Za večino ljudi po vsej državi Virginia Polytechnic Institute in State University pomenita eno in samo eno stvar: nogomet. To je šola Michaela Vicka, njegovega nadarjenega, a problematičnega brata Marcusa ter tekaških branilcev NFL Leeja Suggsa in Kevina Jonesa ter mnogih drugih. Pod trenerjem Frankom Beamerjem so Hokies postali malo verjetna nogometna tovarna. Igrali so na štirinajstih zaporednih tekmah in v zadnjih petih letih so imeli NFL izbranih sedemindvajset igralcev. Njihove ožgano rjave uniforme so prav tako del sezone kot obračanje listov. To je bila Virginia Tech. Ne več.
Po streljanju lahko vidimo, da je Hokie Nation sicer obogatil nogomet, vendar ga ta ne definira. To je kraj, kjer smo odkrili dejanska življenja raznolike skupine študentov – črnih, belih, rjavih, moških, žensk, preživelih holokavsta in muslimanov – združenih v brutalni solidarnosti. Izvedeli smo, kdo so bili ti študenti: njihove smeri, njihovi interesi, njihove ideje, njihova človečnost. (In morda lahko nekateri od nas še bolj žalujejo za številnimi umirajočimi v Iraku in njihovo človečnostjo, ki se le redko, če sploh kdaj, razišče dlje od oznake »kolateralne škode«.)
Eden od osupljivih vidikov univerze, znane po nogometnih, inženirskih in kmetijskih študijah, je bil, da je Virginia Tech akademski dom pesnice Nikki Giovanni. Giovanni, ki je bil nekoč znan kot "princesa črnske poezije", štiri desetletja piše brezkompromisna dela o državljanskih pravicah in črnski moči, revoluciji in spolnosti. V knjigah Black Feeling, Black Talk (1968), Black Judgement (1968) in nedavnih delih o hip-hopu in njenih preizkušnjah z rakom je napisala vrsto nazobčane poezije, ki vznemirja udobno. Je 63-letna ženska s tetovažo z napisom "Thug Life" v čast Tupaca Shakurja. Je tudi del Hokie Nation. (In imel strelca kot študent). Delček tolažbe v tej grozljivi preizkušnji je bilo poslušanje Giovannija, ki je govoril v zboru, ki je sledil pokolu. Giovanni je imel radodarnost in spretnost, da je uporabil tako njeno politiko kot Hokiejevo nogometno vzklikanje, da je spravil množico na noge. (To ne bi smelo biti preveč presenetljivo. Majhna raziskava kaže, da je v svoji knjigi Acolytes iz leta 2007 napisala prispevek o »močni podpori babice nogometu Virginia Tech Hokies.«)
Tukaj je prepis njene pesmi:
»Smo Virginia Tech. Danes smo žalostni in še dolgo bomo. Ne gremo naprej, sprejemamo svoje žalovanje. Smo Virginia Tech…. Dovolj smo pogumni, da se sklonimo v jok, in dovolj smo žalostni, da vemo, da se moramo spet smejati. Smo Virginia Tech. Ne razumemo te tragedije. Vemo, da nismo naredili ničesar, da bi si to zaslužili, toda niti ne otrok v Afriki, ki umira zaradi aidsa, niti nevidni otroci, ki hodijo ponoči stran, da jih ne bi ujela prevarantska vojska, niti slonček, ki opazuje, kako je njegova skupnost uničena zaradi slonovine. … niti apalaški dojenček, ubit sredi noči v svoji posteljici v domu, ki ga je oče zgradil z lastnimi rokami, ko ga je povozil balvan, ker je bila zemlja destabilizirana. Nihče si ne zasluži tragedije. Smo Virginia Tech. Narod Hokie sprejema naše lastne in se z odprtim srcem in rokami poda tistim, ki ponujajo svoja srca in misli. Smo močni, pogumni, nedolžni in neustrašni. Boljši smo, kot mislimo, in nismo ravno to, kar želimo biti. Živi smo za domišljijo in možnosti, da bomo še naprej izumljali prihodnost skozi svojo kri in solze ter skozi vso to žalost. Mi smo Hokies. Prevladali bomo. Prevladali bomo. Prevladali bomo. Mi smo Virginia Tech."
Sledil je celoten avditorij, ki je prosto in brez sramu tekel v solzah in vzklikal Let's Go Hokies, Giovanni pa je dvigoval pesti do neba. O tem je na svojem blogu pisala mati študentke Virginia Tech.
»Poslušala sem, kako je pesnica Nikki Giovanni na Convocation brala 'We Are Virginia Tech' in pomislila, da se je nekaterim poslušalcem zagotovo zdelo čudno, da pesnica govori o 'We are Hokies.' Enako bi pomislil, preden je moj sin začel Tech. Hokije sem povezal s športom, predvsem nogometom, in ogromno število navijačev na stadionu. Vendar je več kot to. Ko so učenci vzklikali 'Let's Go Hokies' ali samo besedo 'Hokie', se je tudi to glede na okoliščine nekaterim moralo zdeti čudno, morda nespoštljivo. Absolutno ni bilo to.”
Ne, ni bilo. Kmalu zatem se je javil prvi Hokie Michael Vick, ki je doniral denar za pomoč pri pogrebnih stroških in drugih podpornih storitvah, in dejal: »Ko se zgodijo takšne tragične stvari, imajo družine dovolj za spoprijeti, in če lahko pomagam pri kakšni majhni tako, to je najmanj, kar lahko storim.”
Oglasil se je tudi njihov trener, najljubši sin Frank Beamer, ki je rekel: »To stvar bomo premagali. Premagali bomo. Ta en tip ne bo narekoval, kako se bomo počutili.” Frank Beamer in Nikki Giovanni. Dva graha v stroku. Kdo bi to pomislil?
[Dave Zirin je avtor »The Muhammad Ali Handbook« (MQ Publications) in prihajajočega »Welcome to the Terrordome:« (Haymarket). Njegovo rubriko Edge of Sports lahko vsak teden prejmete na http://zirin.com/edgeofsports/?p=subscribe&id=1. Kontaktirajte ga na [e-pošta zaščitena]]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate