Ali je možno, da vam je slabo zaradi vsega, kar je povezano z organizacijo svetovnega prvenstva, hkrati pa obožujete turnir sam? Triinosemdeset let je bil odgovor na to odločen da. Razmišljanje, od FIFA, nogometnega vodilnega organa, do navijačev, je bilo, da če je treba razbiti nekaj jajc, potem je to cena, ki jo moramo plačati za briljantno svetovno fritajo. Toda z dvema zgodbama, ki sta izbruhnili ta teden, FIFA resnično preizkuša meje tega, kar bodo ljudje pogoltnili.
1. exposé je napisal Sam Borden v The New York Times o prizadevanjih za izgradnjo prvega »kakovostnega stadiona za svetovno prvenstvo« sredi brazilskega amazonskega deževnega gozda za turnir prihodnje leto. Amazonka je pogosto opisana kot "pljuča sveta,« ki proizvede 20 odstotkov kisika na Zemlji, zato bi lahko bili ljudje, ki so za dihanje, jezni nad tem, kar se počne v imenu samo štirih tekem svetovnega pokala. Brazilija bo porabila 325 milijonov dolarjev, skoraj 40 milijonov dolarjev več od prvotnih ocen, medtem ko bo izkoreninjala hektarje ekološko najbolj občutljive regije na planetu. Romário, nekdanji zvezdnik brazilske reprezentance, ki je zdaj član brazilskega kongresa, je projekt označil za "absurden" in rekel: "Tam bo nekaj tekem in kaj potem? Kdo bo šel? To je absolutna izguba časa in denarja.”
Ena od možnosti, o kateri se razpravlja – in jo le komaj omeni Krat-celoten stadion spreminja v zapor. Sabino Marques, predsednik skupine za spremljanje in nadzor skrbniškega sistema Amazonas, je podprl to idejo, rek, »Mislim, da bodo po svetovnem prvenstvu povsem prazni prostori. Vsak dan imamo aretacije v Amazonasu in kam jih bomo dali?« Uporaba nogometnih stadionov kot zaporov zloglasno krvav odmev v latinskoameriški zgodovini ni bilo izgubljenega pred tistimi po vsej državi, ki so protestirali proti prednostnim nalogam tako FIFA kot brazilske vlade.
Ne glede na to, kako grozljiv se zdi ta scenarij, imata FIFA in Katar, prizorišče svetovnega prvenstva 2022, gradnjo, zaradi katere je Brazilija videti pozitivno prijazna. Guardian novinar Pete Pattison, ukvarjanje z vrsto novinarstva, ki se včasih zdi izumrlo, je napisal serijo o katarski politiki gradnje stadionov, ki je že povzročila smrt na desetine nepalskih delavcev migrantov. Za razliko od drugih olimpijskih projektov s številom teles –glej Grčijo leta 2004—smrti niso primarno posledica nesreč na delovnem mestu, temveč srčnega popuščanja: mladi zdravi moški imajo srčni napad.
Kot piše Pattinson: »To poletje je nepalski delavec umrl s hitrostjo skoraj enega na dan v Katarju, med njimi je bilo veliko mladih moških, ki so imeli nenadne srčne napade. Preiskava je našla dokaze, ki kažejo, da se na tisoče Nepalcev, ki predstavljajo največjo posamezno skupino delavcev v Katarju, sooča z izkoriščanjem in zlorabami, ki pomenijo sodobno suženjstvo, kot ga opredeljuje Mednarodna organizacija dela, med gradbenim popivanje, ki utira pot za leto 2022."
Obtožbe o »suženjstvu«, ki jih navajajo številni nepalski delavci, izhajajo iz dejstva, da jim plačo zadržujejo, da ne bi ponoči pobegnili iz delovnih taborišč. Hrana in voda sta bila prav tako omejena, da bi Nepalce prisilili k brezplačnemu delu. Po dnevu na žgočem soncu spijo v umazaniji, po dvanajst na sobo.
Pattinson citira enega nepalskega migranta, zaposlenega v Lusail Cityju, 45 milijard dolarjev vrednem mestu, zgrajenem od temelja, ki bo vključevalo stadion z 90,000 sedeži za finale svetovnega prvenstva. »Radi bi odšli, a nam podjetje ne dovoli,« pravi. »Jezen sem, kako to podjetje ravna z nami, vendar smo nemočni. Žal mi je, da sem prišel sem, ampak kaj storiti? Bili smo prisiljeni priti samo zato, da bi se preživljali, a nismo imeli sreče.”
V normalnih časih je več kot 90 odstotkov delavcev v Katarju priseljencev, od tega 40 odstotkov iz Nepala. Ampak to niso normalni časi. Prišlo je do velikega pritiska na delavce migrante, saj namerava Katar porabiti več kot 100 milijard dolarjev za stadione in infrastrukturo za svetovno prvenstvo, kar je del širših prizadevanj za preoblikovanje in "modernizacijo" emirata. Iz Nepala, ene najrevnejših držav na svetu, je že prišlo sto tisoč delavcev, za opravljanje dela pa jih bo treba zaposliti kar 1.5 milijona.Na tisoče jih bo umrlo če se ne ukrepa.
Govoril sem z Julesom Boykoffom, avtorjem knjige Praznovanje kapitalizma in olimpijskih iger in nekdanji profesionalni nogometaš. Rekel je: »Športni mega-dogodki, kot je svetovno prvenstvo, so optimistični pretresi z grozljivimi človeškimi stroški. To je pretakajoča se ekonomija, ki povečuje vse večji prepad med veselimi obljubami o pospeševalcih mega dogodkov in realnostjo na terenu za nas ostale.«
Problem očitno ni nogomet. Očitno niti nima globalnega turnirja, kot je Svetovno prvenstvo. To je način, na katerega so ti mega-dogodki povezani z ogromnimi razvojnimi projekti, ki se uporabljajo kot neoliberalni trojanski konji za spodbujanje politik, ki bi osupnile najbolj zadrte cinike. Prebivalci Brazilije, ki zahtevajo »kakovostne bolnišnice in šole FIFA«, so pokazali način, kako si zamisliti, kako lahko izstopimo iz tega brutalnega cikla. Nepalski delavci migranti, samo s tem, da imajo pogum, da se oglasijo, počnejo enako.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate