Zabavno je videti, kako vneto so mediji iz establišmenta sprejeli knjigo Stevena Pinkerja iz leta 2011, Boljši angeli naše narave: Zakaj je nasilje upadlo,[1], ki pojasnjuje ne samo, da je "nasilje v zatonu že dolgo časa," ampak da "morda živimo v najbolj mirnem obdobju v obstoju naše vrste." [2] Profesor na Oddelku za psihologijo na Univerzi Harvard od leta 2002 in dvakratni finalist Pulitzerjeve nagrade v kategoriji splošne dokumentarne literature,[3] Pinkerjeva ljubka tema sovpada s trenutnim angažmajem Nobelovega nagrajenca za mir v vojnah na vsaj štirih ločenih celinah (Azija, Afrika, Evropa in Južna Amerika); njegov obžalovanja vreden delni umik iz napadenega in zasedenega Iraka; njegov zmagoviti konec vojne v Libiji leta 2011; njegovo kopičenje in grožnje, da se bo vključil v še večje vojne s Sirijo in Iranom, ki že potekata z agresivnimi sankcijami in vrsto tajnih akcij;[4] njegova napol tajna in vse širša uporaba daljinsko vodenih zračnih topolov in odredov smrti v globalnih operacijah ubijanja;[5] in njegovo izjavo o pravici do ubijanja katere koli osebe kjer koli iz razlogov "nacionalne varnosti" - s čimer je ves svet uradno postal območje brez ognja v ZDA.[6] Režim Baracka Obame in pred njim režim Bush-Cheney sta prav tako podpirala in ščitila izraelsko stopnjevano etnično čiščenje Palestincev, sovražna dejanja in grožnje ZDA, ki vključujejo Iran in Sirijo, pa so tesno povezane z dejanji in grožnjami Izraela.
Medtem ko po Pinkerjevem mnenju od konca druge svetovne vojne vlada "dolg mir", [7] iV resničnem svetu je bila vrsta dolgih in uničujočih ameriških vojn: v Korejah (1950-1953), Vietnamu, Laosu in Kambodži (1954-1975), Iraku (1990-), Afganistanu (2001- ali verjetno , 1979-), Demokratična republika Kongo (1996-), z močno neposredno vpletenostjo ameriških strank iz Ruande (Paul Kagame) in Ugande (Yoweri Museveni) v obsežne poboje v Kongu; in izraelski izpadi v Libanonu (1982 in 2006), če naštejemo le nekatere. Bile so tudi zelo smrtonosne vojne v Iranu, ki ga je napadel Irak Sadama Huseina (1980-1988), s spodbudo in podporo Zahoda. In s spodbudnim izgovorom 9. septembra je ameriški politični in »obrambni« establišment lahko razglasil globalno »vojno proti terorizmu«, nedokončano in še trajajočo, da bi zagotovil, da »dolgi mir« ne bo prekinjen. s spopadom, ki je ustrezal pinkerjevskim standardom za pravo vojno.
V istem časovnem okviru kot Pinkerjev »Novi mir«, ki naj bi se začel z razpadom sovjetskega bloka, Varšavskega pakta in same Sovjetske zveze (1989-1991), smo bili tudi priča neusmiljeni širitvi ZDA -blok Nato, njegova vojna proti Jugoslaviji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in razpad Jugoslavije,[8] svoje sprejemanje novih odgovornosti "zunaj območja" za "varnost," [9] njegovo stalno povečevanje članstva s 16 na 28 držav, vključno z baltskimi in nekdanjimi vzhodnoevropskimi sateliti Sovjetske zveze, ter vse večje obkrožanje ZDA in Nata ter grožnje Kitajski in Rusiji.[10] In v prvem desetletju 21. stoletja so se ZDA odkrito lotile sistematične uporabe »izboljšana zasliševanja« (tj. mučenje) in pogosto zatekanje k »izrednim izročitvam«, ki pošiljajo ujetnike strankam, ki so nagnjene k mučenju, za nekaj ne tako angelskega dela.11]
Pinkerjev standard za prekinitev »dolgega miru« bi bila vojna med »velikimi silami« in res je, da se glavne sile osi in zavezniške sile, ki so se bojevale med drugo svetovno vojno, med seboj niso sklenile vojne od leta 1945. Toda Pinker nadaljuje to misel še dlje: trdi ne le, da se »demokracije izogibajo medsebojnim sporom«, ampak da se »skušajo izogibati sporom na vseh področjih«, (283) zamisel, ki jo označuje kot "Demokratični mir."[12] (278-284) To bo gotovo presenečenje za številne žrtve ameriških atentatov, sankcij, subverzij, bombnih napadov in invazij od leta 1945.[13] Za Pinkerja se noben napad na manjšo silo s strani ene ali več velikih demokracij ne šteje za pravo vojno ali ovrže »demokratičnega miru«, ne glede na to, koliko ljudi umre.
»Med uglednimi državami,« piše Pinker, »osvojitev ni več možna možnost. Današnji politik v demokraciji, ki bi predlagal osvojitev druge države, ne bi bil deležen protiargumentov, temveč zmedenosti, zadrege ali smeha.« (260) To je skrajno neumna trditev. Verjetno, ko sta George Bush in Tony Blair leta 2003 poslala ameriške in britanske sile, da napadejo Irak, odstavila njegovo vlado in jo nadomestila z vlado, ki je delovala v skladu z zakoni, ki jih je pripravila začasna koalicijska oblast, to verjetno ni štelo za "osvajanje", kot so ti voditelji nikoli ni izjavil, da so začeli vojno za "osvojitev" Iraka, ampak "razorožiti Irak, osvoboditi njegove ljudi in ubraniti svet pred resno nevarnostjo.«[14] Kateri osvajalec si je za cilj razglasil kaj drugega kot samoobrambo in zaščito življenja in telesa? Pinkerjev »Dolgi mir«, »Novi mir« in »Demokratični mir« temeljijo na teh napravah. (Glejte »Masiranje številk« spodaj.)
In prav v tem kontekstu Pinker dodaja svojo temo "nežne trgovine", tako da promovira tako imenovano idejo "Golden Arches Peace" - da se "nobeni državi z McDonald'som še nikoli nista borili v vojni." "Edina nedvoumna" izjema, ki jo lahko imenuje, se je zgodila leta 1999, "ko je Nato za kratek čas bombardiral Jugoslavijo." (285) V končni opombi omenja, da je bila »prejšnja obrobna izjema ameriški napad na Panamo leta 1989«, vendar zavrača to ameriško vojno kot preveč nepomembno, da bi jo lahko ocenili - »njeno število smrtnih žrtev ne dosega minimuma, potrebnega za vojno po standardna definicija,«[15] čeprav v skladu z Ustanovno listino ZN in običajnim mednarodnim pravom v tej nedvoumni agresiji ZDA na suvereno državo ni bilo nič podstandardnega. Tukaj, kot marsikje drugje, Pinker izbere ocenjeno število žrtev, ki zmanjša število žrtev, ki so jih povzročile ZDA, in ustreza njegovi politični agendi.[16]
Pinker mimogrede omeni, da je bil mir med velikani po drugi svetovni vojni verjetno posledica ogromnih stroškov vojn, ki bi lahko vključevale izmenjavo jedrskega orožja – in se je v času njenega življenja po drugi svetovni vojni res razširilo na Sovjetsko zvezo – toda njegova razlaga se osredotoča predvsem na kulturni razvoj in biološke prilagoditve civiliziranih,[17] v nasprotju z neciviliziranimi iz tretjega sveta. Zakaj ta nova miroljubnost civiliziranih ne ustavi njihovih nasilnih posegov v tujino, ne pojasni. Izključitev vojn proti neciviliziranim iz njegove definicije »dolgega miru« odraža veliko politično pristranskost.
Občutek povečanega nasilja Pinker pripisuje številnim "iluzijam", od katerih je ena po njegovem mnenju posledica razvoja medijev in drugih naprednih oblik komunikacije, ki omogočajo hitenje na kraj krvavih dogodkov ter njihovo snemanje in posredovanje svetu. Kot je pojasnil v gostovanju na televiziji CBS Zgodnja oddaja sredi decembra 2011: »Ne samo, da lahko pošljemo helikopter s snemalno ekipo na katero koli nemirno točko na svetu, ampak je zdaj vsak, ki ima mobilni telefon, takojšen poročevalec. Oddajajo lahko barvne posnetke prelivanja krvi, kjer koli se to zgodi, zato se tega zelo zavedamo.” [18] Očitno Pinker verjame, da mediji pokrivajo svet na nediskriminatorni osnovi, poročajo o gvatemalskih kmetih, ki jih je pobila njihova vojska, o civilnih žrtvah ameriškega vojskovanja z brezpilotnimi letali v Afganistanu, honduraških protestnikih, ki jih je ustrelila njihova lastna vojska, ter o mrtvih in ranjenih ameriških vojakih kot agresivno, ko poročajo o civilnih protestnikih, ustreljenih na ulicah Teherana, ali o žrtvah sirske vlade ali pokojnega Moamerja Gadafija leta 2011.[19] Naivnost tukaj je osupljiva.
Pinkerjev »Dolgi mir« in »Novi mir« ter njun domnevni upad nasilja ne sovpadata le s številnimi in nenehnimi napadi velikanov na pritlikavce, velikim širjenjem orožja in novim »razcvetom« mučenje,[20], vendar poteka vzporedno z naraščanjem strukturno nasilje globalne razredne vojne, ki je povzročilo vse večjo neenakost znotraj in med državami, sistematično odvzem lastnine ogromnemu številu ljudi, vsesplošno zaseg skupnega premoženja, velike migracije, rastoča mesta v slumih, povečane etnične napetosti in protiislamsko vnemo, namerno podžgano nemirno, dojemljivo okolje, množično zapiranje manjšinskega prebivalstva in bolj glasne opozicijske sile tako tukaj kot v tujini.[21] To ne pomeni "nasilja" v Pinkerjevem računovodskem sistemu.
Pinkerjeva "hladna vojna"
Čeprav Pinker pokriva veliko področij od najzgodnejših ljudi do danes s številnimi številkami in naučenimi citati, Boljši angeli je pretežno ideološko delo s pristranskostmi, ki se razkrivajo na vseh ravneh – izvor, jezik, okvir, zgodovinski in politični kontekst ter vsebina – in pri vseh temah.
Razmislite o tem primeru:
Mislili bi, da je izginotje največja grožnja v zgodovini človeštva [tj jedrska vojna Nata in Varšavskega pakta] bi med komentatorji svetovnih zadev prineslo vzdih olajšanja. V nasprotju z napovedmi strokovnjakov ni prišlo do invazije sovjetskih tankov v Zahodno Evropo, do stopnjevanja krize na Kubi ali v Berlinu ali na Bližnjem vzhodu do jedrskega holokavsta. Mesta sveta niso izhlapela; ozračje ni bilo zastrupljeno z radioaktivnimi padavinami ali zadušeno z odpadki, ki so zatemnili sonce in poslali Homo sapiens pot dinozavrov. Pa ne le to, ponovno združena Nemčija se ni spremenila v četrti rajh, demokracija ni šla po poti monarhije, velike sile in razviti narodi pa niso zapadli v tretjo svetovno vojno, temveč v dolgi mir, ki se vedno daljša. . (295)
To je seveda retorika, vendar je nasičena s politično pristranskostjo, slamnatimi osebami in dobesednimi napakami: Grožnja jedrske vojne ni izginila in dve mesti sveta so bili izhlapel, s četrt milijona civilistov, ubitih v dveh hitrih potezah, vendar je to storila Pinkerjeva matična država, tako kot jedrska vojna ostaja "na mizi" in jedrsko orožje še naprej sestavni del arzenal Združenih držav, Nata, Izraela in Indije (zadnji, ki je zunaj Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja zaščiten z novim "strateškim partnerstvom" med Združenimi državami in Indijo od julija 2005 [22])—in vse to kljub obljubi Združenih držav in drugih štirih prvotnih držav z jedrskim orožjem leta 1968, da si bodo prizadevale za odpravo jedrskega orožja.[23]
Pinker je tudi napačno obveščen, da so bile "strokovne napovedi", da bodo sovjetski tanki zasedli Evropo - zamenjuje strokovno mnenje in propagando hladne vojne. Sovjetska zveza je bila med drugo svetovno vojno opustošena in je v povojnih pogajanjih od ZDA iskala posojila; bil je konservativen in previden mednarodni akter in do leta 1949 ni imel jedrskega orožja. Sam John Foster Dulles je ugotovil, da »ne poznam nobenega odgovornega visokega uradnika, vojaškega ali civilnega ... ki bi verjel, da Sovjetska zveza zdaj načrtuje osvajanje z odprto vojaško agresijo« (tj. s Pinkerjevo »invazijo sovjetskih tankov na Zahodno Evropo«). [24] Ameriški državni sekretar James F. Byrnes v letih 1946-1947 očitno ni pričakoval nobenih sovjetskih vojaških napadov na Zahodno Evropo.25] Njega, Dullesa in druge uradnike je skrbel predvsem sovjetski politični vpliv na zahodno javnost, lokalne voditelje ter »infiltracijo« in »subverzijo«, čemur so se zoperstavili z denarjem, orožjem, sporazumi z lokalnimi voditelji in lastnimi »infiltratorji« ter "subverzija." Malo, če sploh kateri pravi strokovnjak, je pričakoval, da se bo nastala Zvezna republika Nemčija spremenila v »četrti rajh«, vendar so bili nekateri morda presenečeni, ko so Združene države in Zahodna Nemčija kršil zgodnje Obljubas Mihailu Gorbačovu in njegov zunanji minister Eduard Shevardnadze v začetku leta 1990 Nata ne bodo več širili k vzhod, v zameno za privolitev Moskve v ponovno združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije pozneje leta 1990.[26] Pinker ne razpravlja o tem razvoju, ki ogroža mir, niti ne omenja obstoja zgodnje obljubo Moskvi. Pravzaprav komentira, da ponovna združitev Nemčije in širitev Nata »nista imeli opaznega učinka na dolgi mir med razvitimi državami in sta napovedovali nov mir med državami v razvoju«. (674)
V drugem očitnem prikazu ponotranjene ideologije hladne vojne Pinker piše, da je »romantični, militarizirani komunizem navdihnil ekspanzionistične programe Sovjetske zveze in Kitajske, ki sta želeli dati roko pomoči dialektičnemu procesu, s katerim bi proletariat ali kmetje premagali buržoazijo in vzpostavljajo diktaturo v državi za državo. Hladna vojna je bila rezultat odločenosti Združenih držav, da ob koncu druge svetovne vojne zadržijo to gibanje blizu svojih meja.« (244-245) Torej, tako kot noben ameriški politik ne bi predlagal "osvajanja" druge države, je bil ameriški zunanjepolitični režim strogo defenziven in zajezil ekspanzionističnega sovražnika.
To je orwellovska inverzija resnične zgodovine, saj niti Sov
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate