Avtor in učenjak Chalmers Johnson je v svoji knjigi Povratni udarec, ki je izšla leta 2000, zapisal: »Svetovno politiko v enaindvajsetem stoletju bo po vsej verjetnosti vodila predvsem povratna moč zaradi predvidenih posledic hladne vojne in ključne ameriške odločitve ohraniti držo hladne vojne v svetu po hladni vojni.« Leta 2003 je v predgovoru k drugi izdaji knjige zapisal, da napadi 11. septembra 2001 "izhajajo neposredno" iz dogodkov leta 1979, ko je Cia začela "svojo največjo tajno operacijo doslej", tajno oboroževanje mudžahedine, da bi v Afganistanu vodili posredniško vojno proti Sovjetski zvezi, "ki je vključevala novačenje in urjenje militantov iz vsega islamskega sveta."
"Povratni udarec iz druge polovice dvajsetega stoletja se je šele začel," je zaključil Johnson.
Johnson je umrl pred nekaj leti. Stavim, če bi bil danes zraven, bi opazil črto – včasih neposredno in drugič posredno –, ki teče od Afganistana do Libije in naprej do Sirije, in se celo dotakne naklepnega umora nedolžnih 15. aprila na bostonskem maratonu.
Prejšnji teden je Financial Times zapisal, da je Katar padel na drugo mesto, ko gre za zagotavljanje orožja za sile, ki želijo strmoglaviti sirsko vlado. Deloma je dejal, da je to posledica "zaskrbljenosti na Zahodu in med drugimi arabskimi državami, da bi orožje, ki ga dobavlja, lahko padlo v roke skupine Jabhat al-Nusrah, povezane z Al Kaido, ki se je v zadnjem letu okrepila. ” Zgodba se je nadaljevala: »Diplomati pravijo tudi, da so imeli Katarci težave pri zagotavljanju stalne oskrbe z orožjem, nekaj, kar so Savdijci lahko storili prek svojih bolj razvitih mrež. Te mreže so dediščina preteklih prizadevanj v krajih, kot je Afganistan, kjer so Savdijci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pomagali pri financiranju podpore pod vodstvom ZDA za mudžahedine, ki so se borili proti sovjetski okupaciji.«
Savdijci in Katarci so porabili veliko denarja tudi za novačenje, transport in oboroževanje borcev za vojno v Libiji. Tam je "Al-Kaida igrala ključno vlogo pri strmoglavljenju Gadafija in ostaja močna grožnja," je 14. maja poročal UPI.
Hladna vojna je navidezno končana, vendar se urjenje in oboroževanje negativcev ni nikoli ustavilo.
Nimam pojma, kaj se je v resnici dogajalo v uradnem Washingtonu po napadu na ameriški konzulat v Bengaziju 11. septembra 2012, vendar so bili oblikovalci politik verjetno resno zaskrbljeni, ker se zdi, da so sile, ki so jih sprožile ZDA, Velika Britanija in Francija, ponovno napadle. ugriznil roko, ki jih je hranila.
Pred opustošenim konzulatom po napadu je mlad član libijske varnostne ekipe povedal sogovorniku, da je skupina, osumljena vdora v stavbo, veljala za stran dobrih fantov.
14. maja je kolumnist New York Timesa David Brooks podal zanimivo izjavo. "Poleg tega so obveščevalci podcenili, kako nevarna je bila situacija," je zapisal. "Napačno so preverili libijsko milico, ki naj bi zagotavljala varnost." Mogoče bo nekega dne razložil.
V opisu e-poštnih sporočil, ki jih je Obamova administracija predala kongresnim preiskovalcem, je Eli Lake, višji dopisnik za nacionalno varnost za Newsweek, 14. maja v Daily Beast zapisal, da je bila »14. septembra zvečer obsežna razprava o tem, ali so govorilne točke bi morali omeniti Anwarja al-Sharia, člana džihadistične milice. Prvotni osnutek Cie je navajal, da je bil verjeten udeleženec napadov. Victoria Nuland, takratna tiskovna predstavnica State Departmenta, je vprašala, ali bi omemba skupine škodovala preiskavi ali FBI v kasnejših e-poštnih sporočilih ni nasprotoval (čemu?). Kljub temu je končna različica izločila sklicevanje na Ansar al-Sharia kot tudi sklicevanje na objave na Facebooku, ki jih je ustvarila skupina in nakazujejo povezavo z napadi.«
Kaj pa brata Tsarnaev, ki sta izvedla bombni napad v Bostonu, v katerem so umrli trije in bili ranjeni več kot 260? Malo pred terorističnim napadom je bil najstarejši, Tamerlan, v Manchestru, NH, na čaju s prijateljem, Muso Khadzhimuratovom, čečenskim izgnancem, ki ga je New York Times identificiral kot »nekdanjega separatističnega borca«. Nekoč je bil telesni stražar Akhmeda Zakajeva, vodje čečenskih separatistov, ki zdaj živi v Londonu. 14. maja je FBI preiskal Khadzhimuratov dom, pregledal njegove računalnike in ga testiral z detektorjem laži.
Khadzhimuratov je za Voice of America povedal, da sta se s Tsarnaevom starejšim srečala trikrat, skupaj obiskala lokalno strelišče in nikoli nista govorila o politiki.
Potem je tu še Graham Fuller, visoki uradnik Cie, čigar hčerka se je poročila z Ruslanom Carnajevom, stricem bratov Carnajevih, ki je bil po številnih navedbah precej seznanjen s projektom novačenja in urjenja teroristov za uporabo v nekdanji ZSSR.
Ker ljudje v »obveščevalni« skupnosti običajno ne govorijo na glas o takšnih stvareh, morda nikoli ne bomo izvedeli prave zgodbe za moskovsko aretacijo ameriškega vohuna z grdo lasuljo, žepnim nožem, kompasom in zvitkom dolarjev. Nihče pa ni ovrgel Rusove trditve, da je poskušal novačiti Rusa, ki je specializiran za zadeve Severnega Kavkaza. Po poročanju Guardiana (Združeno kraljestvo): »ZDA se niso odzvale na izgon Ryana Fogla, za katerega je Rusija trdila, da je bil prejšnji teden ujet v tajni operaciji, ko naj bi poskušal novačiti agenta FSB, ki se je osredotočal na protiteroristična prizadevanja na ruskem severnem Kavkazu. .”
Skozi celotno hladno vojno je imela CIA "premoženje" v tem nemirnem delu takratne Sovjetske zveze, ki vključuje Čečenijo, in nikoli ni nehala mešati tega lonca.
Prejšnji teden je CNN poročal, da so "ruske oblasti od ameriških uradnikov zahtevale, naj preiščejo Tamerlana pred potovanjem, češ da menijo, da se vedno bolj zapleta v radikalni islam. FBI je preiskoval, vendar ni našel dokazov o ekstremistični dejavnosti in je primer zaprl.« Ameriški uradniki so verjetno imeli dober razlog, da so bili previdni glede spremljanja ruskih opozoril in poizvedb o Tamerlanu in Džoharju Carnajevu.
Lansko leto so z vladama Velike Britanije in Francije na čelu skupine in ZDA, ki so "vodile od ozadja", sprožili še en poskus, da bi uporabili ljudsko politično vstajo za strmoglavljenje vlade, ki so ji nekoč prigovarjali in se nato obrnili proti njej. Kaj je povzročilo? Po poročanju UPI "Osemnajst mesecev po padcu Moamerja Gadafija Libija ostaja sod smodnika z vlado, ki ne more nadzorovati na desetine oboroženih skupin, katerih brezpravno roparstvo je povzročilo varnostno krizo, ki odganja obupno potrebne tuje naložbe."
In: »Varnostni uradniki pravijo, da je po vsej Libiji približno 500 milic in oboroženih skupin, ki večinoma tekmujejo med seboj. Libijska komisija za bojne zadeve ocenjuje, da je teh skupno okoli 250,000 moških, ki so zvesti vojnim poveljnikom, plemenskim voditeljem in salafističnim skupinam, ne pa vladi, ki se bori za vzpon.
V pisanju 13. maja v neokonservativnem organu Commentary je glavni neokonzervativec Max Boot opisal tisto, za kar meni, da je "pravi škandal" okoli Bengazija - "sramoten neuspeh Obamove administracije, da razširi pomoč pri izgradnji države libijskim prozahodnim voditeljem, potem ko jim je pomagala strmoglaviti Gadafijev režim. Nezmožnost libijske vlade, da nadzoruje svoje ozemlje, je ustvarila pogoje, ki so privedli do napada leta 2012 – in ti pogoji se od takrat niso spremenili.«
Boot je nato citiral nedavno sporočilo Reutersa iz Tripolija, v katerem je pisalo: »Več kot 18 mesecev po padcu diktatorja Moamerja Gadafija novi libijski vladarji še niso utrdili države, preplavljene z orožjem. Uporniške skupine, ki so ga pomagale strmoglaviti, se še vedno nočejo razpustiti in ostajajo bolj vidne na ulicah kot državne varnostne sile.«
Ethan Chorin, nekdanji ameriški diplomat v Libiji in strokovnjak za libijsko gospodarstvo, očita ZDA, da so bile "nepripravljene na zmožnost terorističnih skupin, da spodkopavajo napredek tamkajšnje civilne oblasti."
»Skratka, če bi se Združene države in njihovi Natovi ter arabski zavezniki učili iz izkušenj z Irakom in izvedli popoln, dobro podprt načrt za Bengazi, ki bi zajemal vse od tehnične pomoči do varnosti in osebja, bi morda preprečili napad in zagon, ki ga je dal skrajnežem.«
Boot in Chorin sta oba dovolj modra, da poznata zgodovino takšnih prizadevanj, a dovolj neumna, da mislita, da lahko ali bi morale ZDA vskočiti, da bi vse spravile pod nadzor in ločile ljubitelje svobode od reakcionarnih skrajnežev. Lekcija, ki so jo očitno potegnili iz Iraka in Afganistana, je: poskusite znova.
Chorin pa je jasen, kje misli, da so se težave začele. »Libijska lastna 'islamistična' težava je sama del vojn ZDA v Iraku in Afganistanu – ti konflikti so pritegnili militante, ki so želeli izpopolniti svoje veščine v vojni proti Gadafiju; vrnili so se, da bi se borili v libijski revoluciji, mnogi pa so zdaj spet v Siriji in pomagajo islamističnim frakcijam v vrstah sirskih upornikov,« je zapisal na svojem blogu 4. maja.
»Zdi se, da so ameriški, britanski in francoski recepti za prihodnost Sirije tako polni potenciala katastrofe kot njihovi načrti iz leta 1916 ali 2003,« je zapisal Patrick Cockburn v Independentu (UK) 12. maja. v prihodnji sirski vladi, ameriški državni sekretar John Kerry govori o voditelju vlade, ki je še vedno izgubila samo eno glavno mesto province zaradi upornikov. Takšni pogoji se lahko naložijo samo poražencem ali tistim, ki so blizu poraza. To se bo v Siriji zgodilo samo, če bodo zahodne sile vojaško posredovale v imenu upornikov, kot so to storile v Libiji, a dolgoročni rezultati bi lahko bili prav tako žalostni.«
"Gospod. Obama ne bi bil spodobno človeško bitje – kaj šele voditelj – če ne bi imel želje, da bi poskušal ustaviti ubijanje v Siriji,« je 14. maja zapisal glavni zunanji komentator Financial Timesa Gideon Rachman. na nekatera res ključna vprašanja nima odgovorov.
»Če upornikom dobavljamo orožje, kako naj vemo, da to ne bo preprosto povzročilo hujšega prelivanja krvi? Če je zahodno posredovanje dovolj odločilno, da prevrne vojaško ravnotežje, ali razumemo naravo sil, ki bodo prevzele nadzor v Siriji? Ali obstaja kakršen koli način za zagotovitev, da se bo v Siriji pojavil spodoben režim, razen desetletne zavezanosti izgradnji države v afganistanskem slogu? (Mimogrede, tudi Afganistan se ni preveč obnesel.)«
Bob Woodward je zaradi svojega pogleda na situacijo prejel nekaj kritik, potem ko je prebral interno elektronsko pošto uprave. (»Oh, ne povejmo javnosti, da so bili vpleteni teroristi, ljudje, povezani z Al Kaido. Ne povejmo javnosti, da so bila opozorila.«) No, mislim, da je to bolj verjetno kot razlaga Timesove kolumnistke Maureen Dowd (»Sredi kampanje za ponovno izvolitev so Obamovi pomočniki želeli promovirati mitologijo, da je predsednik, ki je ubil Osamo, premagal teror. Zato se jim je zdelo problematično omenjati morebitno vpletenost Kaide v napad v Bengaziju.«). Vpleteni so bili "teroristi", povezani z Al Kaido. In tam so bila opozorila iz leta 2000 in "Povratni udarec." Ko ležeš s psi dobiš bolhe.
V Siriji in drugod ZDA financirajo (s pomočjo svobodoljubnih zalivskih monarhij), oborožujejo in urijo iste teroriste, s katerimi se bojujejo v Jemnu, Maliju in Libiji. Zdi se, da je posledica neizogibna. To niso kokoši. To je cela jata puranov, ki prihajajo domov na prenočišče.
______________
Član uredništva BlackCommentator.com in kolumnist Carl Bloice je pisatelj iz San Francisca, član nacionalnega koordinacijskega odbora dopisnih odborov za demokracijo in socializem ter je prej delal za sindikat zdravstvenih delavcev. Bloice je eden od moderatorjev portala Portside. Ostala besedila Carla Bloicea najdete na leftmargin.wordpress.com.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate