli niso bili odtrgani s teles otrok? Kako popolnoma so okrutne domišljije vojskovodje moteče, da bi se morale braniti svojih trenutnih smrtonosnih načrtov, koliko novih ogorčenj, zaradi našega odpora, ne bodo nikoli toliko zamislili? S koliko dejavniki se bodo z leti nadaljevale naše demonstracije proti vojni, ki so začele naraščati? Kako močno se bo vzbudilo človeštvo naših sosedov, na kakšni ravni se bo dvignila njihova ozaveščenost, kako tesneje se bodo v skupnosti naučili biti v skupnih prizadevanjih za izzive in upiranje vojni? Seveda ne moremo vedeti.
What we know is that we won’t always be this way. War may exterminate us utterly, and if unchecked, unchallenged, it shows every potential for doing so. But David Swanson’s Vojna ni več imagines a time where the Ali Abbases of the world exhibit their tremendous courage in a world that has abolished warfare, where no-one has to relive their tragedies at the hands of rampaging nations, where we celebrate the demise of war. Beyond this it envisions a time when humanity has found the true purpose, meaning, and community of its calling to end warfare together, to live the challenge that is replacing war with peace, discovering lives of resistance, and of truly human activity. Rather than glorify armed soldiers as heroes, let us appreciate a child rendered armless by a U.S. bomb who must know that few incapacities are an excuse for inaction, that what is or isn’t possible changes, and who, despite all we’ve done to him, still resolutely intends to work for peace.
Vojna ni več: primer za odpravo je na voljo na Powells, Amazon, Barnes & Noble, and available for $2 as PDF, ePub, kindle, audio, or iTunes, or at discount when buying 10 or more, all at http://davidswanson.org/warnomore
Med knjigami Davida Swansona so "Vojna je laž." Piše blog na http://davidswanson.org in http://warisacrime.org in deluje za http://rootsaction.org. On je gostitelj Pogovor Nation Radio. Sledite mu na Twitterju: @davidcnswanson in FaceBook.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate