V začetku tega leta je The Bulletin of the Atomic Scientists kazalce svoje znamenite 'ure usodnega dne' premaknil za dve minuti naprej – na tri minute do polnoči. Odbor Biltena je pojasnil, da mednarodni voditelji niso opravili svoje najpomembnejše dolžnosti, "zagotavljanja in ohranjanja zdravja in vitalnosti človeške civilizacije." Obstajali sta dve glavni nevarnosti: »nenadzorovane podnebne spremembe« na eni strani in »globalne posodobitve jedrskega orožja in preveliki arzenali jedrskega orožja« na drugi strani.
Čeprav je življenje na Zemlji prožno, sploh ni jasno, ali ima človeštvo prihodnost. Obeti za organizirane človeške družbe, ki jih ogrožajo podnebne spremembe in jedrska energija, so slabi.
Celo "majhna" jedrska vojna, ki bi vključevala samo 100 ali več bojnih glav obsega Hirošime, bi lahko v ozračje vrgla več kot šest milijonov metričnih ton "aerosolnih delcev črnega ogljika" (saje), kar bi zmanjšalo količino padavin in temperature po vsem svetu za desetletje. Morebiten vpliv na svetovno kmetijstvo je bil ocenjen v številnih študijah. Mednarodni zdravniki za preprečevanje jedrske vojne in zdravniki za družbeno odgovornost so leta 2013 povzeli svoje ugotovitve: "Poleg ene milijarde ljudi v državah v razvoju, ki bi se soočili z morebitno lakoto, bi se 1.3 milijarde ljudi na Kitajskem soočilo s hudo prehransko negotovostjo."
Na svetu je več kot 10,000 jedrskih konic.
Raziskovalec miru Seymour Melman z Univerze Columbia v New Yorku je nekoč opazil, da so imele Združene države Agencijo za nadzor orožja in razorožitev v Washingtonu, ki ni vključevala 'ene same osebe, ki bi razmišljala o problemih, kako oblikovati, se pogajati ali izvesti preobrat oboroževalna tekma'. (Zdi se, da tudi naslednik ACDA, Urad za nadzor orožja, preverjanje in skladnost, ni preveč zainteresiran za preobrat oboroževalne tekme.)
Melman je dodal:
»Zamisel o preobratu oboroževalne tekme kot načina za izboljšanje varnosti je dejansko izbrisana iz javne razprave. Tisk o tem ne govori. Mnenjski časopisi o tem ne govorijo. Univerze o tem ne govorijo. In kar je najhuje, po mojem mnenju mirovne organizacije o tem ne govorijo. Dokler se mirovne organizacije ne lotijo preobrata oboroževalne tekme in vzporednih problemov, kaj storiti z državno kapitalistično nadzorovano ekonomijo oboroževalne tekme, potem mirovne organizacije sodelujejo v nekakšni šaradi. Veliko se govori o miru, ampak kaj je mir? V našem času mir ni le trenutna odsotnost vojne. Zaradi trajnega delovanja načrtovanja vojne, vojnih priprav mora mir pomeniti zmanjšanje moči odločanja institucij, ki vodijo vojno. Če se to sproži, potem gremo na miren način.«
Melman je poudaril potrebo po opolnomočenju delovnih ljudi v procesu ekonomske preobrazbe. Zakonodaja, ki jo je podprl, je določala, da je treba v vsaki vojaški tovarni, laboratoriju ali bazi, ki zaposluje najmanj 100 ljudi, ustanoviti »Odbor za alternativno uporabo«, sestavljen iz najmanj osmih ljudi, »z enakomerno zastopanostjo vodstva in delavcev objekta. ” Delavci naj bi imeli enako besedo kot vodstvo.
Melman je zapisal: »Znanje zaposlenih v obrambnih ustanovah iz prve roke je bistvenega pomena za spreobrnitev. Tako je treba pretvorbo opraviti lokalno; nobena oddaljena centralna pisarna ne more imeti potrebnega znanja o ljudeh, objektih in okolici.«
Torej bi obstajala nacionalna zakonodaja, ki bi podpirala načrtovanje gospodarske preobrazbe, in decentralizirano delovanje na samih vojaških objektih. Tukaj je jasna vzporednica s pristopom k uvajanju obnovljive energije, ki ga zagovarja Naomi Klein v svoji briljantni novi knjigi This Changes Everything: Capitalism vs the Climate:
»Rešitev predvsem ni energetska nacionalizacija na obstoječih modelih. Velike naftne družbe v javni lasti … so prav tako požrešne pri iskanju vrhunskih zalog ogljika kot njihovi kolegi iz zasebnega sektorja …. Boljši model bi bila nova vrsta pripomočkov, ki bi jih demokratično vodile skupnosti, ki jih uporabljajo, kot zadruge ali kot »skupno«, kot so opisali avtor in aktivist David Bollier in drugi. Takšna struktura bi državljanom omogočila, da od svojih energetskih podjetij zahtevajo veliko več, kot lahko zdaj.”
Klein ugotavlja, da je do nedavnega dramatičnega povečanja ponudbe obnovljive energije v Nemčiji prišlo »v okviru obsežnega nacionalnega programa odkupnih cen, ki vključuje mešanico spodbud, ki zagotavljajo, da bo vsakdo, ki želi priti do obnovljive energije. generacija to zmore." To je spodbudilo majhne, nepodjetniške akterje, da postanejo ponudniki obnovljive energije – kmetije, občine in na stotine novoustanovljenih zadrug.
Nemška revolucija obnovljivih virov energije je ustvarila skoraj 400,000 delovnih mest, saj se je delež obnovljive energije v proizvodnji električne energije povečal s 6 % leta 2000 na skoraj 25 % leta 2013.
Klein dodaja: "To ni decentraliziralo samo električne energije, ampak tudi politično moč in bogastvo."
Drugi vidik Melmanovega dela, ki bi lahko bil pomemben za podnebno politiko, je, da je predlagal tudi »nacionalno komisijo, namenjeno spodbujanju načrtovanja kapitalskih naložb s strani mest, okrožij, držav in zvezne vlade na vseh področjih infrastrukture – omrežja objektov in storitev, ki so podlaga sodobne industrijske družbe.« Ta nacionalna komisija, ki bi izdala tudi priročnik o lokalnem načrtovanju alternativne rabe, bi pomagala ustvariti povpraševanje po kapitalskih dobrinah, za družbeno koristno proizvodnjo, ki bi jo organizirali odbori za alternativno rabo v preurejenih vojaških objektih.
Tri naloge takšnih institucij za preoblikovanje bi bile zagotoviti ljudem, ki delajo v vojaškem gospodarstvu, da imajo lahko prihodnost v demilitarizirani družbi, obrniti gospodarski propad in pridobiti pridobitev moči odločanja delovnih ljudi v še vedno kapitalistična družba.
Podobne institucije, ki opravljajo iste tri funkcije v podnebnem kontekstu, bi lahko podpirale socialno pravično pot do razogljičenega gospodarstva.
Leta 2008 je British Trade Union Congress (TUC), nacionalna zveza sindikatov, opredelila »Pravično tranzicijo« kot tisto, ki pridobi podporo javnosti za obupno potrebne okoljske politike z zagotavljanjem »pravične porazdelitve stroškov in koristi tistih, politik v celotnem gospodarstvu," in z vključevanjem tistih, ki jih spremembe zadevajo, v izdelavo gospodarskih načrtov.
Med določbami o pravičnem prehodu je bil "nacionalni okvir ali mehanizem za zagotavljanje dolgoročnega načrtovanja in reprezentativnega odločanja o okoljskem prehodu."
TUC je poudaril, da so "potrebni ukrepi pravičnega prehoda, da se zagotovi čim manjša izguba delovnih mest zaradi okoljske tranzicije in da se spremembe znotraj sektorjev ne zgodijo na račun dostojnega dela in dostojnih pogojev." Poudarili so tudi, da je potrebna tudi strategija pravičnega prehoda, ki bo zagotovila, da okoljske pobude, ki niso nujno povezane z zaposlovanjem – na primer zeleni davki – ne bodo vplivale na skupine z nižjimi dohodki.“
Tu so moralne odgovornosti in tudi strateška vprašanja. Če delavcem v visokoogljičnih industrijah tovrstne določbe ne bodo na voljo, se bodo ti in njihove družine ter skupnosti, v katerih živijo, verjetno upirali in upočasnili prehod na nizkoogljično gospodarstvo.
Naomi Klein je pohvalila načrt One Million Climate Jobs, ki so ga pripravili sindikalisti in okoljski aktivisti v Veliki Britaniji za obsežne državne naložbe v 20 letih, da bi Britanijo premaknili k nizkoogljičnemu gospodarstvu:
»Potrebujemo delavce za izgradnjo dovolj vetrne energije, sončne energije, energije valov in energije plimovanja, da bi zadovoljili vse naše energetske potrebe. Potrebujemo delavce za izolacijo in naknadno opremljanje vseh naših obstoječih domov in zgradb, da bi prihranili energijo. In potrebujemo delavce za vodenje obsežnega sistema javnega prevoza, ki ga poganja obnovljiva elektrika. Imamo ljudi, ki potrebujejo službe, in dela, ki jih je treba opraviti. Zato želimo, da vlada zdaj zaposli milijon ljudi za nova podnebna dela v integrirani Nacionalni podnebni službi.«
Izolacija in obnova zgradb, gradnja novih avtobusov in železnic, proizvodnja in montaža vetrnih elektrarn, izgradnja novega nacionalnega energetskega omrežja in tako naprej: to so »podnebna delovna mesta«, ki zmanjšujejo emisije, ne »zelena delovna mesta« (na primer čuvaji parkov) ki ne vpliva na podnebje.
Zamisel je, da bi morala vlada vsak mesec zaposliti 90,000 novih delavcev za opravljanje novih podnebnih del: "V enem letu bomo imeli milijon novih delovnih mest." Vsakemu, ki izgubi službo v industriji z visoko vsebnostjo ogljika, je treba zagotoviti zaposlitev v Nacionalni podnebni službi z enako stopnjo plačila, kot jo je užival pri prejšnjem delu.
Glede na kampanjo One Million Climate Jobs bi lahko program za vlado stal le 19 milijard funtov na leto, če upoštevamo prihodke od novih davkov na dohodek in novih storitev. Menijo, da bi to lahko plačali s povečanjem davkov na dohodek in premoženje za 1 najbogatejših, z majhnim Tobinovim davkom na finančne transakcije in/ali z državnimi posojili, podobnimi programu kvantitativnega sproščanja v višini 75 milijard funtov na leto. Vse to brez preusmerjanja denarja iz vojaškega proračuna...
Po njihovih izračunih bi lahko načrt One Million Climate Jobs zmanjšal britanske emisije za 80 % v 20 letih, kar je "levji delež tega, kar moramo storiti". Prepolovite povpraševanje po energiji in skoraj vso oskrbo z energijo preusmerite na veter, valove, plimovanje in sonce – da zmanjšate britanske domače emisije s 528 megaton CO2 na 106 Mt.
V Južni Afriki poteka tudi kampanja En milijon podnebnih delovnih mest, ki jo je pripravilo 40 organizacij civilne družbe, vključno s sindikati. Kampanja piše: »Zavedamo se, da dolgoročno podnebne spremembe zahtevajo veliko spremembo v tem, kako živimo, kako proizvajamo in trošimo ter v našem odnosu do narave in drug do drugega. Potrebujemo sistemske spremembe in potrebujemo most med trenutnim stanjem in tem bistvenim, a dolgoročnejšim rezultatom. Kampanja One Million Climate Jobs Campaign ponuja takšen most.«
Ključnega pomena je, da razvijamo, zahtevamo in organiziramo več tovrstnih programov, ki lahko premostijo vrzel med mračno realnostjo, s katero se soočamo danes, in dostojno družbo z resnično možnostjo preživetja. Kazalci na uri se premikajo.
Milan Rai je urednik Peace News.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate